Jedro

Storilec je v postopku o prekršku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, razen če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Izvedba dokaznega postopka je pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga storilec obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v zahtevi za sodno varstvo. Sodišče izvede ustno obravnavo le, če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Vendar pa odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta sodnikova presoja omejena s kršiteljevo pravico do poštenega postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba Okrajnega sodišča na Ptuju se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Ptuj, je na podlagi kršiteljevega ugovora z dne 17. 6. 2013 z odločbo o prekršku 5550068892728 z dne 7. 11. 2013 odpravil plačilni nalog 0000102810460 z dne 8. 6. 2013 in kršitelja

I. L. spoznal za odgovornega prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varnosti javnega reda in miru (v nadaljevanju: ZJRM-1) ter mu naložil plačilo globe v višini 333,83 EUR in 40,00 EUR sodne takse.

Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo ZSV 471/2013 z dne 28. 9. 2015 delno ugodilo zahtevi kršiteljevega zagovornika za sodno varstvo in odločbo prekrškovnega organa o prekršku glede sankcije spremenilo tako, da je kršitelju za očitani prekršek izreklo opomin. Sicer je zahtevo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Navaja, da je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo argumentirano navajal, da sta policista J. V. in A. Ž., ki sta po spornem dogodku prišla na dvorišče stanovanjske hiše kršiteljevega tasta, prekršek zaznala posredno z zbiranjem obvestil od R. Š., K. Š. in R. P. in si na podlagi izjav udeležencev predhodnih dogodkov v vsesplošni zmedi ustvarila nekakšno soslednje dogodkov in dejanj akterjev, ki pa ne ustreza dejanskemu stanju. Sodišče, ki kljub takšnim navedbam kršitelja ni dopolnilo dokaznega postopka in kršitelju omogočilo, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente ter policistom in pričam postavlja vprašanja, je po oceni vrhovnega državnega tožilca kršilo 22. in 29. člen Ustave RS oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. Glede na naravo konkretne zadeve po oceni vrhovnega državnega tožilca ni mogoče govoriti o poštenem postopku, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo kršitelju, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V obravnavani zadevi so pravno relevantna naslednja dejstva: - kršitelj je bil z odločbo o prekršku z dne 7. 11. 2013 spoznan za odgovornega prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki naj bi ga storil s tem, ker je „8. 6. 2013, ko je pri vaški kapeli v bližini stanovanjske hiše na naslovu A. 5, z roko večkrat po obrazu udaril mladoletnega R. F., ki je pred tem z roko udaril J. L. ter je s kraja zbežal s prijateljem K. Š. in R. P., ki je pred tem poškodoval fasado na stanovanjskem objektu na naslovu A. 5 last J. K.“; - iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja, da je prekrškovni organ tako opisano dejansko stanje ugotovil na podlagi izjave kršitelja in uradne ugotovitve prekrška policistov J. V. in A. Ž., ki sta zbrala obvestila od mladoletnih R. F., K. Š. in R. P.; - kršitelj je že ob izdaji plačilnega naloga, v ugovoru zoper plačilni nalog (imenovan „pritožba“) in ponovno v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je ugotovitev prekrškovnega organa posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj R. F. ni udaril. Poudaril je, da sta s tastom J. K. opazila, da so očitno vinjeni mladoletniki poškodovali fasado na tastovem gospodarskem poslopju, zato sta se z avtomobilom odpeljala za njimi. Ko sta jih dohitela, je eden od mladoletnikov udaril tasta, nato pa so se razbežali. Tast je ujel enega od mladoletnikov, sam pa je stekel za preostalima in ju kmalu dohitel. Nato so se vsi skupaj odpravili nazaj na dvorišče tastovega gospodarskega poslopja, z namenom, da skupaj s starši mladoletnikov rešijo spor. Medtem ko staršev P. in Š. ni bilo, pa je pa na dvorišče prišla močno razburjena mati R. F., K. M., ki je očitno pred tem poklicala policiste. Policista sta si na podlagi izjav udeležencev predhodnih dogodkov v vsesplošni zmedi poustvarila nekakšno sosledje dogodkov in dejanj akterjev, ki pa ne ustreza dejanskemu stanju. Z namenom razjasnitve dejstev je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo zahteval svoje zaslišanje, zaslišanje policistov J. V. in A. Ž., ki sta opravljala intervencijo in prič R. F., K. Š. in R. P., izjave katerih naj bi predstavljale podlago za ugotovitev odgovornosti (pa se v spisu ne nahajajo); - Okrajno sodišče na Ptuju je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče sledilo vsebini ugotovitev policistov, do katerih sta prišla z zbranimi obvestili, med drugim tudi s strani oškodovanca R. F. in prič R. P. in K. Š.. Ocenilo je, da je bila kršitelju dana možnost izjaviti se o prekršku, razen trditve, da prekrška ni storil, pa ni navedel nobenih dejstev, s katerim bi vzbudil dvom v tako ugotovljeno dejansko stanje, kaj šele, da bi dokazal nasprotno, da prekrška ni storil. Sodišče je njegove navedbe, da očitanega prekrška ni storil, ocenilo kot neverodostojne, podane le z namenom izogniti se odgovornosti za storjeni prekršek in njegovo zahtevo za sodno varstvo v tem delu zavrnilo.

5. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da kljub temu, da ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1), morajo biti kršitelju tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (fair trail). Med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Enaka pravna izhodišča, kot jih po vsebini navaja vrhovni državni tožilec, je ob upoštevanju relevantne prakse ESČP(1) Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 14/2014 z dne 20. 5. 2014), ko je pojasnilo, da je storilec v postopku o prekršku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, razen če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Izvedba dokaznega postopka je pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga storilec obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v zahtevi za sodno varstvo. Sodišče izvede ustno obravnavo le, če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Vendar pa odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta sodnikova presoja omejena s kršiteljevo pravico do poštenega postopka. V nekaterih primerih bo tako kršitelju zagotovljena pravica do poštenega postopka že z možnostjo seznanitve s podatki v spisu in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadev (na primer ko bo prekršek ugotovljen s pomočjo tehničnih sredstev), v drugih primerih pa bo kršitelju pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev). Kadar storilec zanika storitev prekrška, pri čemer se obremenilni dokazi nanašajo na izjave uradnih oseb in drugih prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Sodišče mora upoštevati, da za pravilno ugotovitev dejanskega stanja neposredno zaslišanje storilca ni nič manj pomembno, kakor zaslišanje oškodovanca in očividcev. Kadar je sodišče soočeno z nasprotujočimi izjavami storilca in oškodovanca glede relevantnih dejstev, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja odločilno, da sodišče sliši obe strani(2). Možnost storilca, da pred sodiščem tudi osebno (in ne le pisno) predstavi svoje videnje zadeve pa ne prispeva zgolj k pravilni ugotovitvi dejstev, temveč prav tako storilcu zagotavlja vlogo (aktivnega) subjekta in ne objekta postopka. Načelo zaslišanja storilca pomeni uresničitev ustavne pravice do izjave (29. člen Ustave RS), ki nalaga sodišču dolžnost, da pred odločitvijo storilcu da možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev.

6. V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa. Kršitelj je po svojem zagovorniku v zahtevi za sodno varstvo izpodbijal verodostojnost posrednih ugotovitev policistov, ki naj bi se oprla na izjave mladoletnih oškodovanca R. F. in prič R. P. in K. Š., predstavil svojo verzijo dogodka ter izrazil dvom v dejansko možnost policistov, da sta si na podlagi izjav udeležencev predhodnih dogodkov v vsesplošni zmedi poustvarila takšno soslednje dogodkov in dejanj akterjev kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi o prekršku. Zahteval je svoje zaslišanje in zaslišanje policistov J. V. in A. Ž. kot tudi prič R. F., K. Š. in R. P., izjave katerih naj bi predstavljale podlago za ugotovitev odgovornosti, pa se v spisu ne nahajajo. Ugotovitve sodišča v razlogih sodbe, da je bila storilcu dana možnost izjaviti se o prekršku, kar je izkoristil v ugovoru zoper plačilni nalog in da je prekrškovni organ v odločbi o prekršku vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovil, je v nasprotju s pravnimi jamstvi 22. in 29. člena Ustave. Ustna izjava podana pred sodiščem ima drugačno dokazno težo kot pisna izjava storilca v ugovoru zoper plačilni nalog ali v zahtevi za sodno varstvo. Takšno dokazno oceno dejanskega stanja bi sodišče lahko napravilo le, če bi glede na obrazložene navedbe v zahtevi za sodno varstvo zaslišalo kršitelja, oškodovanca R. F., priči K. Š. in R. P. in avtorja obremenilnih izjav - policista Policijske postaje Ptuj ter storilcu omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Le na tak način bi sodišče storilcu lahko zagotovilo pošteno sojenje. Posplošene navedbe sodišča o popolni in celoviti ugotovitvi dejanskega stanja, o tem, da storilčevi razlogi ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter da ni nikakršnih dokazov, ki bi ovrgli verodostojnost ugotovitev policistov, niso do te mere prepričljive, da sodišču ne bi bilo treba preizkusiti verodostojnosti dokazov z njihovo neposredno izvedbo.

S takšnim ravnanjem je, kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, sodišče kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP. C.

7. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati storilca, policista in predlagane priče ter storilcu omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje.

(1) V zadevah Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013 in Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006. (2) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 64/2014 z dne 21. 10. 2014.