Jedro

Prezreti ni mogoče, da gre v konkretnem primeru za situacijo, da sta obe stanovanji v lasti tožene stranke in da naj bi tožeča stranka ne uporabljala spornega stanovanja zato, ker naj bi se nasilno vselila v drugo stanovanje.

Pri takem položaju pa ni mogoče materialnopravno pravilno odločiti o tožničinem zahtevku za odkup stanovanja v R., dokler se dokončno ne ugotovijo vse bistvene okoliščine v zvezi z njeno vselitvijo v drugo stanovanje, ki je bila razlog za neuporabo stanovanja v R.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v II. nadstropju hiše v Novi Gorici v izmeri 33,76 m2. Tožničino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožnica ni uporabljala tega stanovanja več kot šest mesecev pred uveljavitvijo pravice do odkupa in so tako podani razlogi za odklonitev odkupa po 2. odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona v zvezi z 58. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije izpodbija kot protispisno ugotovitev, da bi od 9.12.1991 stanovanja ne uporabljala. Poudarja, da je še vedno imetnica stanovanjske pravice na podlagi odločbe stanodajalca iz leta 1986. Stanovanje ima tudi ves čas v posesti. Sodišči sta se pri odločitvi oprli na podatke kazenskega spisa, v katerem se obravnava tožničina nasilna vselitev v drugo stanovanje v Novi Gorici. Obtožni predlog je bil vložen 8.7.1992. Tožničin status za nobeno od navedenih stanovanj ni bil ugotovljen z ustrezno odločbo. Tožnica poudarja, da ima štiričlansko družino z dvema majhnima otrokoma, tretjega pa še pričakuje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Tožnica v reviziji ni pojasnila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Kolikor se revizijski razlogi nanašajo na dejanske ugotovitve, se pripominja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za prodajo stanovanja v Novi Gorici oprli na določbo 2. odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona, po kateri lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje skladno z določbami Zakona o stanovanjskih razmerjih. Štejeta, da je prišlo pri tožnici do prenehanja stanovanjske pravice po 58. členu ZSR, ker stanovanja več kot šest mesecev ni uporabljala in torej ob vložitvi zahteve dne 16.7.1992 ni bila več imetnica stanovanjske pravice. Iz ugotovitev obeh sodišč na podlagi priloženega spisa izhaja, da teče proti tožnici kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nasilne vselitve dne 9.12.1991 v stanovanje v Novi Gorici. Kot je pojasnila tožena stranka, je šlo tu za drugo večje solidarnostno stanovanje. Tožnica je v postopku svoje dejanje pojasnjevala s tem, da je bilo stanovanje v izmeri 33,76 m2 premajhno za njeno štiričlansko družino in da je zato dvakrat brezuspešno prosila toženo stranko za zamenjavo s stanovanjem v U. Prezreti ni mogoče, da gre v konkretnem primeru za situacijo, da sta obe stanovanji v lasti tožene stranke in da naj bi tožeča stranka ne uporabljala spornega stanovanja zato, ker naj bi se nasilno vselila v drugo stanovanje. V tem postopku se je res obravnaval le zahtevek za odkup stanovanja, katerega utemeljenost pa je odvisna od obstoja tožničine stanovanjske pravice. Okoliščine, v katerih je tožnica zasedla drugo stanovanje, doslej še niso bile razčiščene ne v kazenskem postopku in niti ni bilo razčiščeno civilnopravno razmerje med strankama glede drugega stanovanja. Tako med drugim ni jasno, kakšno vlogo je imela nedovoljena zamenjava stanovanj. Pri takem položaju pa ni mogoče materialnopravno pravilno odločiti o tožničinem zahtevku za odkup stanovanja v R., dokler se dokončno ne ugotovijo vse bistvene okoliščine v zvezi z njeno vselitvijo v drugo stanovanje, ki je bila razlog za neuporabo stanovanja v R. Zato je revizijsko sodišče po 2. odstavku 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka o stvari ponovno odloči. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.