Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odločba, s katero je davčni organ odločil o tožnikovi vlogi za odpis oziroma delni odpis obveznosti po sklepu o davčni izvršbi in vlogo zavrnil, je bila tožniku vročena 13. 11. 2019. Tožnik je pritožbo zoper odločbo vložil 2. 12. 2019 in torej po poteku 15-dnevnega roka za pritožbo. Pritožbeni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati.
Tožba se zavrne.
1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrgla pritožbo tožnika zoper odločbo št. DT 4291-19634/2019-2 z dne 8. 11. 2019 ter v 2. točki izreka ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni in da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.
2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo, s katero mu je bil zavrnjen zahtevek za odpis in delni odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine, stroškov davčne izvršbe in globe za prekrške po sklepu o davčni izvršbi na premičnine. Odločba je bila tožniku vročena dne 13. 11. 2019, tožnik pa je vložil pritožbo dne 2. 12. 2019 in torej po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka, ki je iztekel 28. 11. 2019. Zato je organ prve stopnje ob preizkusu pritožbe v skladu s prvim odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na podlagi drugega odstavka istega člena pritožbo tožnika kot prepozno zavrgel. 3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT-499-31-6/2020 z dne 10. 3. 2020 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svoji razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da sicer razume okoliščine in stisko tožnika, vendar pa zakon glede na ugotovljeno zamudo pritožbenega roka ne daje možnosti za to, da se pritožbeni rok podaljša. Čeprav je tožnik v zaporu in čeprav mu je omejena svoboda gibanja, ga to še ne upravičuje do podaljšanja roka, ki je prekluzivne narava in zato organu prve stopnje ni mogoče očitati napačne odločitve.
4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi in v vlogi, s katero je tožbo po pozivu sodišča dopolnil, navaja in obširno obrazlaga, da je in zakaj je na prestajanju zaporne kazni ter zakaj ima davčne dolgove. Dalje navaja, da mu na prestajanju ni omogočeno, da bi imel pri sebi vse sklepe in odločbe tožene stranke. Zato na določene vloge ne uspe odgovorit v odmerjenem času. Pritožbo zoper sklep je vložil takrat, ko jo je lahko, oziroma takrat, ko jo je z ozirom na prestajanje zaporne kazni uspel napisati in oddati, in kar vse je po mnenju tožnika opravičljiv razlog za to, da je s pritožbo zamudil. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.
6. Tožba ni utemeljena.
7. Kot sledi iz izpodbijanega sklepa in iz listin, ki so v spisih, je bila odločba, s katero je davčni organ odločil o tožnikovi vlogi za odpis oziroma delni odpis obveznosti po sklepu o davčni izvršbi in vlogo zavrnil, tožniku vročena 13. 11. 2019. Nobenega dvoma in tudi spora ni o tem, da je tožnik pritožbo zoper odločbo vložil 2. 12. 2019 in torej po poteku 15-dnevnega roka za pritožbo. Pritožbeni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati, kot to tožniku pravilno pojasni že davčni organ druge stopnje v svoji odločbi. Pravilno tudi pojasni, da dejstvo, da je tožnik na prestajanju kazni zapora ter okoliščine, ki jih navaja v tej zvezi, niso razlog za podaljšanje roka. Enake tožbene ugovore iz istih razlogov zavrača tudi sodišče in obenem v celoti sledi odločitvi in razlogom davčnih organov. K povedanemu sodišče le še dodaja, da tožnik zaradi izpodbijane odločitve ni prekludiran pri uveljavljanju odpisa davčnega dolga, saj v skladu s prvim odstavkom 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) vlogo za odpis in delni odpis davčnega dolga (po prestani kazni zapora) lahko ponovno vloži, kot mu je to pojasnil že davčni organ v odločbi, s katero je zahtevo za odpis zavrnil. 8. Ostale tožbene navedbe sodišče zavrača kot neupoštevne. Gre namreč za navedbe, ki se nanašajo na (ne)upravičenost prestajanja kazni zapora ter na razloge, iz katerih so tožniku nastali davčni dolgovi, in s tem na vsebine, ki niso predmet tega postopka s tožbo. Predmet tega spora je namreč samo vprašanje pravočasnosti vložene pritožbe.
9. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.
10. V zadevi je dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, in sicer dan vročitve odločbe tožniku in dan, ko je bila vložena pritožba, med strankama nesporno. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi lahko odločilo brez glavne obravnave.
11. Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.