Jedro

Čeprav je pogodba o zaposlitvi med A. d. o. o. in tožencem veljala že ob njenem podpisu, pa s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi toženec ni kršil konkurenčne prepovedi, saj v času zaposlitve pri tožnici še ni opravljal del voditelja pilotskega čolna za A. d. o. o. Stališče sodišča prve stopnje, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična, je zgrešeno. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci, zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožnica izvajala pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost, zato je tožnica v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1, čeprav je ob sklenitvi pogodbe edina opravljala to dejavnost. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na novega delodajalca ter s tem povezanih navedb pravdnih strank, kot tudi, kako je to vplivalo na položaj tožnice na trgu pomorske pilotaže, zato je odločitev o tem, da ni podana kršitev poslovne skrivnosti, preuranjena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 100.000,00 EUR z obrestmi od 10. 5. 2020 do plačila (I. točka izreka) in tožnici naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 2.786,72 EUR ter plačilo sodne takse (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče sodilo pristransko, saj tožencu ni naložilo, da predloži pogodbo o zaposlitvi s A. d. o. o., ker bi se potrdilo, da je bilo dogovorjeno, da bo država povrnila škodo zaradi kršitve, kar bi potrdilo, da so se vsi zavedali protipravnosti ravnanja. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s A. d. o. o. je toženec kršil zakonsko prepoved konkurenčne dejavnosti, poleg tega je imel v pogodbi o zaposlitvi to prepoved definirano širše. V prvem odstavku VI. člena pogodbe je bilo dogovorjeno, da ne sme sprejeti drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožnice, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Protispisna je ugotovitev, da se je toženec zaposlil pri A. d. o. o. naslednji dan po izteku odpovednega roka kot voditelj pilotskega čolna na območju B. pristanišča, saj to iz izvedenih dokazov ne izhaja, sodišče pa ni pridobilo zahtevanega dokaza, to je pogodbe med tožencem in A. d. o. o., čeprav je šlo za pomemben dokaz. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da je toženec 10. 3. 2020 podal odpoved sočasno s še šestimi drugimi delavci, ki so ravnali usklajeno in so istočasno sklenili pogodbo s A. d. o. o. ter s tem, ko so prenesli specifično znanje, ki so ga lahko pridobili le pri tožnici, omogočili pridobitev gospodarske javne službe, saj brez teh znanj A. d. o. o. ne bi mogel pričeti izvajati gospodarske javne službe. Šlo je za koordinirana in ciljna ravnanja ter za kršitev konkurenčne prepovedi z namenom škoditi poslovnim interesom tožeče stranke. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi z novim delodajalcem je bila odločilna, saj je A. d. o. o. pogodbo o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže sklenil dne 30. 3. 2020 in po začetku uporabe Uredbe o pomorski pilotaži pridobil izključno pravico opravljanja te dejavnosti. V pogodbi o izvajanju pomorske pilotaže je navedeno, da je bila A. d. o. o. dolžna izkazati in je tudi izkazala izpolnjevanje pogoja kadrovske usposobljenosti oziroma razpolaganje s predpisanim številom usposobljenega kadra. Toženec, ki je 27. 2. 2020 sklenil pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem in nato 10. 3. 2020 vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, je na sestanku 3. 3. 2020 izjavil, da se ne namerava zaposliti v javnem podjetju. Direktor A. d. o. o. je v pisni izjavi z dne 25. 3. 2020 navedel, da ima to podjetje podpisane pogodbe o zaposlitvi s šestimi piloti, ki so pri tožnici že podali pisne odpovedi. Navedeno potrjuje toženčevo nelojalnost. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi med tožencem in A. d. o. o. v času njene sklenitve še ni veljala, poleg tega je sodna praksa zavzela stališče, da so tudi pripravljalna dejanja lahko kršitev. V zvezi s kršitvijo konkurenčne klavzule poudarja, da se je dejavnost pomorske pilotaže do začetka uporabe Uredbe o pomorski pilotaži izvajala kot tržna dejavnost. Na dan 10. 5. 2020, ko je toženec pričel opravljati delo za drugega delodajalca, se je dejavnost pomorske pilotaže še izvajala v tržnih razmerah. Uredba o pomorski pilotaži se je pričela uporabljati 11. 5. 2020, toženec pa je pri novem delodajalcu začel opravljati delo že 10. 5. 2020, ko še ni bilo ovire za poslovanje tožeče stranke v B. tovornem pristanišču. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je od 11. 5. 2020 izključnost podana le za pilotažo tvornih ladij v B. pristanišču, ne pa tudi potniških ladij. Sodišče nadalje ni upoštevalo izjave priče C. C., da ponujajo pilotažo tudi izven izključne pravice, torej na prostem trgu izven B. pristanišča. Tudi tožnica še naprej ponuja pilotažo, zato je zgrešeno stališče, da ne gre za konkurenčni družbi. Kljub nekaterim drugačnim stališčem pravne teorije meni, da 40. člen ZDR-1 ne določa, da mora biti za obstoj kršitve konkurenčne klavzule podano sočasno ponujanje storitev dveh konkurenčnih podjetij. ZDR-1 ta pogoj določa pri konkurenčni prepovedi, ne pa pri konkurenčni klavzuli. A. d. o o. je dejavnost pomorske pilotaže pričela izvajati izključno s strokovnim kadrom, ki ga je usposobila tožnica in z znanjem, ki so ji ga posredovali bivši delavci tožnice. Strokovna znanja je tožnica zaščitila, sodna praksa pa je presegla stališča, da se lahko zaščiti le znanja, ki so lastnina delodajalca. Bistveno je, ali gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec na izkorišča po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnica ni zatrjevala konkretnih podatkov, ki jih je zaščitila. Sodišče se ni opredelilo do uporabe exceptio illegalis glede Uredbe o pomorski pilotaži, ker naj to ne bi bilo potrebno, čeprav svojo odločitev temelji na predpostavki, da je zakonita in jo je tudi uporabilo. Uredba o pomorski pilotaži kot podzakonski akt ne more posegati v veljavna pogodbena razmerja in razveljaviti konkurenčne klavzule ali poslovne skrivnosti. Nasprotuje stališču sodišča o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je od toženca zahtevala plačilo 100.000,00 EUR zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, konkurenčne klavzule in poslovne skrivnosti, ker je že v času zaposlitve pri tožnici sklenil pogodbo o zaposlitvi za voditelja pilotskega čolna pri konkurenčni družbi in ker po prenehanju zaposlitve pri tožnici opravlja to delo za konkurenčno družbo A. d. o. o. Plačilo zahteva kot pogodbeno kazen, podredno kot pavšalno odškodnino in še podredno kot odškodnino zaradi nastale škode. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec v času delovnega razmerja ni sklepal poslov, ki bi bili konkurenčni dejavnosti tožnice, od 10. 5. 2020 pa ni mogel kršiti konkurenčne klavzule, ker tožnica ni več smela opravljati pomorske pilotaže B. tovornega prometa. Ugotovilo je tudi, da toženec ni izdajal poslovnih skrivnosti, ker tožnica ni zatrjevala, katere konkretne podatke naj bi prenesel novemu delodajalcu, poleg tega pa tudi, če bi podatke prenesel, to na položaj tožnice na trgu pomorske pilotaže ne bi vplivalo zaradi monopola nove družbe.

7. Prvi odstavek 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sta pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi v prvem odstavku VI. člena konkretizirali zakonsko konkurenčno prepoved tako, da toženec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun sprejeti drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Takšne določbe toženec v pogodbi o zaposlitvi ni imel, zato se sodišču prve stopnje do teh navedb ni bilo potrebno opredeljevati, posledično so nerelevatne tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

8. Za presojo kršitve konkurenčne prepovedi je pomembno, ali ravnanje toženca, ki je v času zaposlitve pri tožnici podpisal pogodbo o zaposlitvi pri A. d. o. o., pomeni sklepanje poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo, ali bi lahko pomenili konkurenco za tožnico. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi s A. d. o. o. v času zaposlitve toženca pri tožnici ni veljala, saj pogodba o zaposlitvi velja ob njenem podpisu. S podpisom se sklene delovno razmerje (prvi odstavek 11. člena ZDR‑1), le do nastopa dela pri novemu delodajalcu je prišlo po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožnici. Čeprav je pogodba o zaposlitvi med A. d. o. o. in tožencem veljala že ob njenem podpisu, pa s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi toženec ni kršil konkurenčne prepovedi, saj v času zaposlitve pri tožnici še ni opravljal del voditelja pilotskega čolna za A. d. o. o. Sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje istih del, za katera je predpisana prepoved konkurence, se lahko presoja v okviru kršitve konkurenčne klavzule, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje.

9. Po prvem odstavku 40. člena ZDR-1 lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Pravdni stranki sta v VII. členu pogodbe o zaposlitvi ugotovili, da toženec pri svojem delu pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze ter se dogovorili, da v času dveh let po prenehanju delovnega razmerja ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del vodje pilotskega čolna ali sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnično tehnološka in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožnici. Stališče sodišča prve stopnje, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična, ker tožnica ob njeni sklenitvi ni imela konkurence na trgu, zato naj bi jo v pogodbo o zaposlitvi vnesla v nasprotju z določbami Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK; Ur. l. RS, št. 36/2008 in nasl.) in 74. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), je zgrešeno. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci, zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožnica izvajala pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost, zato je tožnica v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1, čeprav je ob sklenitvi pogodbe edina opravljala to dejavnost. 10. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica in A. d. o. o. nista konkurenčni družbi, je preuranjeno. Sodišče prve stopnje je napačno izhajalo zgolj iz možnosti izvajanja pomorske pilotaže v B. tovornem pristanišču. Ni upoštevalo, da je pilotaža širši pojem, čeprav je tožnica zatrjevala, da na trgu še vedno ponuja pomorsko pilotažo tako kot A. d. o. o. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je za presojo, ali gre za konkurenčni družbi bistveno, ali tožnica in A. d. o. o. istočasno ponujata isto blago oziroma storitve na istem trgu. Pri tem je potrebno upoštevati, da se Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (Uredba o pomorski pilotaži; Ur. l. RS, št. 11/2020) nanaša samo na območje B. tovornega pristanišča (1., 2. in 3. člen) in samo za uporabnike tovornega pristanišča, to je za tovorne ladje (5. člen). Izvajanje gospodarske javne službe in s tem povezane izključne pravice po Uredbi o pomorski pilotaži se ne nanašajo niti na druge dele B. pristanišča (to je na njegov potniški terminal in pilotiranje potniških ladij) niti na druge dele slovenskega teritorialnega morja (oziroma druga pristanišča oziroma ladjedelnice). Slednje Uredba o pomorski pilotaži v 8. členu uvršča med druge dejavnosti, ki se izvajajo pod tržnimi pogoji. Tožnica je že tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da ponuja pomorsko pilotažo skupaj s A. d. o. o. na istem trgu, istočasno, da obe družbi opravljata isto dejavnost. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo oziroma slednjega ni upoštevalo ter ni upoštevalo izpovedi direktorja A. d. o. o., C. C., da izven B. pristanišča A. d. o. o. lahko izvaja pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost po posebnem naročilu Uprave D. in da so tudi opravili manever v ladjedelnici E. Sodišče prve stopnje bi torej v okviru pravilne uporabe materialnega prava kot bistveno moralo ugotavljati, katere dejavnosti v okviru pomorske pilotaže sta obe podjetji opravljali oziroma ponujali po 10. 5. 2020 in na katerem območju. Za presojo, ali je prišlo do kršitve konkurenčne klavzule, namreč ni pomembna zgolj pomorska pilotaža tovornega prometa v B. pristanišču, ampak opravljanje celotne pomorske pilotaže. Ker sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, ugotovilo je le, da A. d. o. o. od 10. 5. 2020 edini ponuja in izvaja pomorsko tovorno pilotažo v B. pristanišču, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec, ki mu je delovno razmerje pri tožnici prenehalo 9. 5. 2020, opravlja dela in naloge na območju B. tovornega pristanišča od 10. 5. 2020 dalje na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi s A. d. o. o. Slednji se je 8. 5. 2020 preoblikoval v F. d. o. o., po stališču sodišča prve stopnje pa je od 10. 5. 2020 imel izključno pravico opravljati pomorsko pilotažo v tvornem delu B. pristanišča. Uredba o pomorski pilotaži je pričela veljati 26. 2. 2020, uporablja pa se od 11. 5. 2020 dalje1 in ne od 10. 5. 2020, kot to šteje sodišče prve stopnje. Navedeno pomeni, da F. d. o. o. izključno izvaja dejavnost pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti B. tovornega pristanišča (pravni monopol) od 11. 5. 2020 dalje, do vključno 10. 5. 2020 pa je bila ta dejavnost prepuščena tržnim razmeram. Pritožba zato utemeljeno navaja, da je 10. 5. 2020, ko je toženec nastopil delo pri F. d. o. o., tožnica še lahko izvajala pomorsko pilotažo tudi v B. tovornem pristanišču pod tržnimi pogoji, skupaj z navedenim podjetjem. Ker sodišče prve stopnje pri presoji kršitve konkurenčne klavzule tega ni upoštevalo zaradi zmotnega stališča o datumu uporabe Uredbe o pomorski pilotaži, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi v tem obsegu preuranjena.

12. Tožnica nadalje utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo njenega dokaznega predloga za predložitev pogodbe o zaposlitvi med tožencem in A. d. o. o., čeprav je šlo za pomemben dokaz. Tožnica je s tem dokazom želela potrditi, da se je ta pogodba o zaposlitvi sklenila že v času delovnega razmerja toženca pri tožnici, da se je toženec pri A. d. o. o. zaposlil kot voditelj pilotskega čolna, pri čemer je to delo po obsegu, vsebini in območju enako kot pri tožnici in da pri novemu delodajalcu uporablja specifična znanja, ki jih je lahko pridobil le pri tožnici. Tožnica je tako s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi med A. d. o. o. in tožencem želela dokazovati pravno pomembna dejstva. Tožnica je namreč zatrjevala, da je opravljala pomorsko pilotažo v B. pristanišču in ostalih delih teritorialnega morja RS, ter da so bili vsi voditelji čolnov v zaposljivi starosti zaposleni pri njej in so si lahko le pri njej pridobili to specifično znanje, ki ga niso smeli prenesti na novega delodajalca. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza sicer ni absolutna, sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev upravičena ter ustrezno obrazložena. Ker je izvedba dokaza s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi med tožencem in A. d. o. o. pomembna za presojo zatrjevanih kršitev toženca, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Pritožba s tem v zvezi nadalje utemeljeno opozarja, da čeprav sodišče dokaznega predloga s pridobitvijo pogodbe o zaposlitvi ni izvedlo, je sklicujoč se na izpoved C. C. in izpisek iz ZZZS zaključilo,2 da je toženec opravljal dela in naloge voditelja pilotskega čolna le na območju B. tovornega pristanišča, kar pa iz teh dokazov ne izhaja. Tožnica pravilno opozarja, da je takšen zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi. Priča C. C. je namreč povedala (C/2), da je toženec v drugi zadevi, tj. G. G., zaposlen pri A. d. o. o. kot pomorski pilot, sodišče prve stopnje pa (tudi) na podlagi te izpovedi zaključuje, da je toženec iz predmetne zadeve zaposlen pri A. d. o. o. kot voditelj pilotskega čolna le na območju B. tovornega pristanišča. Kot kaj je zaposlen toženec in na katerem območju opravlja delo, tudi ne izhaja iz izpiska ZZZS (C/1). Ugotovitev sodišča prve stopnje je v tem delu v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče in listinami v spisu (kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da toženec ni izdajal poslovne skrivnosti, ker naj tožnica ne bi zatrjevala katere konkretne podatke, ki jih je opredelila kot „know how“, naj bi prenesel k novemu delodajalcu, poleg tega pa tudi, če bi podatke prenesel, to na položaj tožnice ne bi vplivalo zaradi pravnega monopola A. d. o. o. na področju pomorske pilotaže. Kot pojasnjeno, je monopol vzpostavljen le za pomorsko pilotažo tovornega prometa v B. pristanišču, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ima A. d. o. o. monopol na trgu pomorske pilotaže, napačen. Prav tako je nepravilna ugotovitev, da tožnica ni zatrjevala konkretnih podatkov, ki naj bi jih toženec prenesel. Pojasnila je, da ščiti specifične izkušnje, znanja in veščine manevriranja oziroma upravljanja s plovilom, na podlagi katerih izvaja prevoze pilota na ladjo in z ladje na specifičnem območju B. pristanišča, na katerem se izvajajo manevri ladij vseh vrst oziroma prevozov različnega blaga in snovi, tudi nevarnih. Trdila je še, da toženec pred zaposlitvijo pri njej ni imel specifičnih veščin in izkušenj za vodenje pilotskega čolna, saj je v Sloveniji pomorsko pilotažo izvajala le tožnica, brez teh znanj pa A. d. o. o. ne bi mogel izvajati pomorske pilotaže. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo ustreznih navedb o specifičnih znanjih, ki jih je tožnik prenesel k drugemu delodajalcu. Posledično je ostalo dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na novega delodajalca ter s tem povezanih navedb pravdnih strank, kot tudi, kako je to vplivalo na položaj tožnice na trgu pomorske pilotaže, zato je odločitev o tem, da ni podana kršitev poslovne skrivnosti, preuranjena.

14. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je ostalo dejansko stanje glede očitanih kršitev prepovedi konkurence in kršitve poslovne skrivnosti neraziskano. Tudi ugotovljene kršitve pravil postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja učinkovite pravice do pritožbe, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Na podlagi pridobljene pogodbe o zaposlitvi ter ugotovitve dejstev, pravilno upoštevajoč materialnopravno podlago (Uredbo o pomorski pilotaži), utegne iti po pomenu in vsebini za praktično novo, v bistvenem dopolnjeno dokazno oceno o celem sklopu dejstev in okoliščin, ki se nanašajo tako na opravljanje dejavnosti tožnice in A. d. o. o., kot na vsebino opravljanja dela toženca pri A. d. o. o., vse z neposrednim vplivom na končno odločbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju izjasniti do dokaznega predloga tožnice za predložitev pogodbe o zaposlitvi med tožencem in A. d. o. o. ter ugotoviti v tem sklepu izpostavljena odločilna dejstva v zvezi kršitvijo prepovedi konkurence in poslovne skrivnosti. Pri tem naj upošteva vsebino Uredbe o pomorski pilotaži, ki se glede opravljanja gospodarske javne službe nanaša izključno na pilotažo v B. tovornem pristanišču. V primeru, če bo ob tako ugotovljenih dejstvih ugotovilo, da so dokazane očitane kršitve, se bo treba opredeliti še do višine zahtevka in s tem povezanih navedb ter ugovorov pravdnih strank, česar sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku še ni storilo. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji, saj je namen pritožbenega postopka v preizkusu odločitve kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovilo ta dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Skladno s 1. odstavkom 154. člena Ustave RS predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Uredba o pomorski pilotaži je bila objavljena v Uradnem listu dne 25. 2. 2020. Skladno s 17. členom Uredbe o pomorski pilotaži je slednja pričela veljati naslednji dan po objavi, to je dne 26. 2. 2020, uporabljati pa se je začela 75 dan od uveljavitve, to je 11. 5. 2020. Ustava RS ne ureja pravil štetja roka, kadar začetek veljavnosti in začetek uporabe predpisa ne sovpadata. Glede računanja datuma pričetka uporabe predpisa je tako skladno s 3. členom Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 94/2007 in nasl.) potrebno uporabiti splošna pravila civilnega prava, konkretno določbo 62. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po kateri rok določen v dnevih začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva. Da Uredba o pomorski pilotaži velja od 11. 5. 2020, je bilo ugotovljeno tudi v zadevi III U 111/2020-41 (tč. 15 obrazložitve). 2 Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo tudi na izpovedbo toženca, ki pa je povedal, da dela pri A. d. o. o. kot voditelj pilotskega čolna, ni pa potrdil, da ima pogodbo sklenjeno le za B. tovorno pristanišče. Povedal je le, da dela v B. pristanišču za tvorne in potniške ladje, kar pa ne pomeni, da ima pogodbo o zaposlitvi sklenjeno le za to območje.