Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki s predplačilom garantirala ceno na dan plačila, ni pravno odločilno. V obligacijskem pravu velja načelo sočasne izpolnitve (1. odstavek 122. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Vnaprejšnje plačilo krši to načelo.

Določba 26. člena ZBP je le ena od izvedbenih norm tega načela, ki je kogentne narave.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 156.056,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in njenega stranskega intervenienta ter prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožena stranka in njen stranski intervenient. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je prišlo do zamude pri dobavi avtomobilov zaradi ravnanja stranskega intervenienta. Sama je nastopala le kot prodajalec in zaradi tega ne more nositi pravnih posledic zamude. Poleg tega je tožena stranka sprejela 100% avans potem, ko je tožeči stranki jamčila nespremenjeno ceno. S tem pa tudi ni bila vezana na rok dobave. Sicer pa je do premika dobavnega roka prišlo zaradi znanih dogodkov, ki imajo naravo višje sile. Višja sila pa izključuje odškodninsko odgovornost dolžnika. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in ju spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, vsi dosedanji pravdni stroški pa naložijo v breme tožeče stranke, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka revizijske sodbe dalje do plačila.

Stranski intervenient prav tako uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili 26. člena zakona o blagovnem prometu. Ta določba se ne nanaša na primere, ko je šlo za enkratno plačilo z garantirano ceno. Trdi, da ni pogojevala nakupa vozila z vnaprejšnjim plačilom. Meni, da ima zato tožeča stranka pravico le do odškodnine, ki jo mora izkazati. Nadalje trdi, da sta sodišči tožeči stranki priznali višje obresti, kot so obresti za vloge na vpogled. Po njegovem mnenju so obresti na vpogled pri A-banki najvišje in tožeči stranki ne gredo. Pravilno bi bilo, če bi sodišče uporabilo srednje vrednosti za obresti za vloge na vpogled, podrejeno 7,5% letne obresti. Podrejeno se še sklicuje na stališče Višjega sodišča v Kopru, ki je deloma pobotalo obresti z razliko v ceni.

Reviziji sta bili vročeni tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njiju ni izjavil, nasprotna stranka pa na reviziji ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Izpodbijanje ugotovitev o tem, ali je tožena stranka pogojevala nakup avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine ali ne, je dejanska ugotovitev. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka tako poslovala in da torej tožeča stranka ni imela izbire. Če pa je tako, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta toženo stranko obsodili na plačilo obresti na podlagi 26. člena zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86, v nadaljevanju ZBP) v zvezi z 31. členom zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93).

Dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki s predplačilom garantirala ceno na dan plačila, ni pravno odločilno. V obligacijskem pravu velja načelo sočasne izpolnitve (1. odstavek 122. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Vnaprejšnje plačilo krši to načelo.

Določba 26. člena ZBP je le ena od izvedbenih norm tega načela, ki je kogentne narave.

Tožena stranka se nadalje neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bila pri svojem poslovanju vezana na pogoje proizvajalca. Prodajalec je v razmerju do kupca samostojna stranka. Njuno razmerje se presoja po določbah pogodbe med njima. Razmerje med prodajalcem in proizvajalcem pa je razmerje, ki se tiče le njiju. Zato bosta razmerje med sabo lahko uredila v posebnem postopku. V tem postopku bo tožena stranka lahko tudi ugovarjala prikrajšanje, ki ji je nastalo zaradi zamude na strani proizvajalca. V razmerju do tožeče stranke pa toženo stranko veže 26. člen ZBP, ki zahteva zgolj dejstvo, da je tožena stranka od tožeče zahtevala vnaprejšnje plačilo.

Stranski intervenient pa neutemeljeno ugovarja zoper višino prisojenih obresti. Znesek, ki je bil priznan tožeči stranki, temelji na obračunu obresti za vpogledne hranilne vloge A-banke. Ta obračun je v skladu z določbo že navedenega 26. člena ZBP. Tožeča stranka sme po svoji izbiri hraniti denar pri katerikoli banki in se sme zato sklicevati na obrestno mero tiste banke, ki je po njenem mnenju za njo najugodnejša. To je storila tudi tožeča stranka. Ugovor tožene stranke zoper takšen obračun obresti zato ni utemeljen. Trditev te stranke, da sploh ne gre za vpogledne obresti, pa je protispisna.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da ga ne veže sodna praksa Višjega sodišča v Kopru.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi ni podana kršitev, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).