Jedro

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela, prometa in športa ter dokazni predlog za postavitev izvedenca iz varstva pri delu. Kot je obrazložilo, je namreč tožnik postavitev obeh izvedencev predlagal zaradi ugotavljanja tožnikovega zdravstvenega stanja oziroma delovne zmožnosti, kar pa za odločitev v tem sporu ni bistveno. Enako velja za preverjanje sposobnosti delavcev-invalidov, ki so zaposleni pri toženki, češ da so njihove sposobnosti še slabše kot tožnikove. V tem sporu je ključno, ali je imela toženka na razpolago ustrezno delovno mesto za tožnika ob upoštevanju njegovih invalidskih omejitev. V tej zvezi pa tožnik izvedencev ni predlagal, kot sedaj napačno prikazuje v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2020 nezakonita; da delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014, ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, pri čemer je toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in z njim skleniti novo pogodbo o zaposlitvi z razporeditvijo na takšno delovno mesto, na katerem bo delal le po 4 ure dnevno, oziroma 20 ur tedensko in na katerem bo delo psihično manj zahtevno, pri katerem je potrebna nizka sposobnost prilagajanja in ki bo potekalo samo v dnevnih izmenah; da je toženka dolžna tožniku za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo ter ga vpisati v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije; da mu je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati mesečno nadomestilo plače v znesku 661,95 EUR neto, izhajajoč iz tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek in odločilo še, da tudi toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da toženka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče sprejelo napačno, enostransko dokazno oceno. Ni pritegnilo izvedenca s področja varstva pri delu in medicinske stroke, ki bi ugotovila, da so pri toženki na razpolago takšna delovna mesta, ki bi jih tožnik lahko izvajal. Lahko bi tudi ugotovila, da so sposobnosti delavcev-invalidov, ki so zaposleni pri toženki, enake ali celo slabše kot tožnikove. Pričanje A.A. ni bilo objektivno. Sodišče ni ocenilo kot pomembno, da ima toženka sistematizirano delovno mesto informator. Tožnik je bil obravnavan neenakopravno. V Mnenju o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je komisija zgolj pavšalno in neargumentirano sprejela ugotovitev na podlagi enostransko in nepopolno izvedenega postopka, v katerega tožnika sploh ni vključila, kaj šele zaslišala, ampak je verjela toženki. Ni opravila ogleda, ni angažirala strokovnjaka, ki bi podal ugotovitve, ali ima toženka možnost najti za tožnika ustrezno delo. Iz listinske dokumentacije izhaja, da ima tožnik lastnosti, ki potrjujejo, da bi mu toženka morala najti ustrezno delovno mesto. Sodišče je pomanjkljivo raziskalo, ali je toženka skušala pri kakšnem drugem delodajalcu najti delo za tožnika. Sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev oziroma so ti nejasni ter v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z jasnimi razlogi izpodbijane sodbe, ki tudi niso protispisni; ni podana očitana kršitev po 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno, ki ni pristranska, ampak vestno oblikovana. Sodišče je upoštevalo odločilna dejstva, izhajajoč iz pravilne materialnopravne podlage za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot varnostnik. Z odločbo ZPIZ Slovenije mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do dela na navedenem delovnem mestu, s krajšim delovnim časom od polnega. Nato je bila ta odločba spremenjena tako, da mu je bila priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami: psihično manj zahtevno delo, delo pri katerem je potrebna le nizka sposobnost prilagajanja, delo samo v dnevnih izmenah, prav tako s krajšim delovnim časom od polnega - 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Ob tem je bilo toženki naloženo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnik v tem delovnem sporu ne more izpodbiti vsebine povzetih odločitev ZPIZ Slovenije. To bi lahko bilo predmet socialnega spora, ki pa ni bil sprožen.

7. Po prvem odstavku 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Med te pogoje spada pridobitev mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka storila in pridobila mnenje, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in po 40. členu ZZRZI. Tožnik vztraja pri navedbah o napačno in nepopolno izvedenem postopku pred komisijo. Vendar, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je s tem, ko je preizkusilo obstoj razlogov za odpoved, preizkusilo tudi ugotovitev komisije. Postopek pred komisijo ni strogo predpisan in ni vezan na dokazna pravila, tako tudi ne predvideva npr. zaslišanja tožnika, ogleda ali pritegnitve drugih strokovnjakov. Zato tožnik v tem sporu ne more uspeti že npr. zgolj s tovrstnimi ugovori o postopkovnih kršitvah pred komisijo.

8. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela, prometa in športa ter dokazni predlog za postavitev izvedenca iz varstva pri delu. Kot je obrazložilo, je namreč tožnik postavitev obeh izvedencev predlagal zaradi ugotavljanja tožnikovega zdravstvenega stanja oziroma delovne zmožnosti, kar pa za odločitev v tem sporu ni bistveno. Enako velja za preverjanje sposobnosti delavcev-invalidov, ki so zaposleni pri toženki, češ da so njihove sposobnosti še slabše kot tožnikove. V tem sporu je ključno, ali je imela toženka na razpolago ustrezno delovno mesto za tožnika ob upoštevanju njegovih invalidskih omejitev. V tej zvezi pa tožnik izvedencev ni predlagal, kot sedaj napačno prikazuje v pritožbi.

9. Tožnik je predvideval, da ima toženka več delovnih mest, ki bi bila ustrezna zanj - telefonist, receptor, pregledovalec oseb in prtljage, informator. Le glede slednjega je sodišče ugotovilo, da je pri toženki sistemizirano, vseeno pa ga je ocenilo kot nerelevantno delovno mesto za zaposlitev tožnika. Pri tem se je oprlo na izpoved priče A.A., da je bilo to delovno mesto ob sistemizaciji namenjeno osebam, ki še niso izpolnjevale zakonskih pogojev za delo varnostnika in so se na tem delovnem mestu šele usposabljale oziroma uvajale v delo. Od uveljavitve Zakona o zasebnem varovanju v letu 2011 takšno zaposlovanje oseb, ki še ne izpolnjujejo vseh formalnih pogojev za delo, ni več dovoljeno, delovno mesto informator pa je v sistemizaciji delovnih mest ostalo le formalno za primer ponovne spremembe zakonodaje, kar je bilo predlagano s strani Zbornice za zasebno varovanje. Po zaključku sodišča toženka za zaposlitev na tem delovnem mestu sedaj nima ne formalne možnosti niti potrebe po zaposlovanju. Tožnik nasprotnih dokazov ni podal. 10. Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki, da sodišče ni zadosti raziskalo, ali je toženka skušala pri kakšnem drugem delodajalcu najti delo za tožnika. Tožnik ni navedel, kateri delodajalci naj bi to bili. Po pravilni ugotovitvi sodišča je toženka v skladu z zahtevo iz 40. člena ZZRZI preverila tudi možnost zaposlitve tožnika na ustreznem delovnem mestu pri drugih delodajalcih. Dokazala je, da je glede možnosti tožnikove zaposlitve poizvedovala pri dveh delodajalcih (B. d.o.o., C. d. o. o.), prejela pa je negativen odgovor.

11. Iz navedenega izhaja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato jo je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).