Jedro

Namen podjemne pogodbe je, da mora biti delo izvršeno po določbah pogodbe in pravilih posla, podjemnik ga mora opraviti po pravilih stroke in običajih, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožena stranka se je zavezala pripraviti za tožnika projektno dokumentacijo, in to tako, ki bi tožniku omogočila izdajo gradbenega dovoljenja, torej tudi tako, ki bo skladna z zakonskimi in podzakonskimi zahtevami, ki urejajo to področje. Tožena stranka zavestno ni spoštovala predpisov in je izdelala delo, ki je neuporabno, zato je tožnik upravičeno odstopil od pogodbe in zahteval vračilo danega.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 790,56 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v petnajstih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 18.886,84 EUR z obrestmi od posamičnih zneskov, kot je to določno opredeljeno pod točko I izreka, ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 12.000,00 EUR, ugovor pobota tožene stranke v višini 6.886,84 EUR z obrestmi zavrglo, zavrglo je tudi nasprotno tožbo za plačilo 20.956,22 EUR (II. do IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 3.377,21 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh, v primeru zamude z obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, priglasila je tudi stroške. Tožeča stranka je naročila projektantske storitve pri toženi stranki, bistvo spora je, če je upravičena do vračila zneska, ki ga je plačala za izdelano projektno dokumentacijo, ker ji le-ta ne omogoča pridobitve gradbenega dovoljenja. Pritožnik opozarja, da v predmet pogodbe sama pridobitev gradbenega dovoljenja ni bila vključena. Res, da sta stranki zapisali v pogodbi, da želi investitor gradnjo stanovanjskega objekta, to še ne pomeni, da je pridobitev gradbenega dovoljenja pravni namen zavezanosti tožene stranke. Stranki sta namreč zasledovali gospodarski namen v obliki izvedbe projektantskih storitev. Ta kasneje ni odpadel, kot zmotno meni sodišče. Opozarja še, da tožeča stranka ni sprožila upravnega spora, sama je imela možnost vplivati na sodno presojo zaključkov upravne enote, zakoniti zastopnik tožene stranke pa je povedal, da je tožena stranka predlagala upravni spor. Priča G. je izpovedala, da se je pri projektu zataknilo pri izdaji gradbenega dovoljenja, zaradi gabarita, ki ni bil 10x14 m, kar glede na širino parcele in prestrm naklon ni omogočalo gradnje. Dejansko objekt ni presegal gabaritov. Tožena stranka je pridobila celo strokovno mnenje, ki je kazalo, da je objekt skladen z aktom. Šele spremenjen odlok je bil podlaga, da je tožeča stranka kasneje pridobila gradbeno dovoljenje z drugim projektom. Tožeča stranka je sprejela projektno dokumentacijo, ne da bi grajala morebitne napake. Tožena stranka je tožeči nudila vsa potrebna pojasnila, zlasti opozarja na omejitve gradnje glede gabaritov, sodišče napačno ugotovi dejansko stanje v delu, ki se nanaša na zaključek, da je tožena stranka bila ves čas seznanjena z omejitvami gradnje na parcelah tožeče stranke po Odloku, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe priče Š.. Zakoniti zastopnik tožene stranke in priča G., ki sta neposredno sodelovala pri izvedbi posla, sta pojasnila, da okoliščine glede možnosti gradnje niso bile popolnoma razjasnjene. Zato je zakoniti zastopnik tudi svetoval upravni spor. Nejasni so razlogi sodbe, ko ne sprejema zaključka tožene stranke, da je tožeča stranka sprejela rizike gradnje, če projekt ne bo sledil predpisanim zahtevam, ker je vedela za omejitve oz., da ne gre za tipsko gradnjo. Z omejitvami je bila tožeča stranka seznanjena že ob predstavitvi idejne zasnove (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke in priče G.). Tožeča stranka je izpovedala, da gabaritom z ženo nista posvečala pozornosti. To ne more iti v breme tožene stranke. Ta je skladno s 625. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) opozarjala tožnika na pomanjkljivosti v naročilu. Tožnika sta projekt sproti potrjevala. Zato ne drži zaključek sodišča, da je tožena stranka riziko napak prevzela nase, ker se je v fazi lokacijske informacije seznanila z zahtevami zakonodajalca glede dopustnosti gradnje na območju predvidene gradnje hiše. Sodišče uporabi zmotno določbo 363. člena OZ, ki za konkreten primer ne more veljati in o tem sodba nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je tožeči sporočala napake, in je ni zavajala, da ne bi pravočasno grajala napak. Sodišče na uporabo te določbe sklepa izključno iz razloga, ker naj bi bila toženi stranki znana napaka izvršenega dela. Nepravilno je stališče sodišča, da se tožena stranka ne more sklicevati na pravočasnost tožbe oz. predhodni rok za odpravo napak kot procesne predpostavke. Tožeča stranka, bi, če bi pri izvedbi poslov odkrila napake, morala nemudoma obvestiti podjemnika, za to je imela eno leto časa (633. člen OZ), da torej sodno uveljavlja svoje pravice iz naslova napak. Tega ni storila. Tudi dejstvo, da je šlo pri projektu za odstopanje od gabaritov, ni taka napaka, da bi bilo delo neuporabno. Vsekakor pa naročnik dolžnosti notifikacije ni izpolnil. Sodba je materialnopravno zmotna tudi glede zavrnitve pobotnega ugovora glede plačila 12.000,00 EUR, tožeča strank je namreč sklenila s toženo stranko pogodbo o delu, in zneska 12.000,00 EUR ni poravnala. Napačni so tudi zaključki glede litispendence. Res je tožena stranka pred Okrajnim sodiščem v Kopru že 23.12.2011 vložila predlog za nasprotno izvršbo, vendar ne gre za litispendenco, saj sodišče o predlogu za nasprotno izvršbo še ni odločilo. Šele, če bo predlogu ugodeno, ima tožena stranka možnost vložiti predlog za izvršbo, torej ne potekata istočasno dva postopka. Predloga za nasprotno izvršbo ni mogoče šteti za tožbo, saj se tožena stranka lahko tudi odloči, da potem, ko bi sodišče ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo, z izvršilnim postopkom ne bi nadaljevala. Posledično je napačna tudi stroškovna odločba.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in priglasila stroške. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Cilj izdelave projektne dokumentacije gradnje stanovanjske hiše je pridobitev gradbenega dovoljenja in sama izgradnja na podlagi pridobljenega gradbenega dovoljenja. Tudi priča G. je izpovedal, da je bila izdaja pozitivnega gradbenega dovoljenja končni namen tega posla. To izhaja tudi iz drugih določb pogodbe. Tožena stranka v pritožbi izkrivlja posamezne izpovedbe zaslišanih prič in strank. Tudi ne drži, da je tožena stranka pridobila strokovno mnenje, ki bi kazala na to, da je objekt skladen z aktom, nasprotno, iz mnenja prof. P.G. z dne 2.8.2007, ki ga je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, izrecno izhaja, da objekt odstopa od pogojev sprejetega ureditvenega načrta. Tudi M.G. je povedal, da je bil na Občini Izola, kjer so se odločili za obvezno razlago prostorskega akta in je ta ponovno določil gabarite 10x14 metra. Tožena stranka je profesionalna organizacija na svojem področju in bi ta zapis morala razumeti, ne pa tožeči stranki zatrjevati, da bo šla zadeva skozi. Tudi ni tožena stranka nikoli ponudila drugačne projektne rešitve, celo več: zakoniti zastopnik tožene stranke je povedal, da je na zahtevo tožeče stranke spremembo projekta zavrnil (stran 35 zvočnega prepisa naroka z dne 25.11.2013). Tožena stranka je torej tista, ki ji je bilo vseskozi znano, da projektna dokumentacija ni skladna s prostorskimi akti gabaritov, projekt je izrisala tako, da ima gabarite, ki ne ustrezajo prostorskim aktom ter se je s tem seznanila najkasneje, ko je vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in jo zatem sama umaknila in tudi, ko se je seznanila z mnenjem prof. P.G. z dne 2.8.2007. Za napako je torej vedela in tožniku obljubljala, da bo uredila, da bo šel projekt skozi, ter se zato tožena stranka skladno z določbo 636. člena OZ ne more sklicevati na to, da bi bila tožeča stranka s tožbo prepozna. Ko je tožeča stranka po zavrnitvi s strani ministrstva videla, da projekt ni skladen, je v maju 2009 zahtevala spremembo projekta, vendar je tožena stranka to izrecno zavrnila kot je izpovedal V.Š. na strani 35 zvočnega prepisa in torej ne drži navedba tožene stranke v pritožbi, da tožeča stranka ni zahtevala odprave napak. Priča M.G. pa je bil pri toženi stranki zaposlen do septembra, oktobra 2008 in torej o tem kaj se je zatem dogajalo, kot priča ni mogel vedeti. Podana je tudi podlaga iz 638. člena OZ, delo je neuporabno. Opozarja še, da je odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo vsebinsko odločanje in sodišče odloči v postopku s predlogom za nasprotno izvršbo z učinkom pravnomočnosti o terjatvi, ki je predmet nasprotne izvršbe. Če o neki terjatvi že poteka pravdni postopek, drugega postopka do pravnomočnega zaključka ni mogoče sprožiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na uradoma upoštevne postopkovne kršitve ter pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo.

Tožeča stranka in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) in tožena stranka in tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) sta sklenili podjemno pogodbo v smislu 619. in naslednjih členov OZ. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno poudarilo namen te pogodbe, delo mora biti izvršeno po določbah pogodbe in pravilih posla, podjemnik ga mora opraviti po pravilih stroke in običajih, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbenim razlogom, da namen priprave projektne dokumentacije ni bil omogočiti tožniku pridobitev gradbenega dovoljenja, nasprotno, tožena stranka se je zavezala pripraviti za tožnika projektno dokumentacijo, in to tako, ki bi tožniku omogočila izdajo gradbenega dovoljenja, torej tudi tako, ki bo skladna z zakonskimi in podzakonskimi zahtevami, ki urejajo to področje (v pogodbi je opredeljen pogodbeni namen – izgradnja stanovanjskega objekta na podlagi po toženi stranki izdelane projektne dokumentacije). Zavezala se je pripraviti tudi npr. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki je osnova za pridobitev gradbenega dovoljenja (54. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Upravna enota v ponovljenem postopku (predhodno je bila vloga umaknjena) z odločbo 3.3.2008 zavrnila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, ker nameravana gradnja ni skladna z zahtevami Odloka in obvezno razlago Odloka, saj gabariti objekta presegajo 10x14 metra, pritožba je bila zavrnjena in odločitev o zavrnitvi zahteve potrjena z odločbo MOP z dne 14.7.2008. S tem se je upravni postopek pravnomočno zaključil. Pritožba neutemeljeno očita tožniku, da ni sprožil upravnega spora, saj kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku povedal, da projekt odstopa od pogojev sprejetega ureditvenega načrta in ne omogoča izdaje gradbenega dovoljenja. Tožena stranka v pritožbi ne prepriča s posplošenimi trditvami, da bi bil objekt skladen z aktom, sklicuje se sicer na strokovno mnenje, ki pa na to ne kaže, prof. P.G. je namreč izrecno zapisal, da objekt odstopa od pogojev sprejetega ureditvenega načrta (dopis z dne 2.8.2007). Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na obveščanje tožeče stranke o problematiki v zvezi z tehničnimi vprašanji dopustnosti gradnje, gabariti ipd., sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je bil projekt neskladen z odlokom, pa bi moral biti skladen, saj sicer projektna dokumentacija ni uporabna (nima lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene), tožena stranka kot strokovnjak bi morala ravnati skrbno, izdelati delo, ki ustreza tako zakonskim kot podzakonskim zahtevam in je sodišče prve stopnje ob tem še ugotovilo, da je bil tožnik s strani tožene stranke opozorjen, da bo sicer »projekt težko šel skozi«, da pa je tožena stranka (zakoniti zastopnik) tožniku obljubila, da bo »projekt šel skozi«.

Ker je delo neuporabno, je pritožbeno sklicevanje na roke za notifikacijo napak neutemeljeno, neutemeljeno pa je tudi iz razloga, ker je bila tožena stranka seznanjena z napako dela, nenazadnje je aktivno sodelovala v upravnem postopku, tedaj je pridobila tudi strokovno mnenje prof. P.G., iz katerega izhaja enako, torej, da objekt odstopa od pogojev sprejetega ureditvenega načrta (prim. 636. in 638. člen OZ), in je ugotovljeno še, da tožena stranka projekta ni želela spreminjati.

Tožena stranka zavestno ni spoštovala predpisov in je izdelala delo, ki je neuporabno, tožnik je upravičeno odstopil od pogodbe (s tem je pogodba razvezana) in zahteva vračilo danega ter je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora glede 12.000,00 EUR z obrestmi - ker je zaradi odstopa obveznost prenehala, tožena stranka ni upravičena terjati plačila za delo (prim. 111. člen OZ).

Tudi odločitev po nasprotni tožbi in delnem zavrženju ugovora pobota je pravilna. Zaradi podane litispendence je tožba pravilno zavržena (189. člen ZPP), bila je vložena v leta 2013, ko je že tekel postopek po predlogu za nasprotno izvršbo. Tožena stranka v pritožbi pripisuje napačen pomen dejstvu, da sklep iz 4. odstavka 68. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) še ni izdan. Bistveno je, da je v teku postopek po predlogu za nasprotno izvršbo tožene stranke, ki v njem zasleduje izdajo sklepa, s katerim sodišče naloži upniku, da mora v petnajstih dneh vrniti dolžniku tisto, kar je z izvršbo dobil, kar predstavlja tako imenovano specifično pravdo, ki se vodi v okviru izvršilnega postopka in se v tej prvi fazi, če je predlogu ugodeno, izda kondemnatorna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče, saj je glede na dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabljeno, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in jih mora tožena stranka povrniti v petnajstih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (165. in 154. člen ZPP).