Jedro

Izoliran električni kabel pod nizko napetostjo ni nevarna stvar. Električna napeljava je postala nevarna zaradi malomarne opustitve varnostnih predpisov. Dejavnost ne postane nevarna že zgolj zato, ker je zaradi očitne opustitve varnostnih predpisov tožniku nastala škoda.

Okoliščina, da tožnik ni bil seznanjen, da je električna napetost v vodnikih v napravi, še ne pomeni, da je bilo delo tožnika nevarno in da zato obstaja objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 5.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2007 dalje do plačila (točka I), in še odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 46,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti daje do plačila (točka II).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopniku (1) in navaja, da je delo elektroinštalaterja na električni napeljavi ob prisotnosti elektrike na gradbenem objektu nevarna dejavnost. Delo, ki ga je opravljal tožnik bi moralo biti organizirano na način, da v električnih kablih in v električni dozi ne bi bila prisotna električna energija, ki je tožnika dejansko poškodovala. Elektrika je poškodovala tožnika, ko je opravljal odrejeno delo s strani delodajalca. V razdelilni dozi ne bi smela biti prisotna elektrika, zato je podana tudi subjektivna odgovornost delodajalca za škodo, ki je nastala tožniku. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, napačno pa je bil uporabljen pravni standard za nevarno dejavnost oziroma za nevarno stvar. Vzrok za nastanek poškodbe pri delu ni na strani tožnika, pač pa v objektivno nevarnem delovnem okolju zaradi nenadzorovane prisotnosti električne energije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in pri tem tudi pravno pravilno uporabilo pravni standard nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima odločilnih razlogov, prav nasprotno sodba skrbno, pregledno in sistematično daje odgovore na vsa relevantna dejanska in pravna vprašanja.

5. Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka nalaga elektroinštalaterju dolžnost, da opravlja dela v breznapetostnem stanju. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da bi moral tožnik najprej ugotoviti, v katerem tokokrogu se razvodna doza nahaja in v kateri razdelilni omarici se nahaja stikalo, s katerim se izklopi napetost v tem tokokrogu, s čemer bi tožnik zagotovil, da v dozi ne bi bilo napetosti. Po izklopu stikala bi tožnik moral namestiti opozorilo o prepovedi ponovnega vklopa, nato pa pred začetkom dela po odprtju doze preveriti, ali vodniki v dozi res niso več pod napetostjo. Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da elektroinštalacijsko delo, ki se izvaja po opisanih in izvedenih varnostnih ukrepih, ni nevarna dejavnost (2). Sodna praksa je večkrat poudarila, da je nevarna dejavnost le tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Izoliran električni kabel pod nizko napetostjo ni nevarna stvar na podlagi 149. člena Obligacijskega zakonika. Električna napeljava je postala nevarna zaradi malomarne opustitve varnostnih predpisov (3). Dejavnost ne postane nevarna že zgolj zato, ker je zaradi očitne opustitve varnostnih predpisov tožniku nastala škoda.

6. Okoliščina, da tožnik ni bil seznanjen, da je električna napetost v vodnikih v napravi, še ne pomeni, da je bilo delo tožnika nevarno in da zato obstaja objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Poleg očitnih kršitev varnostnih predpisov so obstajale tudi evidentne okoliščine, ki so potrjevale prisotnost napetosti v vodnikih v napravi, saj bi glede na ugotovitve izvedenca tožnik moral predvideti, da je napetost v vodnikih v napravi, saj je v garaži, kjer je opravljal delo gorela luč. Izvedenec je povsem izključil možnost, da bi vodniki izskočili iz doze in poškodovali tožnikove prste. Iz izvedeniškega mnenja tudi izhaja, da preverjanje napetosti v vodnikih v napravi, kjer naj bi bila predhodno napetost izklopljena, z ustreznim merilnim instrumentom predstavlja tveganje le za preizkuševalca, ki se ne drži varnostnih pravil, saj je preverjanje varno, če je opravljeno z ustreznim inštrumentom.

7. Iz trditvene podlage tožnika ne izhaja, da bi tožnik zatrjeval, da zavarovanec tožene stranke za tožnikovo škodo odgovarja krivdno, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo, ker gre za nedopustno navajanje novot (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbenega postopka. S tem ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje točka 17. (3) Primerjaj sodbo VSS II Ips 129/99.