Jedro

Ker sodbe, s katero je bilo odločeno v zahtevi za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na ugotovitve sodišča prve stopnje vezano in storilec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je oškodovanka najprej udarila njega, da mu je nagonsko odletela roka in ji je udarec vrnil, da ni nasedel njeni nadaljnji provokaciji, in da ugotovitvam policistov ni mogoče slediti kot verodostojnim, saj je ena izmed prič bivši policijski inšpektor, čigar žena je najboljša prijateljica oškodovanke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 60,00 EUR, na način in v roku, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje ... z dne 31. 7. 2020, s katero je storilec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZRJM-1) in mu je bila naložena globa v višini 333,83 EUR, ker je 5. 6. 2019 ob 19.40 uri v lokalu K. s plosko roko udaril B. B., naložilo pa mu je tudi plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR te stroške priče v znesku 3,25 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1 in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z odločbo o prekršku Policijske postaje Celje z dne 31. 7. 2020, ki jo storilec v predmetnem postopku izpodbija z zahtevo za sodno varstvo, je bila storilcu izrečena globa v višini 333,83 EUR zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZRJM-1). Iz izreka odločbe o prekršku PP Celje z dne 31. 7. 2020 izhaja, da je storilec 5. 6. 2019 ob 19.40 uri na terasi gostinskega lokala D. z mize zbil kozarec, ki je poletel v notranjost lokala, zaradi česar je prišlo do spora med storilcem in natakarico B. B. Slednja je storilcu rekla, da se tako ne more obnašati, kar je storilca tako razjezilo, da je vstal izza mize, prevrnil stol in pristopil do oškodovanke, ki je stala na vhodnih vratih lokala ter jo pričel zmerjati, nato pa tudi potiskati in odrivati, ko pa se mu je oškodovanka uprla in ga odrinila, jo je storilec s plosko roko udaril po obrazu. Oškodovanka je nato s plosko roko vrnila udarec storilcu, storilec pa je nato ponovno poskušal udariti oškodovanko, vendar se mu je le-ta umaknila, nato pa je med njiju stopil C. C. in preprečil nadaljnje fizično obračunavanje.

5. V zahtevi za sodno varstvo je storilec zatrjeval, da je navedenega dne prišel v lokal že pod vplivom alkohola, da je naročil viski in sedel za mizo, da mu je natakarica – oškodovanka prinesla namesto naročenega poln kozarec ledu z nekaj pijače, zaradi česar je res odvrgel kozarec, ki je odletel v notranjost lokala, in oškodovanki rekel, da naj ga ne krade, to pa je slednjo razburilo tako, da je priletela do njega in ga udarila, ker pa je bil pijan, jo je udaril nazaj s plosko roko. Oškodovanka naj bi se potrditvah storilca nato zaletela vanj, ga odrivala in se drla nanj, izjava C. C., da je preprečil nadaljevanje, pa ne drži. Dogodek je obžaloval, pri tem pa poudaril, da se vinjenim osebam ne streže alkohola in če bi se to upoštevalo, ne bi prišlo do tega dogodka. Zanikal je, da bi oškodovanko prvi udaril, saj v treznem stanju nikoli ne bi udaril ženske, v vinjenem stanju pa je le vrnil udarec.

6. Glede na take navedbe je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je vpogledalo v vse listine in izjave v spisu, pregledalo zgoščenko s posnetkom nadzornih kamer v D. baru z dne 5. 6. 2019 ter zaslišalo pričo B. B. in storilca. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je storilec s plosko roko po obrazu udaril oškodovanko, saj to priznava tudi sam, poleg tega pa je to videl tudi gost C. C., o tem pa je prepričljivo in skladno izpovedala tudi oškodovanka, katere izpovedbo je sodišče ocenilo kot verodostojno. Nadalje je ugotovilo tudi, da ne držijo navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da je storilec oškodovanki le vrnil udarec in da ni ravnal v silobranu. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je storilec uresničil vse objektivne zakonske znake očitanega prekrška in da je zanj tudi odgovoren. V zvezi z navedbami o vinjenosti je sodišče prve stopnje ocenilo, da le-ta ni vplivala na njegovo prištevnost, saj se je dobro spomnil vseh detajlov, ker pa je oškodovanko nedvomno udaril in jo je tudi hotel udariti, mu je očitalo ravnanje z direktnim naklepom. Ker v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je bilo odločeno v zahtevi za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje vezano.

7. Storilec tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je oškodovanka najprej udarila njega, da mu je nagonsko odletela roka in ji je udarec vrnil, da ni nasedel njeni nadaljnji provokaciji, in da ugotovitvam policistov ni mogoče slediti kot verodostojnim, saj je ena izmed prič E. E. bivši policijski inšpektor, čigar žena je najboljša prijateljica oškodovanke. Te navedbe se namreč nanašajo na ugotovitve dejanskega stanja oziroma izpodbijanje dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in jo tudi zadosti prepričljivo obrazložilo, zaradi česar take pritožbene navedbe niso upoštevne. Nerelevantne pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih storilec odgovornost za svoje dejanje pripisuje (delno) oškodovanki, ker mu je le-ta postregla naročen viski s polnim kozarcem ledu in ne zgolj z eno kocko, kot sta bila medsebojno dogovorjena, saj je opazila, da je bil močno vinjen. Četudi bi navedeno dejstvo bilo resnično, glede na njegovo naravo ne bi v ničemer vplivalo na protipravnost storilčevega ravnanja, saj bi svoje nezadovoljstvo nad postrežbo lahko izrazil na primernejši način in ne z metanjem kozarca oz. razbijanjem in žaljenjem oškodovanke.

8. Čeprav storilec v pritožbi ponovno poudarja, da je bil tistega dne močno vinjen, ker je spil približno 8 piv in več kot pol litra viskija, ter trdi, da je zmotna presoja sodišča, da je bil trezen, je pritrditi prepričljivo obrazloženim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da kljub vinjenosti ni razlogov za sklepanje, da je bila storilčeva prištevnost v času dogodka kakorkoli okrnjena in da bi bila izključena krivda. Tako njegova vinjenost v ničemer ne opravičuje takega vedenja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da posnetkov nadzornih kamer ni pogledal nihče, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so take pritožbene navedbe neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izrecno navedlo, da je pregledalo zgoščenko s posnetkom nadzornih kamer. V kolikor pa želi s tem storilec poudariti, da je vsebina tega posnetka v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, pa je ugotoviti, da so take pritožbene navedbe neobrazložene, saj storilec ne pojasni kaj naj bi bilo na tem posnetku takega, kar bi bilo v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo pravno odločilna dejstva in zadosti prepričljivo obrazložilo svoje ugotovitve, da je storilcu dokazano, da je uresničil objektivne in subjektivne znake očitanega mu prekrška ter da mu je bila globa za storjeni prekršek z odločbo o prekršku izrečena v skladu z zakonom na spodnji meji predpisanega razpona, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1), saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti.

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 60,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.