Jedro

V petem odstavku 17. člena ZUS-1 je določeno, da tožnik ne more biti organ, ki je odločal v končanem postopku. Odločbo, ki jo tožeča stranka stranka izpodbija v upravnem sporu, je tožena stranka izdala v funkciji instančnega nadzora nad odločanjem tožeče stranke (kot organa prve stopnje) v upravnem postopku. Sama okoliščina, da je tožeča stranka zainteresirana za zakonitost odločbe druge stopnje, ne izkazuje njene aktivne legitimacije v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odpravilo odločbo Centra za socialno delo A. (v nadaljevanju CSD A.) št. 1221-157/2016/15 z dne 9. 9. 2016. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je CSD A. kot prvostopni organ izdal odločbo št. 1221-157/2016/15 z dne 9. 9. 2016, s katero je bilo odločeno, da se B.B. postavi skrbnik za posebni primer, in sicer Center za socialno delo C., katerega naloga je obravnavanje pritožbe B.B. na odločbo CSD A. št. 1221-122/2016/10 z dne 12. 8. 2016 ter zastopanje B.B. v postopku v zvezi s to pritožbo. CSD A. je namreč presodil, da B.B., kateremu je bila na podlagi sklepa sodišča odvzeta poslovna sposobnost, ne more samostojno vložiti pritožbe, zato je imenoval skrbnika za posebni primer, katerega naloga je zastopanje v navedenem pritožbenem postopku. Vendar pa se po mnenju tožene stranke vsakemu varovancu, ne glede na delni ali popolni odvzem poslovne sposobnosti (v kolikor je sposoben izraziti svojo voljo), omogoči samostojno sodelovanje v upravnem postopku postavitve pod skrbništvo (ali zamenjave skrbnika), pri tem pa ni potrebna odobritev ali soglasje varovančevega skrbnika. Samostojno sodelovanje v postopku pa pomeni tudi samostojno vlaganje pravnih sredstev. Upoštevaje navedeno je po presoji tožene stranke CSD A. napačno uporabil predpis, na podlagi katerega je odločil o imenovanju kolizijskega skrbnika, zato je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo CSD A. št. 1221-157/2016/15 z dne 9. 9. 2016. 3. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, saj dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Up 273/2015 z dne 13. 1. 2016, iz katerega izhaja, da pravdno nesposobna oseba ne more samostojno opravljati procesnih dejanj, zato se posledično njene vloge ne upoštevajo. Tožena stranka je po mnenju tožeče stranke odločila v nasprotju z ustaljeno sodno in upravno pravno prakso.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrže. Glede na 17. člen ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ne more pa biti to organ, ki je odločal v končanem postopku. Tožeča stranka ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku, temveč organ prve stopnje. Stališče, da upravni organi prve stopnje ne morejo sprožiti upravnega spora, izhaja tudi iz sodne prakse.

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Med njimi je tudi pogoj, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, oziroma da je po tem zakonu lahko stranka ter da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (3. in 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor se ta tožba nanaša na vprašanje njihove pravice do udeležbe v zadevnem upravnem postopku. V obravnavanem primeru v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, kot pravilno opozarja že tožena stranka v odgovoru na tožbo.

8. V petem odstavku 17. člena ZUS-1 je še določeno, da tožnik ne more biti organ, ki je odločal v končanem postopku. Odločbo, ki jo tožeča stranka stranka izpodbija v upravnem sporu, je tožena stranka izdala v funkciji instančnega nadzora nad odločanjem tožeče stranke (kot organa prve stopnje) v upravnem postopku. Sama okoliščina, da je tožeča stranka zainteresirana za zakonitost odločbe druge stopnje, ne izkazuje njene aktivne legitimacije v upravnem sporu. Ker torej tožeča stranka ni imela zahtevanega položaja v postopku, legitimacija za sprožitev upravnega spora ni podana.

9. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da tožeča stranka za vložitev tožbe tudi nima pravnega interesa, saj v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

10. V predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, izpodbijani akt pa očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (3. in 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ker omenjeni pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi zgoraj navedenih določb 36. člena ZUS-1.