Jedro

Terjatev iz naslova že zapadlih in neplačanih obrokov je vezana na okoliščine, glede katerih je bilo ob sklenitvi notarskega zapisa negotovo, ali bodo nastale in jih je potrebno izkazati na način, kot to določa zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem 1. in 3. odstavku izreka potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1.) ugodilo dolžnikovemu ugovoru, razveljavilo sklep o izvršbi z dne 22.03.2004 in opravljena izvršilna dejanja ter predlog za izvršbo zavrnilo, (2.) zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe in (3.) upniku naložilo, da dolžniku povrne izvršilne stroške v skupnem znesku 246.432,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper 1. in 3. odstavek izreka sklepa se po pooblaščencu pritožuje upnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tudi pred uveljavitvijo novele Zakona o izvršbi in zavarovanju - C (ZIZ-C) zato, da je sodišče lahko dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zapadlost terjatve morala izhajati iz samega notarskega zapisa. Res je tudi, da upnik zapadlosti terjatev, katere ne izhajajo že iz samega notarskega zapisa na način iz 3. odst. v času vložitve predloga veljavnega 20. čl. ZIZ ni dokazoval. V času vložitve predloga za izvršbo je bilo namreč nedvoumno stališče sodne prakse, da mora biti notarski zapisnik o zapadlosti terjatve v smislu 3. odst. 20. čl. ZIZ sestavljen v prisotnosti dolžnika. Takega zapisnika upnik ni mogel predložiti, stališče, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje tudi enostranska izjava upnika v smislu 3. odst. 68. čl. Zakona o notariatu (ZN), pa je Vrhovno sodišče RS sprejelo šele bistveno kasneje ter se upnik zato pri vložitvi predloga za izvršbo v predmetni zadevi v skladu s takšnim stališčem ni mogel ravnati. Upnik nadalje navaja, da bi bilo sodišče prve stopnje v skladu s 40. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C) dolžno ob odločanju o ugovoru (t.j. dve leti po njegovi vložitvi) odločati v skladu s takrat veljavnim 20. čl. ZIZ. Kljub temu pa je po prepričanju upnika ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapadlost terjatve ne izhaja iz samega notarskega zapisa, pravilna, vendar le delno, t.j. v delu, ki se nanaša na izvršbo glede terjatev iz naslova obveznosti, ki brez odpovedi pogodbe v času oprave obračuna še ne bi zapadle ter torej njihova zapadlost iz samega notarskega zapisa res ne izhaja - v delu, ki se nanaša na terjatev iz naslova odškodnine za povzročeno predčasno odpoved pogodbe. Vendar pa je kljub temu napadeni sklep tudi v tem delu nepravilen in nezakonit, in sicer iz razloga, ker sodišče upnika pred odločanjem ni pozvalo k dopolnitvi predloga za izvršbo, sploh pa je napadeni sklep v izpodbijanem delu nepravilen in nezakonit iz razloga, ker je bi s tem sklepom upnikov predlog za izvršbo zavrnjen namesto zavržen. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po prepričanju upnika nepravilna, ker predlogu za izvršbo sodišče prve stopnje ni ugodilo iz formalnih (in ne vsebinskih) razlogov, saj je ugotovilo, da listina, na podlagi katere je bila predlagana izvršba, ni izvršilni naslov. Ker obstoj izvršilnega naslova predstavlja procesno predpostavko za dopustnost izvršbe, bi bilo potrebno v tem delu predlog za izvršbo zavreči, ne pa zavrniti. Sodišče prve stopnje bi bilo tudi dolžno, v kolikor zapadlost terjatve iz samega notarskega zapisa ni izhajala, upnika pozvati, da svoj predlog dopolni z listino iz 3. oz. 4. odst. v času vložitve predloga za izvršbo veljavnega 20. čl. ZIZ (kar bi upnik glede na stališče Vrhovnega sodišča RS po 18.04.2006 storil), oz. v času odločanja sodišča prve stopnje o ugovoru veljavnega 3. odst. 20.a čl. ZIZ ter v kolikor upnik take listine ne bi mogel predložiti, na upnikov predlog izvršilni postopek do pravnomočne odločitve v pravdi na ugotovitev zapadlosti terjatve prekiniti (1. tč. 1. odst. 106. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ne glede na navedeno pa upnik še posebej poudarja, da gotovo ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo ugovoru dolžnika glede terjatev, katerih zapadlost izhaja iz samega notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je namreč po prepričanju upnika spregledalo, da so predmet izvršbe tudi do oprave obračuna (do 05.40.2000) zapadle in neplačane obveznosti po pogodbi v višini 37.429,10 DEM oz. 19.137,19 EUR. Tako višina teh obveznosti, kakor tudi njihova zapadlost pa izhajata iz samega notarskega zapisa, oz. iz plana plačil, ki je bil kot priloga sestavni del pogodbe, sestavljene v obliki notarskega zapisa. Da te obveznosti niso bile plačane, izhaja iz pregleda plačil terjatev z dne 05.04.2000, da bi bila katerakoli od teh terjatev plačana, pa niti dolžnik sam ne zatrjuje. Višina in zapadlost teh terjatev torej izhaja iz samega notarskega zapisa in je zato predlog za izvršbo v tem delu v celoti utemeljen, napadeni sklep sodišča prve stopnje pa tudi v tem delu nepravilen in nezakonit. Nenazadnje pa celo, če ne bi bilo tako, bi bil izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi v tem delu iz razlogov, ki so že navedeni zgoraj glede dela izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na terjatev iz naslova odškodnine za povzročeno predčasno odpoved pogodbe. Glede na to, da je po mnenju upnika predlog za izvršbo vendarle utemeljen, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Upnik priglaša še stroške pritožbe.

Dolžnik je odgovoril na pritožbo in v odgovoru prereka pritožbene navedbe upnika. Ugotavlja, da slednji zapadlosti terjatve sploh ni dokazoval. Meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločanju upoštevalo določila v času predloga za izvršbo veljavnega ZIZ in ne ob odločanju o ugovoru veljavnega ZIZ-C. Dolžnik se tudi ne strinja s pravnim naziranjem upnika, da bi ga moralo sodišče pred odločitvijo pozvati k dopolnitvi predloga za izvršbo ter prereka tudi upnikovo pritožbeno navedbo, da zapadlost dolžnikove obveznosti v znesku 37.429,10 DEM izhaja iz samega notarskega zapisa oz. iz plana plačil, ki je bil priloga pogodbe, sestavljene v obliki notarskega zapisa. Dolžnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v obravnavanem primeru zapadlost terjatve iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je upnik vložil predlog za izvršbo, ni neposredno razvidna, saj je odvisna od izpolnitve določenega pogoja (neplačila kupnine) in naknadnega ravnanja upnika (odpovedi pogodbe, prodaje opreme in obračuna odškodnine) ter da upnik ob vložitvi izvršilnega predloga ni izkazal zapadlosti terjatve na enega izmed načinov, določenih v takrat veljavnem 3. in 4. odst. 20. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče soglaša s takšnim stališčem sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na časovno veljavnost zakona, ki ureja izvršilni postopek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da 40. čl. ZIZ-C, ki je veljal v času odločanja o ugovoru, določa, de se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo oziroma zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Ne glede na navedeno pa upnik zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa ni izkazal niti po določilih ZIZ-A, kot tudi ne po določilih ZIZ-C. Določilo 2. odst. 20. čl. ZIZ-A pravi, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla, pri čemer je posebej določen način dokazovanja zapadlosti terjatve, v kolikor ta ni neposredno razvidna iz notarskega zapisa. Po 3. odst. 20. čl. ZIZ-A se zapadlost takšne terjatve dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino. Če zapadlosti na nobenega izmed naštetih načinov ni mogoče dokazati, se ta dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla (4. odst. 20. čl. ZIZ-A). Podobno tudi 20a. člen ZIZ-C določa, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa zapadla, pri čemer je tudi po ZIZ-C predviden poseben postopek za dokazovanje zapadlosti terjatve, katera iz notarskega zapisa ni neposredno razvidna. Zapadlost terjatve se v takšnem primeru dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje tudi samo upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku (2. in 3. odst. 20a. čl. ZIZ-C). Upnik zapadlosti terjatve, ki ni neposredno razvidna iz notarskega zapisa, ob vložitvi predloga za izvršbo ni izkazal ne po 20. čl. ZIZ-A kot tudi ne po 20a. čl. ZIZ-C, česar v pritožbi niti ne zanika.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da zapadlost dela terjatve, ki obsega do oprave obračuna zapadle in neplačane obveznosti, izhaja neposredno iz notarskega zapisa (zaradi česar posebno dokazovanje zapadlosti za ta del terjatve ni potrebno) in je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zapadlost celotne terjatve upnika presojalo na enak način, ter tako zaključilo, da zapadlost (celotne) terjatve ne izhaja neposredno iz notarskega zapisa. Res je sicer, kar v pritožbi navaja upnik, da je del notarskega zapisa tudi plan plačil, iz katerega izhaja tako višina posameznih obrokov kot tudi njihova zapadlost. Vendar je v obravnavanem primeru upnik že zapadle obroke zahteval skladno z 9. tč. Splošnih pogojev pogodbe o prodaji s pridržkom lastninske pravice (SP), ki obravnava ukrepe prodajalca pri plačilni zamudi. Ta določa, da se kupec strinja, da pri plačilni zamudi v trajanju najmanj 15 dni, najmanj enega obroka plačila po pogodbi in neplačilu, kljub opominu s postavitvijo dodatnega plačilnega roka v trajanju nadaljnjih 8 dni, prodajalec lahko odpove pogodbo in zahteva vrnitev opreme, če kupec odkloni plačilo ali ne poravna obveznosti v 8 dneh. V takšnem primeru se kupec obvezuje vrniti opremo, upnik pa je kljub vračilu opreme upravičen do vseh zneskov po pogodbi, ki so zapadli do datuma odvzema opreme skupaj s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi (2. odst. tč. 9.2. SP). Tudi terjatev iz naslova že zapadlih in neplačanih obrokov je torej vezana na okoliščine, glede katerih je bilo ob sklenitvi notarskega zapisa negotovo, ali bodo nastale (zamuda s plačilom, opomin z naknadnim rokom za izpolnitev, odpoved pogodbe) in jih je torej potrebno izkazati na način, kot to določa zakon. Poleg tega upnik še spregleda, da je po 2. odst. 9.2. tč. SP kupec dolžan vse zneske po pogodbi, ki so zapadli do datuma odvzema opreme in je tudi ta časovni vidik potrebno ustrezno izkazati v skladu z zgoraj obravnavanimi določili, ki opredeljujejo način dokazovanja zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa.

Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upnika pozvati k dopolnitvi predloga za izvršbo. Vprašanje, ali je terjatev iz notarskega zapisa zapadla ali ne, je vsebinsko vprašanje in ne gre za formalno pomanjkljivost vloženega predloga za izvršbo. V kolikor zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa upnik že ob vložitvi predloga za izvršbo ne izkaže, sodišče prve stopnje v okviru odločanja o vsebinski utemeljenosti izvršilnega zahtevka predlog za izvršbo kot neutemeljen zavrne in ne zavrže (kot to zmotno meni pritožnik) in ni dolžno pozivati stranke na dopolnitev predloga za izvršbo.

Pritožbeno sodišče pa opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da gre v obravnavanem primeru za ugovorni razlog po 2. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ (t.j., da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov). Glede na vse doslej navedeno je očitno podan ugovorni razlog po 3. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ, ki govori o izvršljivosti odločbe, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi in na katerega se ravno tako pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 55. čl. ZIZ).

Neutemeljena je tudi pritožba zoper 3. odst. izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka. Izrek o stroških postopka namreč upnik ni izpodbijal po višini temveč iz razloga, ker dolžnik do njih ni upravičen, in sicer iz razloga, ker je po prepričanju upnika njegov predlog za izvršbo utemeljen. Ker glede na doslej povedano takšen zaključek ni pravilen, je posledično neutemeljen tudi pavšalen pritožbeni očitek v zvezi s stroški postopka.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15.čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Skladno s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Enako velja za dolžnika, ki v svojem odgovoru na pritožbo ni navedel ničesar, kar bi bilo pomembno za odločitev o pritožbi (155. čl. v zvezi s 15. čl. ZIZ).