Jedro

Vendar pa iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi voznika E. F. policisti obravnavali kot domnevnega storilca prekrška, temveč kot pričo v upravnem postopku. Iz zapisnika o izjavi priče z dne 5. 11. 2015 je namreč razvidno, da je bil voznik kot priča na podlagi prvega odstavka 185. člena ZUP opozorjen, da ne sme ničesar zamolčati in mora govoriti resnico ter na posledice krive izpovedbe, dodatno pa je bil na podlagi tretjega odstavka 185. člena ZUP poučen, kdaj mu ni treba pričati in na katera vprašanja lahko odreče pričanje.

Po oceni Vrhovnega sodišča je zato točna trditev iz zahteve za varstvo zakonitosti, da se tako odločba o prekršku kot tudi izpodbijana sodba opirata na izjavo storilca, ki je bila pridobljena brez danih procesnih jamstev o pravici do molka oziroma privilegiju zoper samoobtožbo iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 oziroma 4. alineje 29. člena Ustave RS.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba in odločba o prekršku razveljavita ter zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Celje (v nadaljevanju PPP Celje) je dne 15. 12. 2015 izdal odločbo o prekršku, s katero je spoznal storilko pravno osebo A., d. o. o., za pridružitveno odgovorno storitve prekrška po 3. alineji tretjega odstavka 40.č člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), neposrednega storilca in odgovorno osebo pravne osebe, voznika E. F., pa za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 40.č člena ZDCOPMD. Prekrškovni organ je pravni osebi izrekel globo v višini 6.000,00 evrov, neposrednemu storilcu prekrška pa globo v višini 2.000,00 evrov, prav tako pa mu je tudi odvzel predmet prekrška (magnet) in odredil njegovo uničenje po pravnomočnosti odločbe o prekršku. Prekrškovni organ je storilcema prekrška naložil tudi plačilo sodne takse, in sicer pravni osebi v višini 600,00 evrov, neposrednemu storilcu prekrška pa v višini 250,00 evrov. Zoper odločbo o prekršku je pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo odločbo o prekršku ter naložilo pravni osebi plačilo sodne takse v višini 600,00 evrov.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju, v zvezi z odločbo prekrškovnega organa, je vrhovni državni tožilec B. O. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravnih jamstev v postopku o prekršku po 29. členu Ustave RS in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 6. alineje prvega odstavka 62.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s petim odstavkom 55. člena ZP-1 in 6. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ugotavlja, da je v odločbi o prekršku sicer obrazloženo, da je bil neposredni storilec, voznik E. F., ob obravnavanju prekrška seznanjen s pravnim poukom in pravicah, ki mu na podlagi 55. člena ZP-1 gredo zaradi vloge osumljenca. Vendar pa iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da je bil neposredni storilec dejansko poučen o teh pravicah, saj se v spisu nahaja samo zapisnik o izjavi priče, iz katerega pa je razvidno, da je policija neposrednega storilca obravnavala kot pričo in mu dala pravni pouk kot priči po 185. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na ta način je prekrškovni organ zaobšel privilegij zoper samoobtožbo in pridobil izjavo brez pravnega pouka po drugem odstavku 55. člena ZP-1 in mimo procesnih jamstev iz 29. člena Ustave RS. Ker se odločba o prekršku opira na izjavo, ne da bi bil neposredni storilec poučen o pravicah iz drugega odstavka 55. člena ZP-1, sodišče pa pri uradnem preizkusu tega ni opazilo, je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodba in odločba o prekršku se opirata na nedovoljen dokaz, zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje, ki naj ob ponovnem reševanju zahteve za sodno varstvo pravne osebe upošteva za neposrednega storilca institut beneficium cohaesionis.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana pravni osebi A., d. o. o., in neposrednemu storilcu, da nanjo odgovorita. Pravna oseba na zahtevo ni odgovorila, neposrednemu storilcu pa kljub večkratnim poskusom zahteve ni bilo mogoče vročiti.

B.

4. V obravnavani zadevi so policisti PPP Celje dne 5. 11. 2015 pri opravljanju kontrole javnega prometa na avtocesti A1 na počivališču Lopata ustavili voznika E. F. in z njim opravili postopek, ki je zajemal tudi kontrolo zapisovalne naprave – digitalnega tahografa v vlečnem vozilu. Na izpisnem lističu ni bila zabeležena voznikova vožnja, temveč njegov počitek. Kot izhaja iz odločbe o prekršku, je s tem trenutkom bil podan sum na manipulacijo zapisovalne naprave, voznik pa je po ugotovitvi tega suma na vprašanje policista povedal, da ima na oddajniku impulzov nameščen magnet. S tem v zvezi je bila naknadno opravljena kontrola dajalnika impulzov in potrjena izjava voznika o nameščenem magnetu. Tega so policisti fotografirali in proti potrdilu zasegli. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe o prekršku, je bil voznik E. F. ob obravnavanju prekrška seznanjen, da bo pridobljena njegova izjava in poučen, da tega ni dolžan storiti, niti ne odgovarjati na vprašanja, če se bo izjavil, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje in priznati krivde, v primeru izjave pa mora tudi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. V odločbi o prekršku je še navedeno, da je voznik – kršitelj podal izjavo na kraju storitve prekrška in je zapisana v zapisniku o izjavi kršitelja. Gre torej za izjavo, ki jo je neposredni storilec prekrška dal policistom na kraju storitve prekrška in jo je prekšrkovni organ štel med dokaze, na podlagi katerih je presojal dejansko stanje. Izjavo kot dokaz je prekrškovni organ navedel v obrazložitvi odločbe o prekršku in povzel njeno vsebino. Okrajno sodišče je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo pravne osebe, pri tem pa ob preizkusu odločbe o prekršku ni ugotovilo kršitev v hitrem postopku, na katere je po prvem odstavku 62.a člena ZP-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti.

5. Po pregledu prekrškovnega spisa Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da se je sum storitve prekrška osredotočil na voznika E. F. v tistem trenutku, ko so policisti na izpisnem lističu razbrali, da tahograf beleži počitek, čeprav se je voznik na počivališče pripeljal z vlečnim vozilom. V tem trenutku je voznik pridobil položaj domnevnega storilca prekrška, s tem pa bi mu morale biti zagotovljene določene procesne pravice, med katere spada tudi privilegij zoper samoobtožbo na podlagi drugega odstavka 55. člena ZP-1 v zvezi s 4. alinejo 29. člena Ustave RS. Vendar pa iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi voznika E. F. policisti obravnavali kot domnevnega storilca prekrška, temveč kot pričo v upravnem postopku. Iz zapisnika o izjavi priče z dne 5. 11. 2015 je namreč razvidno, da je bil voznik kot priča na podlagi prvega odstavka 185. člena ZUP opozorjen, da ne sme ničesar zamolčati in mora govoriti resnico ter na posledice krive izpovedbe, dodatno pa je bil na podlagi tretjega odstavka 185. člena ZUP poučen, kdaj mu ni treba pričati in na katera vprašanja lahko odreče pričanje. V nadaljevanju zapisnika je povzeta njegova izjava, ki jo je podal kot priča in zapisnik kot priča tudi podpisal. 6. Vrhovni državni tožilec se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1, po kateri se odločba o prekršku ne more opreti na izjavo kršitelja, če ta ni bil poučen o pravicah iz drugega odstavka tega člena ali če dani pravni pouk ni vpisan v zapisnik ali v uradni zaznamek oziroma v pisno obvestilo. V postopku o zahtevi za sodno varstvo se mora na podlagi 6. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1 vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali se odločba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, ali je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opreti.

7. Na podlagi navedenega je po oceni Vrhovnega sodišča točna trditev iz zahteve za varstvo zakonitosti, da se tako odločba o prekršku kot tudi izpodbijana sodba opirata na izjavo storilca, ki je bila pridobljena brez danih procesnih jamstev o pravici do molka oziroma privilegiju zoper samoobtožbo iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 oziroma 4. alineje 29. člena Ustave RS. Kot je Vrhovno sodišče zapisalo že v sodbi IV Ips 117/2008 z dne 24. 2. 2009, pri tej pravici ne gre zgolj za prepoved uporabe sile ali zvijače proti domnevnemu storilcu, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve (pravica do molka oziroma privilegij zoper samoobtožbo). Domnevni storilec se zaradi morebitne pravne neizobraženosti ne zaveda, da mu ni treba dati izjav zoper samega sebe, ki mu lahko gredo v nadaljnjem postopku v škodo. Zato ga je policija dolžna poučiti o navedeni ustavni pravici na takšen način, da se bo lahko zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odločil, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Takšnih jamstev v konkretnem primeru neposredni storilec prekrška, voznik E. F., ni bil deležen in je policiji v vlogi priče služil za pridobitev dokazov, ki so bili naknadno uporabljeni v njegovo škodo.

8. Glede na navedeno ustavno določilo zapisnik o izjavi priče, ki jo je voznik – neposredni storilec dal policiji na kraju storitve prekrška, preden je bil poučen o svoji ustavni pravici do molka oziroma do privilegija zoper samoobtožbo, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opirati odločba o prekršku oziroma sodba, saj v smislu petega odstavka 55. člena ZP-1 oziroma 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz.

C.

9. Vrhovno sodišče je zaradi kršitve petega odstavka 55. člena ZP-1 in 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku razveljavilo ter vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Ta bo moral izvedene dokaze ponovno oceniti, pri tem pa ne bo smel upoštevati dokaza, za katerega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil pridobljen s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic.