Jedro

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka v pospešenem postopku pribavila tudi poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi, vendar tožniku ni dala možnosti, da se seznani s poročili in se o njih tudi izjasni, čeprav je svojo odločitev oprla tudi na ta poročila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in določila rok 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka, da tožnik zapusti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da je tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje pravilno sklepala, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi takšna oblika preganjanja, ki bi lahko pomenila razlog za nadaljnje ugotavljanje pogojev za azil v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V svoji odločbi je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, da tožnik ne izpolnjuje kriterija preganjanja, kot se je uveljavil v azilnem pravu in da gre v obravnavanem primeru le za žalitve in zaničevanje tožnika kot muslimanskega Roma v Bosni in Hercegovini, ki pa je po presoji sodišča prve stopnje le lažja oblika diskriminacije. Zato tudi ni izkazan utemeljen strah tožnika pred preganjanjem v izvorni državi zaradi njegove rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju ali posebni socialni skupini.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prošnji tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi. Meni, da stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da mu v izvorni državi grozi takšna oblika preganjanja, ki bi lahko pomenila razlog za nadaljnje ugotavljanje pogojev za azil, ni pravilno. Take ugotovitve sodišča so v nasprotju s podatki in dokazi v spisu, saj je že v svoji prošnji pojasnil, da so mu grozili Srbi, ki so mu tudi porušili hišo. Preganjanje je prijavil policiji, ki pa mu ni nudila zaščite. Vztraja na stališču, da razlogi, ki jih je navedel v prošnji, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, preganjanje pa je tudi v tožnikovem primeru dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke in pri tem bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS, ker ni uporabilo določbe 3. točke 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS. Spregledalo je namreč, da tožena stranka pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V skrajšanem upravnem postopku je pridobila tudi poročila mednarodnih organizacij, navedenih v odločbi, na katera je oprla svojo odločitev, vendar pred izdajo odločbe tožnika s temi poročili ni seznanila in mu tudi ni dala možnosti, da se o njih izjavi. Takšno ravnanje tožene stranke je po presoji pritožbenega sodišča tudi v nasprotju z določbo 3. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri organ ne sme odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Ker tudi ZAzil ne določa, da prosilca za azil ni treba seznaniti s poročili o stanju v izvorni državi, je bila s postopanjem tožene stranke kršena tudi tožnikova ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up-968/05 z dne 24.11.2005. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 74. člena ZUS tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.