Jedro

Ker se rente ne revalorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, saj nimajo narave preživninske, temveč odškodninske obveznosti, tožnik pa ni postavil ustreznih trditev, ki bi narekovale ugoditev tožbenemu zahtevku v delu, kjer pavšalno uveljavlja revalorizacijo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženke ugodilo in sodbo glede rentnega zahtevka spremenilo tako, da je zahtevo po revalorizaciji zavrnilo. Tožniku sicer ni mogoče odreči možnosti, da utemelji povečanje rente na podlagi spremenjenih okoliščin, vendar pa bo to moral izkazovati skladno s 175. členom OZ.

Ker tožnik invalidnine ne prejema, toženka pa ni konkretizirano zatrjevala, da za sprejem izpolnjuje pogoje, zneska invalidnine ni mogoče upoštevati pri dosoji odškodnine.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se: - v I. točki izreka dosojeni znesek odškodnine 33.500,00 EUR zviša na 43.000,00 EUR; - v II. točki izreka zavrne del zahtevka glede vsakoletne revalorizacije dosojene denarne rente; - v IV. točki izreka znesek pravdnih stroškov 4.402,69 EUR nadomesti z zneskom 4.872,30 EUR; - v V. točki izreka znesek 5,00 EUR nadomesti z zneskom 3,4 EUR.

Sicer se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 566,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče z vmesno sodbo že pravnomočno odločilo, da je toženka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nepravilnega zdravljenja ob operativnem posegu 21. 1. 2008. Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati 33.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2010 dalje in mesečno rento v 334,23 EUR, po vsakoletni revalorizaciji v valoriziranih zneskih, od 17. 8. 2011 do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev tožeče stranke. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožniku v višini 4.402,69 EUR, medtem ko je tožnik dolžan stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v znesku 5,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe glede višine dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer uveljavlja vse tri dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP, ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku po višini v celoti ugodi. Opozarja, da je bil v času protipravnega posega star 43 let, na višku življenjske moči, živel je polno življenje s partnerico, opravljal delo, ki ga je veselilo, in se družil s prijatelji pri športnih aktivnostih. Na operacijo je šel fizično zdrav, brez akutnih težav v hrbtenici. Od operacije se je njegovo življenje popolnoma spremenilo, postal je invalid. Najprej je doživljal strahotno grozo, ko je moledoval za pomoč in čakal, da so pričeli z zdravljenjem. Izgubil je zaposlitev, težave ima v partnerskem odnosu in z doseganjem erekcije, je depresiven in nezadovoljen. Vsega tega sodišče ni ustrezno ovrednotilo. Skupni znesek odškodnine 33.500,00 EUR je že na prvi pogled prenizek. Poškodba tožnika se uvršča med hude primere, sodna praksa pa za te vrste poškodb določa bistveno višje odškodnine, pri čemer se pritožnik sklicuje na odločbe VS 002126, VS 001826 in VS 002025. V zvezi z odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče sicer korektno povzelo bolečine, ni pa upoštevalo, da je tožnik moral večino pregledov narediti samoiniciativno in samoplačniško, da je moral pretrpeti ogromno ponižanja s strani operaterja, ki ga je med obiskom ambulante pustil čakati več ur. Napačno je ocenilo trajanje hudih bolečin pri tožniku, saj so te obstajale tudi v času, ko je prejemal analgo antirevmatike. Ne drži trditev sodišča, da so bolečine zaradi tablet postale srednje močne. Tožnik je torej trpel hude bolečine in krče kar tri mesece, šele nekaj časa po ustreznem antibiotičnem zdravljenju pa so postale srednje hude in nato lažje. Odmerjena odškodnina za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 14.100,00 EUR je prenizka in ne upošteva vsega pretrpelega. Sodišče je prenizko odmerilo tudi odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ni upoštevalo tožnikove relativne mladosti in dejstva, da je bil pri 43 letih spoznan za invalida III. kategorije, ki ne more dvigati bremen nad 7 kg in je nezmožen za fizično delo. Tožnik se sedaj zadržuje večinoma doma in izogiba družbi. Psihično ga uničuje dejstvo, da ne more imeti normalnega intimnega odnosa s partnerko, zaradi erektilnih težav. Intimnosti se izogiba, saj ima težave pri gibih v hrbtenici. Muči ga depresija in občutek brezizhodnosti. Čuti, da je družbeno nekoristen, to pa je popoln preobrat od načina življenja, ki ga je imel pred škodnim dogodkom. Tudi upanja za boljše zdravje ni. Sodišče težav pri spolnosti ni omenilo, čeprav je spolnost bistveni element osebnosti. Odmerjena odškodnina v višini 16.400,00 EUR za to postavko je prenizka. Tudi pri odmeri odškodnine zaradi strahu ne drži ugotovitev, da je zaradi jemanja protibolečinskih tablet in znižanja temperature trpel lažji strah. Zavedal se je, da bo umrl, če ne dobi ustrezne pomoči, in se je sam boril, da je dokazal, da gre za spondilodiscitis.

4. Tožena stranka uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je sodbo izdalo na podlagi nesklepčne tožbe. Tožnik je v zvezi z nepremoženjsko škodo uveljavljal odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 25.000,00 EUR in odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine v višini 40.000,00 EUR, v obrazložitvi tožbe pa je navedel drugače. Sodišče je tožniku poleg odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prisodilo tudi odškodnino za strah, s čimer je preseglo tožbeni zahtevek. Priznalo mu je tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kljub temu, da tožnik tega ni zahteval. Sodišče ni upoštevalo zneska invalidnine, za katero bi moral predložiti dokazilo tožnik. Tudi pri renti je sodišče prekoračilo zahtevek in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Zahtevek tožnika je nesklepčen in ga slednji kljub pozivu sodišča ni dopolnil in datumsko opredelil, od kdaj zahteva plačilo rente. Prav tako ni dopolnil trditvene podlage in navedel dohodkov, ki jih je prejemal v preteklosti. Tožnikovo sedanje stanje je delno posledica spondilodiscitisa, delno pa bolezni, kar velja tudi za upokojitev. Posledično bi sodišče moralo sorazmerno zmanjšati obrok rente. Tožnik je sposoben za lažje delo v štiriurnem delavniku in ni ugotovljena njegova trajna nezmožnost za delo. Zmogel bi pridobiti višjo izobrazbo in druga funkcionalna znanja ter bi se s poklicno rehabilitacijo lahko usposobil za drugo delo in povečal zaposlitvene zmožnosti. Tožnik ni izkazal, da bi poskušal pridobiti dodatno izobrazbo ter da bi iskal zaposlitev. Poskrbeti bi moral, da bi škodo čimbolj zmanjšal. 5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

6. Tožba je nesklepčna, kadar v njej zatrjevana dejstva ne utemeljujejo predlaganega zahtevka, zato mora tožnik tožbo vsebinsko napolniti z dejstvi, ki z uporabo pravne norme privedejo do vtoževane posledice. Tožnik je v tožbi podrobno opisal škodni dogodek in specificiral nastalo škodo. To je razdelil na gotovo bodočo škodo, ki mu bo nastala zaradi premoženjskega prikrajšanja, do katerega je prišlo zaradi njegove nezmožnosti za delo, in za to obliko škode zahteval plačilo denarne rente. Uveljavljal pa je tudi plačilo nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (v višini 25.000,00 EUR) in pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in utrpelega strahu (v skupnem znesku 40.000,00 EUR). Vse oblike nepremoženjske škode je posebej opisal z navedbo trajanja bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, strahu, pojasnil je tudi prikrajšanja, ki jih trpi in zaradi katerih prestaja duševne bolečine. Tožbeni zahtevek tožnika na plačilo mesečne rente v višini 1.100,00 EUR in nepremoženjske škode v višini 65.000,00 EUR torej ni nesklepčen, ampak sposoben za obravnavanje. Sodišče, ki je tožniku prisodilo znesek 33.500,00 EUR denarne odškodnine in 334,23 EUR rente, je odločilo v okviru zahtevka ter predstavljajo nasprotne pritožbene trditve očitno sprenevedanje.

7. Tožnik je tožbo vložil 24. 2. 2010. Njegov tožbeni zahtevek za plačilo rente v višini 1.100,00 EUR je bilo torej mogoče razumeti le kot zahtevek za vnaprej zapadle obroke od vložitve tožbe dalje. Na poziv sodišča je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 1. 7. 2011 zahtevo za plačilo mesečne rente dopolnil tako, da je kot datum, od katerega zahteva plačilo rente, navedel 23. 3. 2010, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu. Ne drži torej pritožbena navedba, da tožnik rentnega zahtevka ni datumsko opredelil in da se na poziv sodišča ni odzval. Sodišče prve stopnje mu je rento dosodilo od 17. 8. 2011 do izpolnitve pogoja za starostno upokojitev, torej je odločalo znotraj postavljenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnik ni podal trditev v zvezi z revalorizacijo rente, niti ni navedel kriterija revalorizacije. Ker se rente ne revalorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, saj nimajo narave preživninske, temveč odškodninske obveznosti, tožnik pa ni postavil ustreznih trditev, ki bi narekovale ugoditev tožbenemu zahtevku v delu, kjer pavšalno uveljavlja revalorizacijo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženke ugodilo in sodbo glede rentnega zahtevka spremenilo tako, da je zahtevo po revalorizaciji zavrnilo. Tožniku sicer ni mogoče odreči možnosti, da utemelji povečanje rente na podlagi spremenjenih okoliščin, vendar pa bo to moral izkazovati skladno s 175. členom OZ.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je oprlo na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za nevrokirurgijo prof. dr. A. A., ki ga je tudi zaslišalo, izhaja, da tožnik, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, ne bi imel tako zavrte gibljivosti hrbtenice, kot jo ima sedaj. Tako ne bi prišlo do okvare gibljivosti križa, ne bi imel toliko težav pri premikanju in tudi ne pri opravljanju del, ki zahtevajo premike križa ali pri delih, ki zahtevajo prisilno držo. Izvedenec je menil, da je sedanje tožnikovo zdravstveno stanje v večji meri posledica spondilodiscitisa, ki je nastal zaradi napake pri zdravljenju, kot pa degenerativnih sprememb. Pri tem je zaslišan na naroku tudi navedel, da bi bil tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, sposoben delati polni delovni čas, vendar pa lažje delo, kot ga je opravljal pred operacijo. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik z zadostno mero izkazal, da je premoženjsko prikrajšanje nastopilo prav zaradi škodnega dogodka in ne zaradi njegovih predhodnih težav s hrbtenico. Toženka tožniku tudi ne more očitati, da ni storil vsega, da bi zmanjšal škodljive posledice, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je prav zaradi njegove angažiranosti prišlo do zdravljenja posledic škodnega dogodka, ki bi sicer lahko privedle do še hujše okvare zdravja. Povsem neresne pa so pritožbene navedbe, da bi tožnik moral pridobiti višjo izobrazbo in druga funkcionalna znanja, s čimer bi povečal svoje zaposlitvene možnosti, saj je splošno znano, kolikšna je zaposljivost invalidov, tudi če se ti dodatno izobrazijo. Tožnik, ki ima srednjo tehnično šolo, je imel pred tem dobre možnosti zaposlitve, po nezgodi pa jih zaradi številnih omejitev sedaj nima.

9. Iz odločbe ZPIZ (A56) ter odmere in uskladitve nadomestila iz invalidskega zavarovanja (A57) ne izhaja, da bi tožnik prejemal invalidnino. Pogoje za njeno pridobitev je v času uveljavljanja tožnikovih pravic pri ZPIZ urejal ZPIZ-1. Po prvem odstavku 144. člena ZPIZ-1 je pridobil zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša ta najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da tožnikova okvara znaša najmanj 50 % glede na seznam telesnih okvar, ki ga ureja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, 38/83). Ker tožnik torej invalidnine ne prejema, toženka pa ni konkretizirano zatrjevala, da za sprejem izpolnjuje pogoje, zneska invalidnine ni mogoče upoštevati pri dosoji odškodnine.

O pritožbi tožnika

10. Tožnik graja zgolj odmero odškodnine, dosojene za nepremoženjsko škodo. To je mogoče uvrstiti med hude primere iz 4. stopnje Fischerjeve klasifikacije telesnih poškodb. Zaradi protipravno izvedenega medicinskega posega in strokovno nepravilnega pooperativnega zdravljenja se je namreč pri tožniku razvil obsežen spondilodiscitis, ki je povzročil dolgotrajno več mesečno bolečinsko obdobje in številne nevšečnosti. Te je sodišče prve stopnje obsežno povzelo na 10. do 12. strani sodbe, čemur pritrjuje tudi pritožba. Utemeljeno pa opozarja, da je pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo nevšečnosti, ki so mu nastale, ko je zaradi neustreznega ravnanja kirurga, ki ga ni želel sprejeti, sam moral iskati pomoč v drugih zdravstvenih ustanovah, si dodatno plačevati preiskave in šele tako doseči, da je prejel ustrezno antibiotično zdravljenje. Obdobje, ko je tožnik tožil za intenzivnimi bolečinami, pa ni prejel ustrezne pomoči, je trajalo kar tri mesece. Upoštevajoč slednje, poleg tudi sicer dolgotrajnega bolnišničnega zdravljenja (6 tednov z intravenoznim vbrizgavanjem antibiotika), nošnje korzeta v obdobju enega leta, številnih preiskav in dolgotrajnih bolečin, ki so v hudi obliki trajale zdržema vsaj en teden, nato pa so bile z zdravili delno omiljene in so se občasno še pojavljale, tudi v obliki krčev, nato pa v stalni srednji hudi obliki trajale še dva meseca, v lažji obliki pa še štiri do pet mesecev in se nato pokazale v obliki kroničnih bolečin, ki še trajajo, dosojena odškodnina za to vrsto škodo v višini 14.100,00 EUR ne predstavlja ustreznega zadoščenja. Pritožbeno sodišče jo je zato (upoštevajoč tudi sodno prakso v podobnih primerih: odločbe VS RS II Ips 545/2008, II Dor 134/2011, II Ips 764/2007) dvignilo na 17.000,00 EUR in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

11. Tožnik je bil ob nezgodi star 43 let, polno življenjsko aktiven, tako v službi kot v prostem času, ko se je ukvarjal tudi z zahtevnejšimi športi, zaradi škodnega dogodka pa je postal invalid III. kategorije, sposoben zgolj dela s krajšim delovnim časom in fizičnimi omejitvami, ki pa ga ne dobi. Zaradi zavrte gibljivosti hrbtenice se ne more več ukvarjati s košarko, nogometom, pohodništvom, delom v vinogradu, težave pa ima tudi pri vsakdanjih osebnih opravilih (obuvanje, oblačenje). Tožnik v pritožbi še posebej izpostavlja težave pri spolnosti, ki pa jih izvedenec izrecno ni potrdil, navedel pa je, da je tožnik oviran pri gibih, ki zahtevajo premikanje v križu oziroma v spodnjem delu hrbtenice, kar nedvomno velja tudi za polno spolno življenje. Upoštevajoč načelo objektivne pogojenosti odškodnine in individualizacije le-te glede na lastnosti samega oškodovanca pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za to vrsto škode 23.000,00 EUR (primerjaj odločbe VS RS II Ips 1094/2008, II Ips 638/2008, II Ips 764/2007), zato je dosojeno odškodnino temu ustrezno dvignilo.

12. Pritožba izrecno ne graja odločitve sodišča glede dosojene odškodnine za prestani strah v višini 3.000,00 EUR in zavrnitve odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, zato je v tem delu pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo le v okviru po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov. Ugotovilo je, da je sodišče v tem delu materialno pravo uporabilo pravilno, prav tako pa ni zagrešilo procesnih kršitev.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in dosojeno odškodnino v skupni višini 33.500,00 EUR dvignilo na 43.000,00 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Zaradi spremenjenega uspeha tožnika v pravdi je sodišče ponovno odločalo o stroških postopka na prvi stopnji. Pri tem je izhajalo iz odmere, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in je pritožnika nista izpodbijala. Tožnik je v celoti uspel s temeljem zahtevka, z višino pa v 66 %, torej njegov skupni uspeh v pravdi znaša 83 %. Od priznanih 5.870,25 EUR mu je tožena stranka dolžna povrniti 4.872,30 EUR stroškov postopka. Stranski intervenient je v postopku uspel s 17 %, zato mu je od odmerjenih 20,00 EUR tožnik dolžan povrniti 3,4 EUR stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji.

15. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožnik je s pritožbo uspel v 30 %. Njegove pritožbene stroške je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, upoštevajoč zgolj vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku. Tako tožniku pripada 865,60 EUR nagrade za postopek, povečane za 20,00 EUR materialnih izdatkov in davek na dodano vrednost v skupnem znesku 1.080,43 EUR ter znesek 800,00 EUR sodne takse za pritožbo. Glede na njegov uspeh v pritožbi mu je tožena stranka dolžna povrniti 566,22 EUR stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).