Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med 90 % in 85 % osnovne plače za določeno delovno mesto ni utemeljen, saj je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala plačo po količniku za izračun osnovne plače, določenem v odločbi tožene stranke, zoper katero se ni pritožila. Ker je odločba s tem postala dokončna in pravnomočna, je sodišče nanjo vezano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka obračunati razliko v plači za čas od 1. 2. 2003 do 30. 9. 2005, odvesti ustrezne davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunane od posamičnih vtoževanih bruto zneskov razlike v plači od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 312,99 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 246,54 EUR, v 8 dneh. Poleg tega je v 2. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo tudi, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožnice, v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V kolikor bi pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče v predmetni zadevi dopusti revizijo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bilo potrebno za obračun plač tožnice tudi po letu 1996 uporabljati 5.a člen ZPDJVZ in ne drugi odstavek 14. člena citiranega predpisa, kot to v tožbi zatrjuje tožnica. Svojo odločitev je utemeljilo z jezikovno, sistematično, zgodovinsko in logično razlago zakona. Po mnenju tožnice odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna. Sodišče prve stopnje določb 5.a in 14. člena ZPDJVZ ne upošteva tako, kot sta v zakonu zapisani, torej kot splošni in abstraktni pravni normi, ki v predpostavki dispozicije opredeljujeta dejanske okoliščine, v katerih morajo naslovljenci ravnati v skladu z dispozicijo, ko te okoliščine dejansko nastopijo. Z uveljavitvijo ZOFVI leta 1996 se je spremenila bistvena okoliščina na strani tožnice, saj ni imela več izobrazbe, ki je za njeno delovno mesto določena z zakonom. Tožena stranka pa te okoliščine ni upoštevala in ni ravnala skladno s členom 14/2 ZPDJVZ. Tožnica v pritožbi graja stališče sodišča prve stopnje o tem, da se določba člena 14/2 ZPDJVZ uporablja izključno za zaposlene po členu 109/6 ZOFVI, 5.a člen ZPDJVZ pa za učitelje, zaposlene v skladu s 146. členom ZOFVI. Od uveljavitve ZOFVI v letu 1996 sta v sistemu vzgoje in izobraževanja zaposleni dve skupini delavcev, ki nimata strokovne izobrazbe, predpisane z zakonom in sicer zaposleni za določen čas po šestem odstavku 109. člena ZOFVI ter zaposleni za nedoločen čas po prvem odstavku 146. člena ZOFVI. Ker gre v obeh primerih za zaposlene, ki nimajo izobrazbe, določene z zakonom in ker je drugi odstavek 14. člena ZPDJVZ popolnoma jasen, ni nobenega razloga, da obema skupinama delavcev plače ne bi obračunavali po tej določbi. Plačo zaposlenim po členu 109/6 ZOFVI in po 146/1 členu ZOFVI je potrebno določiti na isti podlagi, torej na podlagi člena 14/2 ZPDJVZ. To pa ne pomeni, da bi bilo potrebno ti dve skupini delavcev obravnavati enako glede vseh pravic iz delovnega razmerja, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Že samo po sebi je umevno, da delavci, ki so zaposleni za določen čas najdlje za eno leto (109. člen ZOFVI), ne morejo napredovati niti v nazive po ZOFVI niti v plačilne razrede po ZSPJS. Po drugi strani pa so zaposleni po 146. členu ZOFVI lahko zaposleni za nedoločen čas, delodajalcem ni potrebno iskati nadomestitve, saj gre za strokovne delavce, ki so ob svoji zaposlitvi v šoli izpolnjevali vse pogoje za učitelja oziroma strokovnega delavca, opravili pa so tudi strokovni izpit. 146. člen ZOFVI je zagotavljal učiteljem, ki so ob uveljavitvi izpolnjevali pogoje, zaradi spremembe zakonodaje pa teh pogojev niso več izpolnjevali, pravico do zaposlitve, plače ter tudi pravico do napredovanja. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek postavila potem, ko je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 332/2007 odločilo, da plača delavki, ki je bila tožnica v citiranem individualnem delovnem sporu, ni bila določena in izplačana skladno z zakonskimi določbami. V tem primeru ni šlo zgolj za podoben primer, temveč za popolnoma enak zahtevek, kot je zahtevek tožnice v tem postopku, zato je napačna navedba sodišča prve stopnje, da v obeh sporih ne gre za popolnoma enako dejansko stanje. Te navedbe pa se ne da niti preizkusiti, zato je v tem delu sodba pomanjkljiva tudi v smislu 14. točke člena 339/2 ZPP. Tožnica v pritožbi še predlaga, da v primeru, če bi pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo, v predmetni zadevi dopusti revizijo glede na 5. točko prvega odstavka 31. člena ZDSS-1, saj gre za pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna enotna uporaba materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da se je postopek v tem individualnem delovnem sporu vodil kot vzorčni postopek po 40. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala razlike v plači med plačami, izplačanimi na podlagi dokončnih odločb (priloga A10 – A13), izdanih na podlagi 5.a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) in tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (kolektivna pogodba dejavnosti, Ur. l. RS, št. 42/94 in nadalj.) in plačami, do katerih bi bila upravičena ob upoštevanju določbe drugega odstavka 14. člena ZPDJVZ. Zatrjevala je, da je prejemala 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem je delala, namesto pravilno 90 % te osnovne plače, kar pomeni, da naj bi bila pri plači prikrajšana za 5 %. Iz tega razloga to razliko vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od leta 1981, torej že pred uveljavitvijo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96), da je končala višjo strokovno izobrazbo na Pedagoški akademiji v Mariboru in dobila naziv redna učiteljica, dne 20. 5. 1981 pa je opravila strokovni izpit. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru je diplomirala 18. 5. 2007 in dobila naziv profesorice razrednega pouka. Vse navedeno po ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama ni bilo sporno. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala izplačane plače v višini koeficientov, določenih v odločbah o razporeditvi v plačilni razred in o določitvi količnika (plačilne liste tožnice A6 – A8 G; A10 – A 13). Te odločbe so vsebovale pravni pouk, iz uvodnega dela teh odločb pa izhaja, da so bile izdane na podlagi Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, Zakona o plačah delavcev v javno vzgojno izobraževalnih zavodih, Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede ter določil Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Odločba tožene stranke o razporeditvi tožnice v plačilni razred in določitvi količnika z dne 20. 1. 2002 (A12), ki je veljala v delu vtoževanega obdobja, je temeljila na prej veljavni delovnopravni zakonodaji (Zakon o temeljenjih pravicah iz delovnega razmerja; Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot predpis RS). Citirani zakon je v 80. členu določal, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe pred pristojnim organom pri delodajalcu. Ta ugovor je delavec lahko vložil v 15 dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma ko je izvedel za kršitev te pravice. Enak pravni pouk je vsebovala tudi odločba tožene stranke z dne 20. 1. 2002. 83. člen ZTPDR je določal, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko je šlo za pravico do denarne terjatve. Od 1. 1. 2003 je pričel veljati Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je uveljavljanje pravic delavcev pri delodajalcu oziroma sodno varstvo delavčevih pravic uredil v 204. členu. Prvi odstavek 204. člena ZDR določa, da mora delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, najprej zahtevati varstvo svojih pravic pri delodajalcu. Če delodajalec v 8 delovnih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v 30 dneh od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma za odpravo kršitve s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na navedeno pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D; Ur. l. RS, št. 79/2003) to je od 13. 8. 2003, imajo delavci v sistemu vzgoje in izobraževanja pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oziroma šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev tožbe je 8 dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. O tej pritožbi delavca mora svet javnega vrtca oziroma šole odločiti v 30 dneh od vložitve pritožbe. V primeru, če delavec z dokončno odločitvijo sveta ni zadovoljen, oziroma če ta organ v roku ne odloči o pritožbi delavca, lahko delavec v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Delavec pa lahko uveljavlja svoje pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja in sicer ne glede na določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 48. člena ZOFVI (kar je določeno v 1. členu ZOFVI-D).

Ob upoštevanju navedenega bi torej morala tožnica po stališču pritožbenega sodišča zoper odločbe tožene stranke, s katerimi so ji bili v vtoževanem obdobju določeni koeficienti za določitev osnovne plače, vložiti ugovor na svet zavoda in šele potem, kolikor ugovoru ne bi bilo ugodeno, bi imela pravico do vložitve tožbe na sodišče v okviru rokov, določenih v ZOFVI. V takšnem primeru pa bi morala zahtevati spremembo odločb v delu, kjer je bil določen količnik za plačo, pri določitvi katerega je bila uporabljena določba 5.a člena ZPDJVZ in določbe kolektivne pogodbe dejavnosti. Šele na podlagi spremembe teh odločb bi lahko uveljavljala drugačno višino izplačila plače. Ker je bila tožnici plača v spornem obdobju izplačevana na podlagi odločb o določitvi količnika, je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da gre pri zahtevku tožnice za čisti denarni zahtevek. Prav tako tudi dejstvo, da iz odločb o določitvi količnika ne izhajajo zneski, ki bi jih morala tožnica prejeti iz naslova plač, niti iz teh odločb ne izhaja način obračuna plač ne pomeni, da gre za denarni zahtevek iz naslova plač, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker je iz izvedenega dokaznega postopka razvidno, da je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala plače, izračunane na podlagi koeficientov, določenih v odločbah o določitvi količnikov za določitev plače, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Tožnica je namreč dobila izplačano plačo, obračunano na podlagi dokončnih odločb o določitvi plače. Ker je bilo potrebno z ozirom na zgoraj navedeno pritožbo tožnice v zvezi z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrniti, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na uporabo določbe 5.a člena ZPDJVZ oziroma drugega odstavka 14. člena ZPDJVZ in na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007, ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno. Z ozirom na to, da so postale odločbe o določitvi tožničine plače dokončne in pravnomočne, se sodišče ne more spuščati v presojo vsebinske pravilnosti odločitve delodajalca, ki izhajajo iz teh odločb. V zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče RS izdalo sodbo opr. št. VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 702/2006 z dne 29. 3. 2007, pa tožena stranka ni izpostavila tega, da so bile plače izplačevane v skladu s sklepi delodajalca o določitvi količnika za plačo (zaradi česar se sodišče s tem dejstvom ni ukvarjalo), kar pomeni, da je bila odločitev v citirani zadevi sprejeta ob drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v tem individualnem delovnem sporu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker glavnična denarna terjatev tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. člena ZDSS-1 odločiti o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tej zadevi za pomembno pravno vprašanje, saj je potrebno upoštevati, da je bil v tem individualnem delovnem sporu izveden vzorčni postopek po 40. členu ZDSS-1 in da je pred prvostopenjskim sodiščem poleg zadeve, v kateri je bil postopek prekinjen zaradi vzorčnega vodenja te zadeve, vloženih še večje število istovrstnih tožb, v katerih so tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago. Razen tega je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je opiral na isto pravno podlago kot tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu, že izdalo sodbo, s katero je potrdilo odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku ugodili. Gre za zadevo opr. št. VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007, v kateri pa tožena stranka ni izpostavila, da so bile plače tožeči stranki izplačane na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče odločilo, da revizijo v tem individualnem delovnem sporu dopusti.