Jedro

Tožnici, ki nista v delovnem razmerju s prvo toženo stranko, uveljavljata izplačilo premoženjske škode, ki je nastala njunemu pravnemu predniku, ki je sicer bil v delovnem razmerju pri njej. Takšne terjatve pa ni mogoče opredeliti v okvir sporov iz "samoupravnih odnosov" v skladu z omenjeno določbo 16. člena zakona o sodiščih združenega dela. Gre torej za civilnopravno razmerje med pravdnima strankama in s tem za uporabo pravil zakona o pravdnem postopku po določbi 1. člena ZPP.

Izrek

Za odločanje o tej zadevi je pristojno redno sodišče - Temeljno sodišče v Kranju.

Obrazložitev

Tožeča stranka je proti toženima strankama vložila tožbo zaradi plačila zneska 630.000,00 din (SIT) pri Temeljnem sodišču v Kranju, enoti v ... Omenjeno sodišče se je s sklepom z dne 25.9.1991 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo sodišču združenega dela. Tožnik je namreč od toženih strank uveljavljal plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel ob delu za prvo toženo stranko. Ko pa je tožnik umrl, sta na njegovo mesto vstopili dedinji ter tožbeni zahtevek proti toženima strankama modificirali tako, da uveljavljata le še plačilo razlike med prejemki, ki bi jih tožnik prejel, če ne bi doživel nesreče pri delu in prejemki, ki jih je dejansko dobival. Sodišče združenega dela v Kranju se je zato izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Temeljnemu sodišču v Kranju, enoti v ... Navedeno sodišče pa je sprožilo spor o pristojnosti v skladu z določbo 3. odstavka 23. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), katerega določbe se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno redno sodišče. Po določbi 16. člena zakona o sodiščih združenega dela so ta sodišča pristojna tudi za odločanje o sporih iz družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosov, torej tudi o sporih iz delovnega razmerja. Zahtevek sedaj že pokojnega tožnika je bil torej utemeljeno obravnavan pri sodišču združenega dela, saj je zatrjeval, da mu je škoda nastala v zvezi z opravljanjem njegovega dela. Pri tem pa je uveljavljal od toženih strank le plačilo nepremoženjske škode in sicer iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah in zaradi duševnih bolečin v posledici trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Ko sta po smrti v pravdo namesto tožnika vstopili njegovi dedinji, pa je prišlo do modifikacije tožbenega zahtevka tako, da sedaj tožeča stranka uveljavlja plačilo razlike med prejemki, ki bi jih pokojni prejemal, če se ne bi poškodoval pri delu in prejemki, ki jih je dejansko prejemal od dne 20.7.1989 pa do dne 26.3.1991, ko se je invalidsko upokojil. Tožnici, ki nista v delovnem razmerju s prvo toženo stranko, torej uveljavljata izplačilo premoženjske škode, ki je nastala njunemu pravnemu predniku, ki je sicer bil v delovnem razmerju pri njej. Takšne terjatve pa ni mogoče opredeliti v okvir sporov iz "samoupravnih odnosov" v skladu z omenjeno določbo 16. člena zakona o sodiščih združenega dela. Gre torej za civilnopravno razmerje med pravdnima strankama in s tem za uporabo pravil zakona o pravdnem postopku po določbi 1. člena ZPP, zaradi česar je za odločanje o sporu pristojno redno sodišče, v tem primeru Temeljno sodišče v Kranju, ne pa sodišče združenega dela (3. odstavek 23. člena ZPP).