Jedro

Bistvo spora med pravdnima strankama je v vprašanju, ali je bil tudi poslovni prostor, ki leži v pritličju stanovanjske hiše na J., T. 28, predmet dne 6.6.1983 sklenjene prodajne pogodbe. Z drugimi besedami to pomeni, da obstaja med pravdnima strankama spor o tem, ali je toženec na podlagi prodajne pogodbe z dne 6.6.1983 pridobil kakšne pravice tudi glede poslovnega prostora oziroma o tem, ali je med pravdnima strankama glede tega poslovnega prostora sploh nastalo kakšno pravno razmerje. Razjasnitev navedenih spornih vprašanj pa je tožeča stranka lahko zahtevala tudi z ugotovitveno tožbo (1. odstavek 187. člena ZPP), za vložitev katere je izkazala tudi pravno korist (v primeru, da sporni poslovni prostor ni bil predmet prodajne pogodbe z dne 6.6.1983, bo ta poslovni prostor predmet denacionalizacije v postopku, ki je že v teku). Ne glede na določbo že omenjenega 187. člena ZPP pa tožeči stranki ni mogoče odrekati pravice (in pravnega interesa) za vložitev ugotovitvene tožbe tudi zaradi dejstva, da je bila k vložitvi tožbe, s katero naj bi se ugotovilo, da toženec ni lastnik spornega poslovnega prostora, napotena tudi s pravnomočnim sklepom opr. št. 363-9/92 z dne 11.11.1992, ki ga je izdal organ, ki vodi denacionalizacijski postopek.

Tožena stranka ima prav, da je zemljiška knjiga javna knjiga, ki jo vodi sodišče in glede katere velja kot eno izmed temeljnih načel tudi načelo zaupanja v podatke, ki so vpisani vanjo. Pri sklicevanju na podatke zemljiške knjige pa tožena stranka prezre, da se na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je bil z odločbo LRS, sveta - komisije za nacionalizacijo pri IS Ljudske skupščine L. z dne 29.4.1960 nacionaliziran v stanovanjski stavbi na takratni parc. št. 224/1, vpisani pri vl. št. 83 k.o. J., stare zemljiške knjige, sedaj na parc. št. 378/2, vl. št. 1033 k.o. J., poslovni prostor (lokal in skladišče) v pritličju omenjene hiše, ki ga je uporabljalo trgovsko podjetje M. in da ta poslovni prostor ni predmet kupne pogodbe, ki sta jo dne 6.6.1983 sklenila toženca G. D. in B. B. s tožnico S. Š. Tožencu G. D. je naložilo, da je dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri vl. št. 1033 k.o. J., pri z.k. telesu II., enonadstropni dvostanovanjski hiši z mansardami na podstrešju na J., stoječi na parc. št. 378/2, stavbišče, vknjižila na poslovnem prostoru v pritličju, ki ga zaseda podjetje A., L., družbena lastnina, ker bo sicer sodba nadomestila tako listino. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine proti tožencu B. B. je zavrnilo, obema tožencema pa naložilo, da morata tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 63.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1993 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) v celoti zavrnilo. V ostalem (glede 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in odločitve o stroških postopka) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu obsodilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je vložila prvotožena stranka G. D. (v nadaljevanju tožena stranka) pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po trditvah tožeče stranke naj bi bil sporni poslovni prostor družbena lastnina. Zato tožeča stranka za tožbo, ki je vložena proti toženima strankama, ni aktivno legitimirana. Zahtevki, ki so povezani z nacionalizacijo, se tožene stranke, ki v teh postopkih ni sodelovala, nič ne tičejo. Sodišči sta tudi prezrli, da nacionalizacija sploh ni bila izvršena, saj po pravnomočnosti odločbe o nacionalizaciji v zemljiški knjigi ni bil odprt nov vložek in pri njem vknjižena družbena lastnina. Sodišče se v razlogih tudi neutemeljeno sklicuje na podatke stare zemljiške knjige. Za toženo stranko so relevantni le podatki, ki so vpisani v novi zemljiški knjigi. Na te podatke, ki dokazujejo, da je postala tožnica lastnica celotnega z.k. vložka št. 1033 k.o. J., pa se je toženec smel in moral zanesti. Ugotavljanje, ali je bil poslovni prostor nacionaliziran ali ne, tudi ne sodi v sodno pristojnost. Sodišče bi moralo zato tožbo zavreči. Da med tožbenim zahtevkom tožeče stranke obstoji neskladje, je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, in zato tožničin tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovitev sodišč, da poslovni prostor ni bil predmet prodajne pogodbe z dne 6.6.1983, je zmotna in posledica pristranskega obravnavanja zadeve. Zemljiška knjiga je ena od najpomembnejših institucij vsake pravne države. Podatke v njej morajo sodišča in stranke spoštovati. Sodišči se tudi neutemeljeno sklicujeta na zakon o nacionalizaciji. Ta je bil krivičen, kar izhaja tudi iz določb sedanjega zakona o denacionalizaciji. Po sprejemu zakona o denacionalizaciji se prejšnja dejanja lastnikov, ki niso bila v skladu z določbami zakona o nacionalizaciji, ne morejo šteti za nezakonita. S tem, ko je prodala celo hišo, tožnica ni storila protipravnega dejanja. Da je bil predmet prodaje tudi poslovni prostor izhaja iz same prodajne pogodbe, ki tega poslovnega prostora posebej sploh ne omenja, potrdila o plačani kupnini in pisma odvetnika Š., ki je v interesu obeh pravdnih strank sestavil prodajno pogodbo. Odvetnika Š. bi moralo sodišče v dokaznem postopku zaslišati. Neobjektivnost sodišča se kaže predvsem v tem, da je v celoti sledilo izpovedbi tožeče stranke, izpovedbi toženca pa ne. Ravnanje tožnice, ki sedaj taji, da je prodala tudi poslovni prostor, ni pošteno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Ob sklenitvi pogodbe je odvetnik toženca seznanil s tem, da poslovni prostor ni predmet prodajne pogodbe in da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno. Odločitev sodišča je zato pravilna, revizija tožene stranke pa neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Bistvo spora med pravdnima strankama je v vprašanju, ali je bil tudi poslovni prostor, ki leži v pritličju stanovanjske hiše na J., predmet dne 6.6.1983 sklenjene prodajne pogodbe. Z drugimi besedami to pomeni, da obstaja med pravdnima strankama spor o tem, ali je toženec na podlagi prodajne pogodbe z dne 6.6.1983 pridobil kakšne pravice tudi glede poslovnega prostora oziroma o tem, ali je med pravdnima strankama glede tega poslovnega prostora sploh nastalo kakšno pravno razmerje. Razjasnitev navedenih spornih vprašanj pa je tožeča stranka lahko zahtevala tudi z ugotovitveno tožbo (1. odstavek 187. člena ZPP), za vložitev katere je izkazala tudi pravno korist (v primeru, da sporni poslovni prostor ni bil predmet prodajne pogodbe z dne 6.6.1983, bo ta poslovni prostor predmet denacionalizacije v postopku, ki je že v teku). Ne glede na določbo že omenjenega 187. člena ZPP pa tožeči stranki ni mogoče odrekati pravice (in pravnega interesa) za vložitev ugotovitvene tožbe tudi zaradi dejstva, da je bila k vložitvi tožbe, s katero naj bi se ugotovilo, da toženec ni lastnik spornega poslovnega prostora, napotena tudi s pravnomočnim sklepom opr. št. 363-9/92 z dne 11.11.1992, ki ga je izdal organ, ki vodi denacionalizacijski postopek. Revizijske trditve, da spor sploh ne sodi v sodno pristojnost, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana in da je tožbeni zahtevek neutemeljeno naperjen proti tožencu, zato niso utemeljene.

Tožena stranka ima prav, da je zemljiška knjiga javna knjiga, ki jo vodi sodišče in glede katere velja kot eno izmed temeljnih načel tudi načelo zaupanja v podatke, ki so vpisani vanjo. Pri sklicevanju na podatke zemljiške knjige pa tožena stranka prezre, da se na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. Ob upoštevanju ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je bilo tožencu znano, da je bil poslovni prostor nacionaliziran, da podatki, ki so vpisani v zemljiško knjigo niso popolni, zlasti pa ugotovitve, da je toženec vedel, da sedaj sporni poslovni prostor sploh ni predmet dne 6.6.1983 sklenjene prodajne pogodbe, pa toženca ni mogoče šteti za poštenega in dobrovernega pridobitelja, ki bi se lahko skliceval na zaupanje v podatke, ki so bili pred, ob in po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 6.6.1983 vpisani v zemljiški knjigi.

Revizija sodiščema tudi neutemeljeno očita, da sta pri odločitvi o tožbenem zahtevku uporabili določbe krivičnega zakona o nacionalizaciji. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je bilo ugodeno zato, ker je bilo ugotovljeno, da toženec poslovnega prostora s prodajno pogodbo z dne 6.6.1983 sploh ni kupil. Z omenjanjem zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Ur. l. FLRJ 52/58, pa sta sodišči druge in prve stopnje le odgovorili na trditve tožene stranke, da je sicer pravnomočna odločba o nacionalizaciji izgubila pravno veljavo, ker ni bila realizirana v zemljiški knjigi. Kljub krivičnosti nacionalizacije, ki se, kot pravilno ugotavlja revizija, popravlja z denacionalizacijo, pa sta sodišči druge in prve stopnje pravno korektno ugotovili, da pravnomočna odločba o nacionalizaciji zaradi nerealizacije v zemljiški knjigi ni izgubila pravne veljave, saj premoženje, ki je bilo predmet nacionalizacije ni postalo družbena lastnina s trenutkom vpisa v zemljiško knjigo ampak na originaren način že z dnem uveljavitve zakona (1. in 12. člen navedenega zakona).

Z revizijskimi trditvami, da bi moralo sodišče v dokaznem postopku zaslišati tudi odvetnika Š., ki je po naročilu obeh pogodbenih strank sestavil pogodbo z dne 6.6.1983, vpogledati odvetnikovo pismo najemniku poslovnega prostora z dne 13.11.1989, ki je reviziji priloženo in drugače oceniti izpovedbe pravdnih strank, pa tožena stranka izpodbija v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno obeh sodišč. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Sicer pa je glede ocene izpovedbe odvetnika Š., ki je bil zaslišan v obnovitvenem postopku, in glede pravne odločilnosti pisma z dne 13.11.1989, tožena stranka že prejela obširen odgovor v pravnomočnem sklepu o zavrnitvi predloga za obnovo Višjega sodišča v L., opr. štev. I Cp 1570/94 z dne 5.1.1995 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v K., enote na J., opr. štev. P 356/92 z dne 12.9.1994. Po povedanem se je izkazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 166. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala. Tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa mora te stroške trpeti sama, saj njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni.