Jedro

Tožnica v zadnjem letniku srednje šole pogoja povprečne ocene 4,10 ni izpolnila, prav tako pa ni izpolnila pogoja izjemnega splošnega uspeha na maturi in tudi ni izkazala, da bi dosegla izjemne dosežke na posameznem področju družbenega življenja, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za pridobitev in za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije na višji stopnji izobraževanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 5. 2010 in odločba Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 1. 12. 2009 ter se ugotovi, da izpolnjuje pogoje za pridobitev Zoisove štipendije za šolsko leto 2009/2010. Obenem je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu Republiki Sloveniji, Ministrstvo za ... povrniti stroške postopka v višini 372,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nesporno dejstvo, da je med strankama pogodbeno razmerje in da iz objektivnih razlogov ni dosegla učnega uspeha, ki je bil pogoj za prejemanje Zoisove štipendije. Prav tako ni sporno, da so tožničine zdravstvene težave, ki so imele za posledico njeno daljšo odsotnost iz šole in slabšo učno zmogljivost, nastale prav pri pouku s telesne vzgoje. Pri telesni vzgoji, ker ni smela več mesecev sodelovati, je prejela slabšo oziroma nižjo oceno, ki je odločilno vplivala na tožničin končni šolski uspeh tistega šolskega leta. Sicer pa je tožničina bolezen vplivala na dosego nižjega uspeha tudi pri ostalih predmetih, saj se je zaradi pretresa možganov težje učila, slabše koncentrirala in težje zapomnila učno snov, mučili pa so jo tudi hudi glavoboli. Tako se izkaže, da je bilo nedoseganje tožničinega rezultata pri šolskem uspehu izven njenega vpliva. Res je sicer, kot ugotavlja sodišče, da niti zakon, niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ne predvidevata takšne situacije kot je tožničina. Vendar pa je tudi dejstvo, da ne prepovedujeta takšne situacije kot je tožničina, obravnavati življenjsko. Meni, da je zakonodajalec v Zakonu in v Pravilniku o dodeljevanju Zoisovih štipendij pustil pravno praznino in v takem primeru bi moralo sodišče oblikovati sodno prakso in odločiti v korist šibkejše stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 3. 10. 2009 vložila vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije, za nadaljevanje izobraževanja na višji stopnji. Z odločbo št. ... z dne 1. 12. 2009 je Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, kot prvostopni organ, tožničino vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije, za nadaljevanje izobraževanja na višji stopnji, zavrnil. Takšno odločitev pa je drugostopni organ Republika Slovenija, Ministrstvo za ... z odločbo št. ... z dne 19. 5. 2009 potrdil in zavrnil tožničini pritožbo vloženo zoper citirano prvostopno odločbo, z obrazložitvijo, da tožnica na podlagi povprečne ocene v skupini srednje šole ne dosega povprečne ocene, določene v 24. členu Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembo v nadaljevanju ZŠtip).

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost citiranih odločb v materialnem in procesnem smislu in zaključilo, da sta pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je ZŠtip, ki v 5. odstavku 70. člena določa, da se za vloge za nadaljevanje prejemanja Zoisove štipendije, za nadaljevanje izobraževanja na višji stopnji, vložene po začetku uporabe tega zakona, obravnavajo po določbah tega zakona. Na podlagi 24. člena ZŠtip Zoisovo štipendijo lahko dijak ali študent pridobi, če izpolnjuje splošne pogoje po tem zakonu (9. člen) in ima med drugim v srednji šoli povprečno oceno najmanj 4,10 ali več, ter je bil v skladu s konceptom vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi dijaki v srednjem izobraževanju identificiran kot nadarjen dijak, ali je dosegal izjemne dosežke na posameznem področju družbenega življenja, ne glede na letnik šolanja. V 22. členu Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/08, 45/09, v nadaljevanju Pravilnik) je enako določeno za primere, ko gre za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije, da morajo štipendisti izpolnjevati pogoj povprečne ocene 4,10. Prav tako pa je v sklepu o določitvi odstotnih deležev Zoisovih štipendistov za šolsko in študijsko leto 2009/2010, ki ga je izdal minister pristojen za delo v skladu s 4. odstavkom 24. člena ZŠtip in 22. člena Pravilnika, v javnem pozivu, za dodelitev Zoisovih štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2009/2010, ki ga je objavil Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, navedeno, da je za vlagatelja, ki je v preteklem šolskem oziroma študijskem letu že prejemal Zoisovo štipendijo in nadaljuje izobraževanje na višji stopnji, pogoj povprečna ocena najmanj 4,10 za dijake.

Kot je določeno v 3. odstavku 24. člena ZŠtip mora prejemnik Zoisove štipendije za vsako šolsko oziroma študijsko leto izkazati izpolnjevanje pogoja povprečne ocene iz 2. alineje oziroma pogoja iz 4. alineje 1. odstavka tega člena ali pa izpolnjevanje pogoja iz 5. alineje 1. odstavka tega člena.

To pomeni, da dokazil o izpolnjevanju pogojev povprečne ocene ni treba izkazati, le prejemniku Zoisove štipendije, ki je maturant z izjemnim splošnim uspehom – zlati maturant (3. alineja 1. odstavka 24. člena Zakona) in pa tistemu, ki izpolnjuje pogoje iz 5. alineje 1. odstavka 24. člena, torej, če je dosegel izjemne dosežke na posameznem področju družboslovnega življenja, ne glede na letnik šolanja.

Takšna izjema določena v 3. odstavku 24. člena ZŠtip v zvezi s povprečno oceno, se nanaša le na predložitev dokazil in še to v primeru, če prejemnik Zoisove štipendije izpolnjuje drug pogoj, ali je maturant z izjemnim splošnim uspehom – zlati maturant, ali pa je dosegel izjemne dosežke na posameznem področju družbenega življenja (ki je opredeljen v 26. členu Pravilnika) ne glede na letnik šolanja. Drugih izjem, ne Zakon in ne Pravilnik za pridobitev in enako za nadaljevanje prejemanja Zoisove štipendije, ne določa, kakor tudi ne določa kakršnihkoli izjem ali razlogov, zaradi katerih dijak ali študent ni dosegel zahtevane minimalne povprečne ocene.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnica v zadnjem letniku srednje šole pogoja povprečne ocene 4,10 ni izpolnila, prav tako pa ni izpolnila pogoja izjemnega splošnega uspeha na maturi in tudi ni izkazala, da bi dosegla izjemne dosežke na posameznem področju družbenega življenja, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za pridobitev in za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije na višji stopnji izobraževanja.

Brez podlage in zmotno je stališče pritožbe, da je v Zakonu in v Pravilniku pravna praznina in bi jo bilo potrebno obravnavati življenjsko, ker Zakon in Pravilnik ne prepovedujeta takšne situacije kot je tožničina. ZŠtip in Pravilnik res ne prepovedujeta takšne situacije kot je tožničina, ampak tudi ne omogočata take izjeme. Zdravstveni razlogi kot opravičljivi razlogi so določeni le v primeru mirovanja ali vračanja štipendije in to je v Zakonu izrecno določeno. Ker Zakon in ne Pravilnik ne določata izjem za pridobitev Zoisove štipendije, mora vsak prosilec pogoje določene v 24. členu ZŠtip izpolnjevati, v nasprotnem primeru, če jih ne izpolnjuje, ne glede na to, iz katerega razloga, Zoisove štipendije ne more pridobiti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.