Jedro

Če revident v reviziji določno ne navede pravnega vprašanja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niti ne obrazloži zelo hudih posledic po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revizija ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopno sodbo je tožnik dne 16. 6. 2010 vložil revizijo, v kateri kot razlog za dovoljenost navaja 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbi, podredno pa predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo izpodbija tožnik z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 12. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust, saj ta ni izkazal okoliščin za utemeljeno pričakovanje, da v času pogojnega odpusta ne bo ponovil kaznivega dejanja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojih sklepih Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da takšno stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožnik v reviziji navaja le 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pri čemer ne konkretizira, katero pomembno pravno vprašanje v zadevi naj bi bilo zanj odločilno, niti z ničemer ne izkaže neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje. Iz revizije v obravnavani zadevi tudi ni mogoče razbrati, o katerem pravnem vprašanju naj Vrhovno sodišče še ne bi odločilo.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi (prvi odstavek 22. člena ZUS-1) tretjega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, ker revident tega ni storil, ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident pa v reviziji izrecno ne navede, kakšne zelo hude posledice naj bi mu nastale z izpodbijano odločitvijo, zato tudi ta pogoj za dovoljenost zaradi neobrazloženosti ni podan.

9. Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da zatrjevani pogoji za dovoljenost revizije niso podani, je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.