Jedro

Merilo, po katerem se kot potrebni priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča, pri katerem teče postopek, ki ga izpostavlja pritožnica in se pri tem sklicuje na del sodne prakse, ki njeno stališče podpira, upoštevaje obrazloženo v slehernem primeru torej ni uporabljivo. Ali ga bo sodišče upoštevalo ali ne, je odvisno od okoliščin danega primera. Te sodišču namreč omogočajo, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

Iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru toženi stranki priznalo potne stroške odvetnika, ki ima svoj sedež v Novem mestu, za pristop na narok pri Okrožnem sodišču v Krškem, pri katerem je tekel postopek (priznalo ji je torej potne stroške odvetnika, ki ima sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek), se ravnovesje v položaju pravdnih strank po presoji pritožbenega sodišča torej ni porušilo. Potni stroški odvetnika (29,60 EUR) in stroški njegove odsotnosti iz pisarne v času potovanja (60 točk oziroma 36,00 EUR) znašajo skupaj 65,60 EUR, kar je 1,54 % od vseh priznanih odvetniških stroškov tožene stranke v tem postopku. Premoženjski interes pritožnice, da se po obravnavani pritožbi stroški tožene stranke iz prisojenih 4.246,47 EUR znižajo na 4.173,31 EUR, v tem primeru ne more prevladati nad pravico do proste izbire odvetnika.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sklepa se zavrže. III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.246,47 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne dalje, šteto od vročitve tega sklepa, do plačila (I. točka sklepa sodišča prve stopnje) in da se v presežku predlog tožene stranke zavrne (II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirani sklep v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni samo1. V vsakem primeru pa je pritožnica zahtevala, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke. Pritožbene stroške je specificirala v stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba zoper II. točko izreka sklepa ni dovoljena.

5. Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je slednja nedovoljena in zato nedopustna (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijanega sklepa v presežku zavrnilo predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov. To pomeni, da je tožena stranka s tem delom predloga propadla, tožeča stranka pa – nasprotno – uspela (saj ji ni treba povrniti vseh priglašenih pravdnih stroškov tožene stranke). S pritožbo zoper II. točko izreka sklepa zase bolj ugodnega pravnega položaja glede stroškov torej ne more doseči. Tožeča stranka od vložene pritožbe v tem delu ne more imeti pravne koristi, s tem pa pravnega interesa za pritožbo. Pritožba tožeče stranke je zato nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP) in jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo, tako kot mu to nalaga 1. točka 365. člena ZPP.

7. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo stroške tožene stranke in jih v plačilo naložilo tožeči stranki (upoštevaje odločitev I Pg 57/2017 z dne 5. 10. 2020). Pri tem ji je (med drugim) v celoti priznalo priglašene stroške odvetnika za opravljeno pot na narok na relaciji Novo mesto – Krško – Novo mesto (80 km x 0,37 EUR/km) v znesku 29,60 EUR (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Posebnih razlogov za takšno odločitev ni navedlo, očitno pa je menilo, da predstavljajo za konkretno pravdo potrebne stroške in zapisalo, da je tožena stranka do teh stroškov upravičena. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki (delno) priznalo tudi priglašeno urnino za odsotnost odvetnika iz pisarne v času potovanja (od priglašenih 80 točk ji je priznalo 60 točk, 8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9. Pritožnica se s priznanjem navedenih postavk stroškov ne strinja. Sodišču prve stopnje v tem delu očita zmotno uporabo materialnega prava in kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na 155. člen ZPP in sodno prakso sodišč, ki kot potrebne stroške postopka praviloma priznavajo le potne stroške pooblaščenca, ki ima svoj sedež na delovnem območju sodišča (v tem primeru torej delovnem območju Okrožnega sodišča v Krškem). Po njenih navedbah je le izjemoma kot potrebne mogoče priznati tudi stroške pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča, in sicer če to v konkretnem primeru opravičuje _narava mandatnega razmerja_ med pooblaščencem in pooblastiteljem _ter druge okoliščine._ Pri tem je pritožnica prepričana, da tožena stranka v stroškovniku teh posebnih okoliščin ni navedla (oziroma sploh ni navedla, zakaj je pooblastila odvetnika iz Novega mesta, čeprav ima sedež v Krškem in je spor tekel pred Okrožnim sodiščem v Krškem). Če jih je, pa jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sklep ni povzelo, kar pomeni, da ima ta pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, se pritožbeno sodišče z očitki iz pritožbe ne strinja.

11. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP).

12. V sodni praksi so deljena mnenja o tem, ali ima stranka pravico do povračila stroškov, ki so nastali, ker jo je v postopku zastopal odvetnik, ki ima svoj sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek.2 Pri iskanju materialnopravno pravilne rešitve se ne moremo opreti na določilo tretjega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (sedaj tretji odstavek 10. člena OT), saj ta ureja zgolj pravno razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem, ne vsebuje pa kriterija za povračilo stroškov od nasprotne stranke. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS izhajata tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. _Ob takšnem načelnem izhodišču mora sodišče v vsakem primeru posebej skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem opravičuje, da se presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki._ Če npr. stranka (fizična oseba) za zastopanje v delikatnem zakonskem sporu pooblasti odvetnika iz kraja svojega prebivališča zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, je treba dati prednost zaupnosti razmerja. Če pa gre za razmerje med pooblastiteljem (pravno osebo) in pooblaščencem (odvetnikom) v sorazmerno nezapleteni zadevi, bi odločitev o povračilu stroškov, ki so nastali zaradi sedeža odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek, utegnila pomeniti, da se je porušilo ravnovesje med položajema pravdnih strank. Nasprotna stranka namreč utemeljeno pričakuje, da ji v postopku ne bodo po nepotrebnem nastajali stroški.3

13. Merilo, po katerem se kot potrebni priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča, pri katerem teče postopek, ki ga izpostavlja pritožnica in se pri tem sklicuje na del sodne prakse, ki njeno stališče podpira, upoštevaje obrazloženo v slehernem primeru torej ni uporabljivo.4 Ali ga bo sodišče upoštevalo ali ne, je odvisno od okoliščin danega primera.5 Te sodišču namreč omogočajo, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Nekakšne neposredne oziroma univerzalne uporabljivosti kriteriju območja sodišča (za kar se v bistvu zavzema tudi tožeča stranka) v zvezi s povračilom potnih stroškov odvetnika torej ni mogoče pripisati (omenjeno merilo je po presoji pritožbenega sodišča smiselno, kadar sodišče npr. ugotovi, da so potni stroški odvetnika nesorazmerno visoki, stranka pa ne pojasni, zakaj je bilo z njenega vidika ključno, da je mandatno pogodbo sklenila z odvetnikom zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, če sodišče ugotovi zlorabo). Vedno je namreč potrebno imeti v mislih tudi strankino pravico do proste izbire odvetnika.

14. Kakšnih posebnih okoliščin oziroma razlogov, zakaj je tožena stranka v tem postopku za zastopanje pooblastila odvetnika iz Novega mesta, čeprav je spor tekel pred Okrožnim sodiščem v Krškem, tožena stranka po pravilnih predvidevanjih pritožnice v stroškovniku na red. št. 25 res ni navedla. Zaupnosti razmerja, specialnih znanj s področja prava družb ipd. ni zatrjevala (do pritožbenega postopka o potnih stroških pooblaščenca, ki ima sedež izven območja sodišča, med pravdnima strankama sploh ni bilo razprave, tožeča stranka pa še v pritožbi ne navaja, da gre za nerazumno izbiro, zlorabo oziroma da so potni stroški nerazumno visoki – nenazadnje ima tudi sama pooblaščenca iz Ljubljane, kar je prav tako izven območja sodišča v Krškem!) in sodišče prve stopnje se že po naravi stvari do trditev, ki jih ni, ni moglo konkretizirano opredeliti. Očitek, da ima vsled navedenega izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Sodna praksa pa tudi sicer pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti celo dopušča, da je v sklepu navedena podlaga odločitve in da je odmera stroškov razvidna iz stroškovnika v spisu.

15. Čeprav je torej prvostopenjsko sodišče v 12. točki obrazložitve zapisalo zgolj, da je tožena stranka upravičena do potnih stroškov odvetnika za opravljeno pot na narok na relaciji Novo mesto - Krško - Novo mesto (80 km x 0,37 EUR/km) v znesku 29,60 EUR in svoje odločitve v tem delu ni posebej obrazložilo, po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče reči, da je zmotno uporabilo določbo 155. člena ZPP oziroma da v okviru prvega odstavka navedenega člena ni upoštevalo specifičnosti dane situacije. Sodišče prve stopnje je očitno ocenilo (in v tem mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje), da so bili ti stroški potrebni, saj je izbira odvetnika iz Novega mesta, ki je prišel na narok v Krško, s stroškovnega vidika povsem razumna. Upoštevaje relativno kratko razdaljo med navedenima mestoma in dejstvo, da je bil opravljen zgolj en narok6, se (pravilno) ni ukvarjalo z vprašanjem, ali izbiro odvetnika, ki ima svoj sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek, utemeljujejo kakšne posebne okoliščine, temveč je dalo prednost toženkini pravici do proste izbire odvetnika. V konkretnem primeru jih zato toženki tudi ni bilo potrebno zatrjevati7. Če bi se sodišče v takšnih situacijah kriterija območja sodišča tako strogo držalo, kot zahteva pritožnica, bi namreč lahko prihajalo tudi do absurdih situacij.

16. Iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru toženi stranki priznalo potne stroške odvetnika, ki ima svoj sedež v Novem mestu, za pristop na narok pri Okrožnem sodišču v Krškem, pri katerem je tekel postopek (priznalo ji je torej potne stroške odvetnika, ki ima sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek), se ravnovesje v položaju pravdnih strank po presoji pritožbenega sodišča torej ni porušilo. Potni stroški odvetnika (29,60 EUR) in stroški njegove odsotnosti iz pisarne v času potovanja (60 točk oziroma 36,00 EUR) znašajo skupaj 65,60 EUR, kar je 1,54 % od vseh priznanih odvetniških stroškov tožene stranke v tem postopku. Premoženjski interes pritožnice, da se po obravnavani pritožbi stroški tožene stranke iz prisojenih 4.246,47 EUR znižajo na 4.173,31 EUR, v tem primeru ne more prevladati nad pravico do proste izbire odvetnika. Pritožnica se ne more sklicevati na to, da v primeru neuspeha v zadevni pravdi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Krškem, ni mogla pričakovati oziroma računati s tem, da bo morala nasprotni stranki poravnati potne stroške odvetnika v višini 65,60 EUR (to pa ne glede na to, ali ima odvetnik sedež zunaj območja Okrožnega sodišča v Krškem ali znotraj le-tega). Za to, da se v tem primeru iz razloga, ker ima toženkin odvetnik sedež zunaj območja Okrožnega sodišča v Krškem, tej priznajo potni stroški v vrednosti 0 EUR, ni podlage.

17. Ker se glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem pritožnice, da je izpodbijani sklep nezakonit v delu, v katerem prvostopenjsko sodišče toženi stranki priznava urnino za odsotnost iz pisarne v času potovanja in kilometrino na relaciji Novo mesto – Krško – Novo mesto, pa pritožnici posledično ne more pritrditi niti v tistem delu njenih navedb, da je tožena stranka upravičena tudi do nižjih materialnih stroškov. Pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa namreč ni spremenilo v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče toženi stranki priznalo 60 točk iz naslova urnine za odsotnost odvetnika iz pisarne v času potovanja, zato se tudi materialni stroški tožene stranke niso znižali.

18. Izpodbijani sklep je v I. točki izreka po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 2. 2021 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP) potem ko je prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

19. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako da prisojeni znesek stroškov zniža na 4.173,31 EUR, kar izhaja iz zadnje strani pritožbe. 2 Prim. VSM sklep I Cp 902/2020, v katerem je predstavljena praksa sodišč, ki s tem vprašanjem v zvezi zastopajo različna stališča (nanjo se sklicuje tudi pritožnica). 3 Dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga GV Založba, Ljubljana 2006, str. 36, 37. 4 Kar je razlog za mnoštvo odločb, v katerih sodišča upoštevaje okoliščine konkretnega primera vedno znova presojajo potrebnost potnih stroškov odvetnika, ki ima sedež zunaj območja sodišča, kjer je tekel postopek. 5 Okoliščine primera so tisto merilo, ki sodišču narekuje izbore ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov. Dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga GV Založba, Ljubljana 2006, str. 31. 6 Kar sta v konkretnem primeru specifični okoliščini primera (prim. prvi odstavek 155. člen OZ), pritožnica pa sama priznava, da je te potrebno presojati v vsakem posameznem primeru. 7 Seveda pa bi se to pričakovalo v kakšnih drugih primerih, ko dejstvo, da je stranka pooblastila odvetnika izven območja sodišča ni tako samoumevno.