Jedro

Tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in je zato izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca in ker je tudi večkrat spreminjal podatke o svoji istovetnosti, je podan utemeljen dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik v času, odkar je prvič prosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, le to samovoljno zapustil in se s tem izognil predaji varnostnim organom Republike Avstrije, nato pa je bil iz Slovaške deportiran nazaj v Republiko Slovenijo, kjer je ponovno prosil za mednarodno zaščito ter iz vsega navedenega nedvoumno izhaja sum, da je tožnik v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanem sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 11. 2012 od 13.15 ure do dne 7. 2. 2013 do 13.15 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 3. 1. 2011 pri toženi stranki prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je tožniku ob vložitvi prve prošnje odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno bazo Eurodac, od koder je dobila podatek, da je imenovani dne 6. 6. 2006 in 9. 11. 2006 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji. Tožena stranka je zato s sklepom z dne 26. 1. 2011 prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla in je sklep 3. 2. 2011 pravnomočen. Dne 20. 1. 2011 je tožena stranka od pristojnega organa Republike Avstrije prejela dopis, iz katerega izhaja, da je le ta po Dublinski uredbi odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka se je s pristojnim organom Republike Avstrije dogovorila o sprejemu tožnika na mejnem prehodu Karavanke dne 9. 2. 2012 ob 10.00 uri. Dne 8. 2. 2012 pa je tožnik Azilni dom samovoljno zapustil in ga v dogovorjenem roku ni bilo možno predati pristojnim organom Republike Avstrije. Dne 24. 10. 2012 je tožena stranka prejela dopis slovaškega migracijskega urada, v katerem je navedeno, da bo tožnik skladno z Dublinsko uredbo vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožnik je bil nato dne 5. 11. 2012 vrnjen v Republiko Slovenijo, kjer je dne 7. 11. 2012 ponovno prosil za mednarodno zaščito. V prvi prošnji je navedel, da je rojen v kraju Pšeničnoje in da je državljan Ukrajine. Dokumentov za izkazovanje osebne identitete ni dostavil. V prvi prošnji je navedel, da je bival v več državah: Romuniji, Bolgariji, Srbiji, Hrvaški, Madžarski, Slovaški, Češki, Nemčiji, Italiji, Franciji, Španiji in ponovno v Italiji. Poleg Nemčije je zaprosil za mednarodno zaščito še v Franciji in Avstriji, vendar je povsod dobil negativno odločitev. Tožnik je uradni osebi pri podaji ponovne prošnje podal drugačne podatke o sebi. Povedal je, da je rojen v kraju Grozni v Čečeniji in da je brez državljanstva, medtem ko je v prvi prošnji povedal, da je državljan Ukrajine. V Slovaški, od koder je bil vrnjen, pa je navedel, da je državljan Južnoafriške Republike. Tožnik niti ob podaji prve prošnje, kot tudi ne ob podaji ponovne prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih lahko izkazal svojo istovetnost. Pri podaji ponovne prošnje je rekel, da so mu dokumente vzeli policisti v Rusiji. Na vprašanje, zakaj se je na Slovaškem izdajal kot A.A., državljan Južnoafriške Republike, je odgovoril, da je nekoč te podatke dal v Avstriji, ko je zaprosil za mednarodno zaščito in to iz varnostnih razlogov, ker je mislil, da bodo avstrijske oblasti informirale ruske, da je zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje, zakaj se je v drugih državah predstavljal z drugimi imeni, je povedal, da je podatke o sebi spreminjal zato, ker se je bal, da bi prave podatke posredovali ruskim oblastem. Na vprašanje, zakaj je samovoljno zapustil Azilni dom le en dan pred dogovorjeno uradno predajo varnostnim organom Republike Avstrije, je povedal, da ni hotel v Avstrijo, ker je opazil sodelovanje avstrijskih organov s predstavniki oblasti Rusije. Rekel je tudi, da je izkaznico pripadnika vojaške organizacije Nohči Modžahedini dal na Nizozemskem v mestu Zevenaar, ko je zaprosil za mednarodno zaščito. V prvi prošnji pa je rekel, da so mu izkaznico vzeli ukrajinski organi januarja 1992. Tožena stranka meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih. Ker tožnik do sedaj ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Ker je tožnik večkrat spreminjal podatke o svoji istovetnosti, je podan utemeljen dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. V več državah je že zaprosil za mednarodno zaščito ob tem, da je v posameznih državah spreminjal svoje osebne podatke. V ponovni prošnji je podal drugačne podatke o sebi, ko je povedal, da je rojen v Čečeniji in da je brez državljanstva, v prvi prošnji pa je povedal, da je državljan Ukrajine, medtem, ko je na Slovaškem navedel, da je A.A., državljan Južnoafriške Republike. Tožena stranka tudi meni, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V času, odkar je prvič prosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je le to samovoljno zapustil zato, da se je izognil predaji en dan pred dogovorjeno uradno predajo varnostnim organom Republike Avstrije in je bil iz Slovaške dne 5. 11. 2012 deportiran nazaj v Republiko Slovenijo, kjer je ponovno prosil za mednarodno zaščito. Iz vsega navedenega nedvoumno izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj je namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji sedaj izrazil že drugič, pred tem pa je samovoljno zapustil Azilni dom in to le en dan pred dogovorjeno uradno predajo varnostnim organom Republike Avstrije in s tem onemogočil izvedbo uradne predaje. Ob tem je potrebno upoštevati tudi večletno ilegalno prehajanje več državnih meja, kar je sam povedal v prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je torej vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje. Če bi tožena stranka tožnika nastanila v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije, kot je to počel do sedaj in bi toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar je enkrat že storil in bi toženi stranki tako onemogočil meritorno odločiti o njegovi prošnji. V konkretnem primeru so torej podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka se je odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po odhodu iz izvorne države nahajal po lastnih izjavah v mnogih državah, z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav in glede na dejstvo, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito že zaprosil, nato pa Azilni dom samovoljno zapustil, tako da ni počakal na končanje postopka v Republiki Sloveniji, tožnik kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, zato je omejitev gibanja na Center za tujce nujna.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da gre pri odločitvi o omejitvi gibanja za odločanje po prostem preudarku. Ugotovitev obstoja katerega izmed razlogov iz 51. člena ZMZ je šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne. Najpomembnejši in odločilen je tisti namen, ki ga omejitev gibanja lahko zasleduje glede na ustavno ureditev. Izhodišče predstavlja 15. člen ustave in načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih, ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izkazan. Smiselna uporaba določb Zakona o tujcih pomeni, da ne velja v vsakem primeru, da mora prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti, ki so določeni v Zakonu o tujcih. Okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države brez dokumentov je lahko posledica resničnega preganjanja in na drugi strani je lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo z uradnimi dokumenti element, ki govori proti verodostojnosti prosilca za azil. Potrebno je upoštevati, ali je tožnik imel možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti po Zakonu o tujcih in ali tožnik, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojno zatrjevanje identitete. V konkretnem primeru niso podani pogoji za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti. Tožnik osebnega dokumenta s fotografijo sploh nima in ga zato ne more predložiti. Rojen je v Čečeniji in je včasih imel potni list Sovjetske zveze, tega pa je v času rusko – čečenskih vojen izgubil in od takrat dalje osebnega dokumenta s sliko nikoli ni imel. Imel je zgolj izkaznico čečenskega gibanja, vendar jo je predložil uradnim osebam na Nizozemskem, ko je tam prosil za mednarodno zaščito. Tožnik je pojasnil, zakaj je spreminjal izjave o svoji identiteti, vendar se tožena stranka do njegovih izjav sploh ni opredelila, zaradi česar izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. To pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik je svojo izvorno državo zapustil iz strahu za svoje življenje, saj mu tam grozi smrt. Pomoč in zaščito je poskušal poiskati v različnih evropskih državah, vendar njegovi prošnji za azil ni bilo do sedaj nikjer ugodeno. Utemeljeno ga je strah, da bo deportiran v svojo izvorno državo, kjer obstaja resna nevarnost za njegovo življenje. Da bi se temu izognil, je uradnim osebam povedal lažne osebne podatke. Res je njegovo ravnanje nepravilno, vendar je potrebno upoštevati eksistencialno stisko, v kateri se je znašel. Domnevno zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite pa niti ne more biti razlog za omejitev gibanja. To je povedalo že ustavno sodišče, ki je v svoji odločbi št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 izrecno zapisalo, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno temeljnih pravic posameznika. Gre samo za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce intenzivno posega v tožnikove svoboščine. Upoštevati je potrebno, da je ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce povsem primerljiv z ukrepom pripora v kazenskem postopku, saj je tožnikovo gibanje omejeno zgolj na en prostor, ki se nahaja za rešetkami. V centru mu ni dovoljeno gibanje brez nadzora policistov, nima možnosti dostopa do interneta, zagotovljen mu je le telefonski klic v trajanju dve minuti na dan, obiski so dovoljeni v točno določenem omejenem času, izhod na prosto pa ima le v trajanju dve uri na dan. Tožnik je res že večkrat ilegalno prečkal meje evropskih držav, vendar je povsod prosil za mednarodno zaščito. V vseh državah je bila njegova prošnja zavrnjena. Jasno je, da je v različnih evropskih državah poizkušal le poiskati mednarodno zaščito, saj ga je v primeru vrnitve v svojo matično državo resnično strah za svoje življenje. Namen vsake prošnje za mednarodno zaščito je odložitev ali onemogočanje odstranitve iz države. Tožeča stranka meni, da je določba 6. točke 55. člena ZMZ protiustavna. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj zasledovanega cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom o omejitvi gibanja na območje Azilnega doma. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga spremeni tako, da tožniku omeji gibanje na območju Azilnega doma v Ljubljani.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. Sodišče je v navedeni zadevi postopek s sklepom prekinilo, ker je bil tožnik zaradi bolezni sodišču nedosegljiv, potem ko so prenehali razlogi za prekinitev, pa je postopek ponovno nadaljevalo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče je na glavni obravnavi dne 18. 12. 2012 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da so bili vsi njegovi dokumenti uničeni v vojni v Groznem v Čečeniji. Državljanstva Ruske federacije ni pridobil niti njenega potnega lista. V različnih državah se je predstavljal z drugačnimi imeni in podajal lažne podatke o svoji osebi zaradi varovanja svojega življenja, ker če bi povedal po pravici, bi lahko te podatke pridobila služba državne varnosti v Rusiji in bi ga lahko agenti ubili tudi v državi izven Evropske unije. Služba državne varnosti deluje tako, da ubijajo ljudi tako na področju Rusije kot tudi v tujini, vseeno jim je kje in koga, vse zaradi političnega razloga. Vse se izvede tajno. Ob podaji prve prošnje za azil v Sloveniji je en dan pred predajo Avstriji zapustil Azilni dom zato, ker je presodil, da bo njegova izročitev Avstriji nevarna zanj, ker je po poreklu iz Čečenije in je bil prepričan, da bodo avstrijski varnostni organi vse te podatke posredovali Veleposlaništvu Ruske federacije in varnostni službi Ruske federacije. Pri prvi prošnji je rekel, da je državljan Ukrajine, v drugi pa, da je brez državljanstva iz istega razloga, ker se je bal povedati, da je rojen v Rusiji. Zbal se je za svoje življenje, zdravje in varnost. Znotraj Evropske unije je skozi različne države potoval ilegalno. Večkrat je prečkal mejo tudi z dokumenti, ki jih je pridobil ob vložitvi prošnje za azil, ki pa sicer prepovedujejo prestop zunanje meje. Za mednarodno zaščito je doslej prosil v Nemčiji, Avstriji, Nizozemski, Poljski, Slovaški in Grčiji. V Franciji ni prosil za mednarodno zaščito. V Nemčiji je bil postopek zaključen, v Avstriji tudi, na Nizozemskem pa se ni končal, medtem, ko so postopki na Poljskem, Slovaškem in Grčiji končani. Policisti na Slovaškem so dejali, da ga lahko sprejme izključno Slovenija, čeprav se ni s tem strinjal. Premestili so ga na podlagi Dublinskega sporazuma. V Sloveniji namerava počakati do konca postopka. 6. 11. 2012 so ga premestili iz Azilnega doma v Center za tujce v Postojni, kar je bilo zanj stresno in narobe. Tam je želel narediti samomor, nehal je jesti in piti. Center za tujce v Postojni je zapor, on pa ne more prenašati zaporniških pogojev. Dogodki iz Čečenije, ko je imel hud pretres možganov, so povzročili njegova tesnobna stanja in ne prenaša zaprtih prostorov. Tudi policisti v Postojni so z njim grdo ravnali. Policist, ki ga je vklenil v lisice, mu je poškodoval zapestje. V psihiatrični bolnici so tudi ustrezna dokazila o tem dogodku. V psihiatrični bolnici je ostal na opazovanju. Ima hude glavobole, vrti se mu v glavi, lahko se tudi kaj zmoti, ker je lačen. V psihiatrično bolnico v Idriji je bil premeščen v povezavi s tem, ker je bil v Centru za tujce in je imel težave z varnostniki ter policisti, pa tudi s soprebivalci. Deportaciji v Slovenijo je nasprotoval zato, ker je bil prepričan, da bo imel težave s slovenskimi oblastmi, da bodo pristojni organi z njim grdo ravnali. Prosil je za deportacijo na Nizozemsko, čeprav so to prošnjo zavrnili. Ko je prišel iz Avstrije v Slovenijo se je pač vdal v usodo in je sedaj pripravljen počakati na zaključno odločitev. Prepričan je, da ne bo odšel iz Slovenije in si ne želi, da bi ga od tukaj deportirali še v kakšno drugo državo. V Nemčiji je prosil za azil leta 2002 in je iz Nemčije najprej potoval v Francijo, iz Francije v Italijo, iz Italije v Avstrijo. Vse to je bilo ilegalno. Iz Avstrije je prišel v Slovenijo pozimi leta 2011 in takrat prosil za azil v Ljubljani. Večinoma je potoval z avtoštopom, torej brezplačno. Mejo med Avstrijo in Slovenijo je prešel peš. Inšpektor v Azilnem domu mu je povedal, da bo iz Slovenije deportiran v Avstrijo, dobil pa je tudi dopis o tem. V Avstriji se je srečeval z ljudmi iz Čečenije, ne pa s sorodniki. Slišal je, da je Avstrija ena izmed držav v EU, ki najpogosteje priznava azil Čečenom, toda še vedno to ni množično podeljevanje azila. Veliko ljudem je Avstrija tudi zavrnila podelitev azila. Ime A.A. si je izmislil zaradi varnostnih razlogov, ker če bi po pravici povedal, bi bili ruskemu veleposlaništvu lahko posredovani podatki. V Avstriji se je zgodil dogodek, ko so enega Čečena ubili agenti varnostnih služb Rusije. Ne ve, kdo je izdal potrdilo, ki ga je predložil na zaslišanju. Nima prirojenih nobenih psihičnih motenj, ima pa depresivna stanja zaradi vsega, kar je prestal v Čečeniji, zato ne prenese zaprtih prostorov. V Centru za tujce je težko dobiti zdravnika, treba ga je dolgo čakati.

7. Pooblaščenec tožene stranke je na glavni obravnavi povedal, da želi tožena stranka čimprej rešiti tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, vendar brez ukrepa omejitve gibanja tega ne more storiti. Zdravniško potrdilo, ki ga je tožnik prinesel na obravnavo, nasprotuje izjavi, ki jo je podal tožnik. Pooblaščenka tožnika pa je izjavila, da vztraja pri tožbi in zatrjuje, da pogoji za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce niso podani. Če pa so podani, pa ni nobene ovire, da bi se ta ukrep vršil na območju Azilnega doma v Ljubljani. Zdravniško potrdilo, ki ga je prinesel tožnik, je izdal psihiater, ki je tožnika obiskal v Centru za tujce, dejanski razlogi za hospitalizacijo v psihiatrični bolnici Idrija in Ljubljana Polje, pa so razvidni iz tamkajšnje zdravstvene dokumentacije. Glede na ugovore tožene stranke tožeča stranka predlaga, naj sodišče to dokumentacijo pribavi, ali pa tožniku določi rok, da jo sam dostavi sodišču. Nadalje je tožnik navedel, da se je odločil za gladovno stavko in v kolikor ga ne bodo spustili na prostost, se bo izstradal, ker ne želi življenja v prostorih Centra za tujce. Zavračal bo medicinsko pomoč in transfuzije, ker se ne strinja in ne bo tam živel. Z njim slabo ravnajo, varnostniki so neprijazni. Zanj je ta situacija nesprejemljiva.

8. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ali suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15 točki 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz prve, druge, tretje ali četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je pojasnila, da je v tem primeru potrebno ugotoviti istovetnost tožnika ter da je podan razlog za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika kot tudi glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik do sedaj ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in je zato izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca in ker je tudi večkrat spreminjal podatke o svoji istovetnosti, je podan utemeljen dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik v času, odkar je prvič prosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, le to samovoljno zapustil in se s tem izognil predaji en dan pred dogovorjeno uradno predajo varnostnim organom Republike Avstrije, nato pa je bil iz Slovaške deportiran nazaj v Republiko Slovenijo, kjer je ponovno prosil za mednarodno zaščito ter iz vsega navedenega nedvoumno izhaja sum, da je tožnik v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kajti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je sedaj izrazil že drugič, pred tem pa je zapustil Azilni dom in to le en dan pred dogovorjeno uradno predajo varnostnim organom Republike Avstrije in s tem onemogočil izvedbo uradne predaje. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da če bi tožnika nastanila v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije in bi toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka je tudi pravilno odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pri čemer je pravilno upoštevala, da se je tožnik po odhodu iz izvorne države nahajal po lastnih izjavah v mnogih državah, z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav in glede na dejstvo, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito že zaprosil, nato pa Azilni dom zapustil, tako da ni počakal na končanje postopka v Republiki Sloveniji, pa tožnik kaže na begosumnost. 10. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da smiselna uporaba določila Zakona o tujcih, ki se nanaša na izkazovanje istovetnosti z dokumenti, pomeni, da je potrebno tudi upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v ustrezno določilo Zakona o tujcih. Res je tudi, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov. Vendar pa je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi to, da ne gre zgolj zato, da je tožnik brez dokumentov, ampak je tožnik večkrat spreminjal tudi svoje izjave o sebi, saj je prvič, ko je vložil prošnjo v Republiki Sloveniji rekel, da je državljan Ukrajine, drugič je rekel, da je rojen v kraju Grozni in da je brez državljanstva, na Slovaškem pa je rekel, da je državljan Južnoafriške Republike ter navedel tudi drugo ime in priimek. Torej dvom o tožnikovi istovetnosti ni podan zgolj zaradi tega, ker tožnik nima osebnih dokumentov, ampak je tožena stranka upravičeno dvomila v tožnikovo istovetnost tudi zaradi spreminjanja podatkov o sebi. Tudi če bi se tožena stranka v sklepu opredelila do tožnikovih razlogov o tem, da je spreminjal izjave o svoji identiteti, to ne bi vplivalo na samo odločitev. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je bil primoran svoje osebne podatke spreminjati, ker se je bal, da bo deportiran v svojo izvorno državo, saj bi za trditve, da bodo o njem različne države informirale o njem ruske oblasti ali da bo deportiran, moral tožnik predložiti ustrezne dokaze, zato sodišče meni, da ni imel razloga, da je tožnik zaradi tega spreminjal podatke o sebi.

11. Glede tožbene navedbe, ki se nanaša na ustavno odločbo, pa sodišče meni, da citirane odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 ni možno razlagati na tak način, da se določbe ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, sploh ne bi več smele nikoli uporabljati. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, kjer je vrhovno sodišče podalo mnenje, kako je treba razumeti citirano odločbo ustavnega sodišča. Stališče ustavnega sodišča se je nanašalo na pravno presojo upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavno pritožbene zadeve ni začelo postopka presoje ustavnosti celotne 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

12. Sodišče meni, da določba 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ni protiustavna. Namen vsake prošnje za mednarodno zaščito ni odložitev ali onemogočanje odstranitve iz države, kot se zatrjuje v tožbi. Kdor prosi za mednarodno zaščito, namreč vloži prošnjo za to, ker dejansko želi pridobiti status begunca ali pa subsidiarno zaščito, ne pa z namenom, da bi onemogočil svojo odstranitev iz države. Tožeča stranka ne pojasni, zakaj naj bi bila določba 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v nasprotju z ustavo.

13. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je ukrep omejitve gibanja v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben. Prav tako se ne strinja s tem, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj zasledovanega cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom omejitve gibanja na območje Azilnega doma. Tožena stranka je v sklepu zelo konkretno navedla, da je tožnik ilegalno prehajal meja različnih držav in da je enkrat že samovoljno zapustil Azilni dom in tako ni počakal na končanje postopka. Pri omejitvi gibanja gre res za določen poseg v pravico do osebne svobode, vendar je tak poseg dopusten, ker temelji na zakonu, v konkretnem primeru na ZMZ.

14. Glede predloga tožeče stranke, naj sodišče pribavi zdravstveno dokumentacijo iz psihiatrične bolnice o tožnikovem zdravstvenem stanju, je sodišče po zaslišanju tožnika na glavni obravnavi sklenilo, da temu predlogu ne bo ugodilo. Izvedba takega dokaza bi imela smisel, če bi se pojavil dvom v tožnikovo sposobnost razumeti pomen tega postopka, vendar se je na zaslišanju sodišče prepričalo, da je tožnik smiselno odgovarjal na vprašanja in je razumel njihov pomen in je zato sodišče ugotovilo, da razume pomen tega postopka. Res je pred tem potreboval zdravniško pomoč in je bil krajši čas v psihiatrični bolnišnici v Idriji, vendar pa je na vprašanje na zaslišanju na sodišču v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem povedal, da je v Centru za tujce v Postojni zanj stresno, ker ga občuti kot zapor, on pa ne more prenašati zaporniških pogojev ter da ne prenaša zaprtih prostorov. Sodišče ne dvomi v to, da tožnik doživlja določeno duševno stisko. Ne glede na navedeno pa je treba upoštevati, da je bilo v podobnih oziroma primerljivih zadevah, ko so bili podani podobni razlogi za omejitev gibanja kot v tem primeru, glede na dosedanjo prakso prosilcem za azil gibanje omejeno, zato tudi v tem primeru tožena stranka ni mogla ravnati drugače. Zdravstvene težave tožnika zaradi tega ne morejo vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke. V takem primeru je pomembno predvsem to, da je ob nastopu zdravstvenih težav prosilcem za azil zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. V obravnavanem primeru je bila tožniku ta zagotovljena. Sicer pa tudi iz zdravniškega potrdila, ki ga je tožnik predložil na glavni obravnavi, izhaja, da njegove težave izhajajo zaradi negotovosti glede izida azilnega postopka. Iz tega potrdila ne izhaja, da bi bile te težave povezane z omejitvijo gibanja.

15. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.