Jedro

Toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodno odločbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 1. 2020 in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu toženca, da v roku 30 dneh od pravnomočnosti sodbe ponovno odloči o pritožbi zoper sklep št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 9. 2019. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 1.800.000,00 EUR za preteklo materialno in nematerialno škodo, vključno s predujmom v znesku 350.000,00 EUR za operacijo, plačilo odškodnine v znesku 8.000.000,00 EUR za bodočo škodo in plačilo vsakomesečne rente v znesku 3.000,00 EUR. Tožbo v delu na razveljavitev odločbe toženca o telesni okvari št. ... z dne 18. 9. 1995 in odločbe o invalidnosti št. ... z dne 18. 9. 1995 ter razveljavitev vseh odločb toženca, ki se navezujejo na navedeni prvi odločbi toženca in priznanje pravice do bolniškega staleža s 100 % nadomestilom, je zavrglo.

2. Zoper takšno odločitev sodišča se v celoti pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožnica opozarja, da je sodba pomanjkljivo obrazložena z napačnimi podatki in se je ne da preizkusiti. Sodišče je protipravno poseglo v tožničine pravice po zakonih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, o delovnih razmerjih in ustave. Podana je kršitev kazenskega zakonika zaradi pristranskega sojenja, nevestnega dela v službi, zlorabe uradnega položaja, korupcijskih dejanjih in drugih kršitev, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in ne na zasebno tožbo. Sodišče je storilo kršitve, kot jih je pred njim storilo sodišče že leta 2002 oziroma z njimi nadaljuje. Tožnica je utrpela poškodbo pri delu kot medicinska sestra ob pravilnem izvajanju intenzivne terapije obračanja nepomičnega bolnika tetraplegika 27. 10. 1989, zaradi česar je upravičena do priznanja invalidnine za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu. Pri tožencu je zahtevala priznanje invalidnosti kot posledico poškodbe pri delu. Toženec je s svojimi strokovnimi organi prikril zlom ledvene hrbtenice in operacije za odstranitev osteosintetskega materiala, kot posledico poškodbe pri delu. Napačno je bilo ugotovljeno, da ima samo natrgane ledvene vezi. Na sodišču je dokazovala, da ji je bil vstavljen osteosintetski material prikrit zato, da se je prikril zlom 5. ledvenega vretenca v delovni nesreči. V obeh zadevah je predložila celotni zdravstveni karton. Sodišče se ni opredelilo do spornega dejstva, da ji začasno vstavljen osteosintetski material že vse od operacije dalje povzroča boleče telesno gibalno oviranost, ki je pred operacijo ni imela. Ni uspela dokazati nepoštenega sojenja sodnic, ki sta sodili v teh dveh zadevah, čeprav je iz ortopedskih izvidov razvidno, da ji osteosintetski material še vedno ni odstranjen. O tem ni nobenega izvida. Naslovno sodišče je ponovno protipravno opustilo razsodbo o zahtevku tudi v zadevi opr. št. V Ps 2757/2010, pa tudi v zadevi V Ps 1932/2009 ter v zadevi V Ps 142/2017. V tem sporu je sodečo sodnico pozvala na pridobitev celotne upravne dokumentacije iz spisov, čemur sodnica ni sledila. Tudi v tem sporu se načrtno pokriva toženca že vse od leta 2002 dalje. Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, ker ima v ledveni hrbtenici še vedno začasno vstavljen osteosintetski material, ki bi ji po medicini in pravu moral biti odstranjen najkasneje v enem letu od operacije. Protipravno ravnanje toženca je bilo sodišču jasno predočeno in citirano iz 7. točke izvedenskega mnenja IK z dne 28. 8. 1995. Napačna je odločitev IK, da je zdravljenje zaključeno, čeprav bi morala biti tožnica napotena na nadaljnje zdravljenje in dokončno rehabilitacijo, kar ni bilo storjeno. Protipravno ravnanje toženca je tožnico prisililo, da je od leta 1995 dalje morala živeti z osteosintetskim materialom, ki ji povzroča bolečo telesno gibalno oviranost pri delu, hoji, sedenju, ležanju in opravljati prisilno sedeča dela dispečerjev v UKC za polni delovni čas. Da ni bila napotena na nadaljnje zdravljenje je odgovoren toženec, kar potrjujejo k tožbi predloženi medicinski izvidi. Sodba je bila pisana manipulativno v korist toženca in predstavlja kaznivo dejanje. Tožnica ni zatrjevala, da je toženec pristojen za zdravljenje tožnice. Sodišče zmotno pojasni, da je zaključeno zdravljenje pogoj za oceno invalidnosti in jo je mogoče ugotavljati po zaključku zdravljenja. Sodba je v tem delu kontradiktorna in jo je potrebno tudi iz tega razloga razveljaviti. Sodnica je napačno odločila, da ne more odločati o odškodninskem zahtevku, ne da bi predhodno rešila vprašanje nezaključenega zdravljenja, saj je imela medicinske izvide, da osteosintetski material še ni odstranjen. Sodišče ni medicinski strokovnjak, a je kljub njegovi odsotnosti rešilo to medicinsko vprašanje. Dokazni predlog o imenovanju izvedencev je bil substanciran, utemeljen in dejstvo, da jih sodišče ni imenovalo potrjuje zlorabo položaja v korist toženca. Tožnica je ves čas postopka vztrajala, da bodoče škode ne more dokončno specificirati, dokler ne bo izvedena dokončna pooperativna rehabilitacija, a jo je sodišče prisililo k specifikaciji škode. Sodišče je pristransko v korist toženca, ker sodnica ugotovi, da IK ni potrebno postopati v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku, češ da IK ne izdela zapisnika o osebni obravnavi stranke, temveč izda le mnenje. Dokazljivo je, da se je toženec izognil dolžnosti ugotavljanja dejanskega stanja materialne resnice, vzročne zveze, nastanka telesne okvare in nastanka invalidnosti že od leta 1995 dalje. Ker toženec ni ugotovil materialne resnice je to dolžnost sodišča, s pomočjo sodnih izvedencev. Večkrat je izkazala tako pri tožencu, kot sodišču utemeljen dvom v nepristranskost toženca, tudi v zadevi V Ps 142/2017, ko toženec ni spoštoval pravnomočne sodne odločbe. Če upravni organ ne odloči o zahtevku, je o tem dolžno odločiti sodišče, zaradi česar je bil vložen tožbeni zahtevek. Nedopustno je razveljaviti odločbe toženca in vrniti nazaj istemu kršitelju v upravno odločanje. Tožbo in pripravljalno vlogo z dne 10. 12. 2020, ki je sestavni del tožbe, odgovor na tožbo z dne 14. 5. 2021, urgenca tožnice z dne 31. 1. 2022 za rešitev predhodnih vprašanj in pripombe k sodbi z dne 31. 1. 2023 naj pritožbeno sodišče šteje za sestavni del te pritožbe. Pritožbeno sodišče naj priskrbi vse spise, tudi iz kazenskega sodišča in se neposredno seznani s kaznivimi dejanji in storilci kaznivih dejanj. Sodba ni bila javno razglašena, kar je kršitev ustavnih določb. Kljub upravičenemu sodnemu postopku iz invalidnosti, ji je naslovno sodišče v enem izmed prejšnjih socialnih sporov naložilo plačilo 8.000,00 EUR, blokiralo bančni račun in ji onemogočilo najeti kredit za operacijo odstranitve osteosintetskega materiala in najemnino. Sedaj je prisilno deložirana, brez vsega z vijaki v hrbtenici, kar je krivdna odgovornost tega in pritožbenega sodišča. Tudi pritožbeno sodišče je v vseh socialnih sporih že odločalo diskriminatorno v škodo tožnice in je žrtev sodne viktimizacije, saj se ji povzroča nepopravljiva škoda na zdravju. Ker je pritožbeno sodišče edino socialno sodišče v državi, ki je pristransko, naj zadevo odstopi Vrhovnemu sodišču RS v odločanje. V primeru negativne odločitve, pa naj izloči vse sodnike, ki so sodili v vseh prejšnjih postopkih. Sodišče naj sodne odločbe razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku. Oprosti se jo naj plačila morebitne sodne takse. Na pritožbenem sodišču, v času uradnih ur 2. 8. 2023, ji je bila kršena pravica do vpogleda v sodni spis. Sodišče je zahtevo za vpogled v sodni spis prejelo 25. 3. 2023, ki ji ni ugodilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in sklepa, ki sta izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ne gre za kršitev pavšalno navajanih ustavnih pravic.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do večkrat zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka, če se sodišče ni opredelilo do obširnih navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna. To še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje tožnice pa je zmotno. Sodišče se je argumentirano opredelilo do vseh ključnih tožničinih trditev, ki so glede na predsodni upravni postopek relevantna in niso očitno neutemeljena. Razlogi, s katerimi je sodišče pojasnilo svojo odločitev so jasni in med njimi ni nobenega nasprotja. Množica pritožbenih očitkov, ki se primarno nanašajo na dokazni zaključek o protipravnem ravnanju toženca1 ni utemeljena. Iz 14. do 20. točke je razvidna prepričljiva dokazna ocena sodišča, da ne gre za protipravno ravnanje toženca, zaradi česar je sodišče tožbeni zahtevek v delu na plačilo odškodnine v znesku 1.800.000,00 EUR, vključno s predujmom v znesku 350.000,00 EUR, plačilo odškodnine v znesku 8.000.000,00 EUR in na plačilo vsakomesečne rente v znesku 3.000,00 EUR (sodba v II. točki izreka), pravilno zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je prebralo vse predložene listine, zbrane dokaze pa ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je izvedlo vse ključne dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo odločilna dejstva za konkretno odločitev. Dokazna ocena omogoča celovit preizkus sodbe. V 10. točki obrazložitve je sodišče pojasnilo, da obstojijo pomanjkljivosti upravnega postopka,2 zaradi katerih je na temelju prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijano dokončno odločbo z dne 23. 1. 2020 odpravilo in vrnilo drugostopenjskemu organu toženca, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe ponovno odloči o pritožbi tožnice.3 Zaradi takšne odločitve so v tem postopku neutemeljeni pritožbeni očitki zoper še vedno pravnomočne sodbe, katerih predmet so bile odločbe iz predhodnih upravnih postopkov, ki so se vodili pri tožencu od leta 1995 dalje in nadaljevali pred sodiščem.

7. Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek o neustrezni zavrnitvi dokaznega predloga za pridobitev spisov, ki so se predhodno obravnavali na prvostopenjskem sodišču in v vseh kazenskih zadevah. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo v 3. točki obrazložitve sodbe. Obrazložitev omogoča preizkus razlogov, ki so vplivali na zavrnitev teh dokaznih predlogov, saj so bili v tej smeri pavšalni in nesubstancirani. Nenazadnje je bil takšen tudi dokazni predlog o imenovanju radiologa, ortopeda in travmatologa, saj strokovno medicinsko vprašanje ne more biti predmet tega postopka, kar je sodišče pojasnilo v 8. točki obrazložitve.4 Ker tožnica ni dokazala obstoja protipravnega ravnanja, ki je ena izmed kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti, je pravilno stališče sodišča, da ni potrebno sodno izvedovanje o višini škode, saj se z vprašanjem ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, sodišču ni potrebno ukvarjati.

8. Neutemeljen mora ostati tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče postavilo v vlogo medicinskega sodnega izvedenca, ker je samo razrešilo medicinska vprašanja. Sodišče je v 3. točki obrazložitve pojasnilo, da izvedovanje medicinskih strokovnjakov (zdravljenje, vzrok invalidnosti in telesne okvare) ni potrebno, saj gre za pravnomočno zaključene postopke in dejstva, ki bi lahko bila predmet izvedovanja, (še) ne morejo biti predmet tega postopka. Hkrati pa tožnica ni zatrjevala protipravnih ravnanj toženca, ki so nastala po pravnomočnosti sodno zaključenih postopkov. Pravica tožnice do izjave, ki jo stranka uresničuje tudi s pisnimi vlogami in navajanji na glavni obravnavi je bila upoštevana v vseh fazah postopka.

9. Neuspešni morajo ostati pritožbeni očitki, ki se nanašajo na postopek zdravljenja, do česar se je sodišče razumljivo opredelilo v 18. točki obrazložitve sodbe. Ugotovilo je, da je invalidnost mogoče uveljavljati šele po zaključenem zdravljenju, saj mora biti z ustreznimi diagnostičnimi postopki ugotovljeno, da je na podlagi dosedanjega zdravljenja delovna zmožnost zavarovanca zmanjšana do take mere, da vpliva na ohranitev delovnega mesta oziroma na poklicno napredovanje. Tožnica mora ugotovitve sodišča umestiti v ustrezni kontekst, saj je izpostavljeno, da pravne definicije zaključenega zdravljenja, upoštevajoč kriterije invalidnosti ni mogoče enačiti s potrebnim zdravljenjem tožnice kot pacientke, kar je eden izmed nosilnih pritožbenih očitkov tožnice. Pri ocenjevanju invalidnosti je potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera, čeprav je iz vidika medicinske doktrine indicirana nadaljnja diagnostična in terapevtska obravnava. Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, čeprav določeno zdravljenje še traja.5 Toženčeva ugotovitev o zaključenem zdravljenju ne vpliva na potrebnost nadaljnjega zdravljenja pri tožnici iz zdravstvenega vidika. Zaradi navedenega ni podano nasprotje, kot ga zatrjuje pritožnica.

10. V 12. in 13. točki obrazložitve sodbe se je sodišče argumentirano opredelilo do trditve o napakah v postopku zdravljenja, zaradi česar je neutemeljen pritožbeni ugovor, da se je sodišče izognilo ugotavljanju resničnega dejanskega stanja in materialne resnice. Postopki o invalidnosti in telesni okvari so pravnomočno zaključeni, s strani toženca pa še ni bilo odločeno o predlagani obnovi vseh upravnih odločb toženca od leta 1995 dalje, zaradi česar je v tem delu zadeva vrnjena tožencu v novo upravno odločanje. Kot je že pojasnjeno toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.

11. Sodišče je v 17. točki pravilno opozorilo na ureditev organizacije izvedenskih organov toženca, saj invalidska komisija poda le izvedensko mnenje, ki predstavlja podlago za upravni akt toženca. Zoper tak upravni akt pa ima stranka možnost pravnega sredstva, ki ga je tožnica realizirala.

12. Bistveni razlog tožničine zahteve za izločitev višjih sodnikov je njeno nezadovoljstvo z njihovim predhodnim odločanjem in njihovimi pravnimi stališči. Takšno nezadovoljstvo pa ne more utemeljiti izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP, o čemer je odločila tudi predsednica sodišča.6 Stranka ima namreč za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v postopku ali drugih postopkih, v katerih je udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru tistega postopka.

13. Neutemeljeni so pavšalni očitki na predhodne socialne zadeve, ki niso predmet tega spora, zato se glede tovrstnih ugovorov ne sodišče prve stopnje ne pritožbeno sodišče nista dolžna podrobneje opredeljevati.

14. Očitek o kršeni pravici do vpogleda v spis, ki se nanaša na uradni zaznamek z dne 2. 8. 2023 po vsebini ne predstavlja nobenega akta. Nenazadnje je sodišče tožnici predhodno dovolilo vpogled v spis. Le v času letnega poslovanja, ko zaradi dopusta niso bile prisotne osebe, ki so o takšni zahtevi pristojne odločiti, tožničini zahtevi ni bilo ugodeno istega dne,7 pri čemer tožnica vpogleda v spis ni napovedala v naprej. Ne gre pa za urgentno zadevo.

15. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker niti preostala obširna pritožbena izvajanja za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Zaradi ugotovitve, da je pri tožnici zdravljenje zaključeno. 2 Ob dejstvu, da glede na tožničino zahtevo o obnovi vseh upravnih odločb o invalidnosti in telesni okvari, izdanih od leta 1995 dalje pri tožencu in da še ni potekel 10-letni rok iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2 (zadnja dokončna odločba toženca je bila izdana dne 23. 2. 2009) ter da niti v ponovljenem predsodnem upravnem odločanju ni bilo ugotovljeno, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo vseh drugih odločb o tožničini invalidnosti in telesni okvari, ki jih je od leta 1995 dalje izdal toženec (vključno z odločbo z dne 23. 2. 2009). 3 Ker je sodišče ugotovilo, da je v pravnomočne odločbe mogoče poseči le v postopkih pod pogoji in na način kot določa zakon, bo potrebno ugotoviti, ali je tožnica izredno sredstvo po 183. členu ZPIZ-2 za nepravo obnovo postopka dne 18. 7. 2016 vložila zoper odločbo o invalidnosti z dne 18. 9. 1995, ali tudi zoper odločbo o telesni okvari z dne 18. 9. 1995 in vseh kasneje izdanih posamičnih upravnih aktov o pravicah iz invalidskega zavarovanja in invalidnini za telesno okvaro. 4 Samo v primeru uspešne obnove teh postopkov bi se tožnica lahko ponovno opredeljevala do vzroka invalidnosti in telesne okvare oziroma zdravljenja. 5 Določeni zavarovanci se zdravijo celo življenje. 6 Odločitev je postala pravnomočna. 7 2. 8. 2023.