Jedro

Aktivni družbeniki izbrisane družbe so po ureditvi ZFPPIPP njeni singularni pravni nasledniki, zato se lahko postopek davčne izvršbe nadaljuje oziroma začne direktno proti njim, brez izdaje novega izvršilnega naslova, ki bi se glasil na njihovo ime.

Ne glede na specialno ureditev, v vsakem posebnem upravnem postopku udeležencem zagotovljena ustavna procesna jamstva, med katerimi je tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v upravnem postopku uveljavljena z določbo 9. člena ZUP. Glede na navedeno mora davčni organ v vseh postopkih po ZDavP-2, kadar odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ob uporabi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Za zagotovitev učinkovite pravice do izjave pa je ključno, da je stranka, ki se znajde v davčnem postopku, vnaprej seznanjena s svojimi pravicami in obveznostmi. Vnaprejšnja seznanitev je še toliko bolj pomembna v situaciji, ko je aktivni družbenik šele s sklepom o izvršbi prvič opredeljen kot dolžnik za davčni dolg izbrisane pravne osebe.

Praviloma se pravica do izjave glede odgovornosti za davčni dolg stranki zagotovi v postopku izdaje izvršilnega naslova. Vendar pa to ne pomeni, da ji te pravice ni mogoče dati kasneje, tudi v postopku davčne izvršbe, če ji prej ni mogla biti dana, ker v postopku še ni sodelovala. Tako mora organ v skladu z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ob upoštevanju načela seznanitve iz 7. člena ZDavP-2 novega dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in o prehodu obveznosti nanj ter mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa o izvršbi (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1790/2013-12 z dne 7. 10. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-42914-6981/2012-4-08-3221-03 z dne 7. 11. 2012, s katerim je prvostopenjski davčni organ pritožbi delno ugodil in nadomestil svoj sklep, št. DT 42914-6981/2012-1-08-3221-02 z dne 26. 9. 2012 ter ugotovil, da so knjigovodske evidence po stanju na dan 7. 11. 2011 izkazovale dolg davčnega zavezanca A, d. o. o. (v nadaljevanju izbrisana družba) v višini 51.648,60 EUR, ter odločil, da se zoper revidenta kot aktivnega družbenika izbrisane družbe opravi davčna izvršba dolga izbrisane družbe z rubežem denarnih sredstev v višini 49.258,72 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2012 dalje do plačila. Ministrstvo za finance je pritožbi zoper sklep prvostopenjskega davčnega organa delno ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice v znesku 12.674,99 EUR in zamudnih obresti v znesku 9.918,28 EUR, ter v navedenem delu zadevo vrnilo organu prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene navedbe še dodaja, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan na podlagi šestega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po katerem v primeru, ko je imela pravna oseba, ki je prenehala po 441. členu tega zakona, neplačane obveznosti, aktivni družbeniki te pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. Relevantna zakonodaja posebnega ugotovitvenega postopka o statusu tožnika kot solidarnega dolžnika ne predvideva. Tak status je podan že na podlagi 442. člena ZFPPIPP, torej na podlagi samega zakona, v primeru izpolnitve v tem zakonu določenih predpostavk.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, oziroma naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer, ali se lahko davčna izvršba po Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) opravi zoper aktivnega družbenika pravne osebe, ki je bila izbrisana brez likvidacije po določbah ZFPPIPP, ne da bi imel aktivni družbenik pred tem možnost v ugotovitvenem postopku ugovarjati svoji odgovornosti za dolgove izbrisane družbe in ne da bi bil pred tem izdan nov izvršilni naslov, ki bi se glasil na aktivnega družbenika.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, s katerim je bilo revidentu naloženo, da kot aktivni družbenik izbrisane pravne osebe plača neporavnane davčne obveznosti izbrisane družbe, ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, št. DT 42914-6981/2012-5-08-3221-03 z dne 2. 11. 2012, izdanega na ime izbrisane pravne osebe, ki je priloga izpodbijanega sklepa o izvršbi.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bila družba iz sodnega registra izbrisana 7. 11. 2011. Revident je bil od 9. 12. 2002 do dne izbrisa družbe njen edini družbenik s 100 % poslovnim deležem.

10. Vrhovno sodišče revidentu uvodoma pojasnjuje, da Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD)(1) v še edinem veljavnem 18. členu jasno določa, da določbe od 6. do 10. odstavka 442. člena in 496. člen ZFPPIPP, s katerimi je bilo predpisano, da aktivni družbeniki izbrisane pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev njenih morebitnih obveznosti, prenehajo veljati z dnem uveljavitve tega zakona. ZPUOOD je začel veljati 17. 11. 2011. Od 17. 11. 2011 torej aktivni družbeniki pravnih oseb, izbrisanih po tem datumu, za njihove obveznosti ne odgovarjajo več, za odgovornost aktivnih družbenikov družbe, izbrisane pred tem datumom, pa se navedene določbe ZFPPIPP še vedno uporabljajo.(2) Ker je bila v obravnavani zadevi družba izbrisana iz sodnega registra pred 17. 11. 2011, je neutemeljen revizijski ugovor, da je bila materialna podlaga, na kateri temelji izpodbijani sklep o izvršbi, razveljavljena.

11. ZFPPIPP sicer za razliko od Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod)(3) ne vzpostavlja več domneve, da so družbeniki podali izjavo o prevzemu obveznosti izbrisane družbe, temveč določa, da so aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovorni za izpolnitev neplačanih obveznosti izbrisane družbe (šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP).(4) Dokazno breme, da je družbenik izbrisane družbe aktivni družbenik, je po ZFPPIPP na upniku, pri čemer je njegov položaj olajšan z zakonsko domnevo iz osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.(5) Ureditev ZFPPIPP tudi ne temelji več na izhodišču, da so aktivni družbeniki univerzalni pravni nasledniki izbrisane družbe.(6)

12. Ob takem zakonskem izhodišču je ključno vprašanje, ali so tudi po ureditvi ZFPPIPP družbeniki izbrisane družbe njeni pravni nasledniki in se torej lahko postopek davčne izvršbe nadaljuje oziroma začne direktno proti njim, brez izdaje novega izvršilnega naslova, ki bi se glasil na njihovo ime.

13. Vrhovno sodišče je v zadevah III Ips 51/2011 in III Ips 67/2011, obe z dne 23. 5. 2014, že sprejelo stališče, da so aktivni družbeniki družbe, izbrisane po določbah ZFPPIPP, singularni pravni nasledniki, zato je zoper njih mogoče nadaljevati postopke, ki so bili prekinjeni zaradi izbrisa pravne osebe. Navedeno pomeni, da so tudi po ureditvi ZFPPIPP aktivni družbeniki pravni nasledniki izbrisane družbe glede njenih premoženjskih obveznosti in da obveznosti izbrisane pravne osebe na njih preidejo po samem zakonu. Glede na navedeno je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral davčni organ prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi pridobiti nov izvršilni naslov, ki bi se glasil na revidentovo ime.

14. Vendar pa je treba upoštevati, da odločitev o začetku oziroma nadaljevanju postopka davčne izvršbe zoper novega dolžnika (aktivnega družbenika), to je odločitev o njegovi pasivni procesni legitimaciji, tudi vsebinsko spreminja sklep o davčni izvršbi, izdan izbrisani pravni osebi. Sprememba dolžnika kot bistvene sestavine sklepa o davčni izvršbi (151. člen ZDavP-2) zato ponovno odpre vprašanje utemeljenosti (modificiranega) sklepa o izvršbi. Prav zato je nujno razlikovati med pasivno legitimacijo novega dolžnika v materialnopravnem smislu na eni strani ter procesnim vprašanjem nadaljevanja izvršbe in s tem v zvezi procesnim položajem stranke na drugi strani.(7)

15. Revident je tako v pritožbi zoper sklep o izvršbi kot v tožbi ugovarjal, da je davčni organ s tem, ko pred izdajo sklepa o izvršbi družbeniku (za kar, kot rečeno, ne potrebuje novega izvršilnega naslova, ki bi bil izdan na ime družbenika) ni omogočil seznanitve z dolgom izbrisane pravne osebe in mu ni dal možnosti, da bi se izjavil o svoji odgovornosti za ta dolg, revidentu kršil pravico do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

16. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Stranki mora biti v postopku omogočeno, da se v sporu izjavi tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj, relevantnih za odločitev.

17. ZDavP-2 sicer nima procesnih določb o možnosti začetka oziroma nadaljevanja davčne izvršbe zoper nove dolžnike, ki v izvršilnem naslovu niso navedeni kot dolžniki, kot to za postopek civilne izvršbe izrecno ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 24. členu(8) , na katerega se sklicuje revident. Davčni postopek (kamor spada tudi postopek davčne izvršbe) je poseben upravni postopek, pri katerem se postopa po določbah ZdavP-2, za vprašanja, ki s tem zakonom niso urejena, pa se subsidiarno uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (3. člen ZUP in tretji odstavek 2. člena ZDavP-2). Vendar pa morajo biti, ne glede na specialno ureditev, v vsakem posebnem upravnem postopku udeležencem zagotovljena ustavna procesna jamstva, med katerimi je tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v upravnem postopku uveljavljena z določbo 9. člena ZUP. Temeljna načela ZUP, ki pomenijo konkretizacijo ustavnih procesnih jamstev, tako niso predmet subsidiarne uporabe po 3. členu ZUP, temveč se uporabljajo hkrati z načeli ZDavP-2, razen če bi ZDavP-2 katero od temeljnih načel ZUP izrecno izključil. 18. Glede na navedeno mora davčni organ v vseh postopkih po ZDavP-2, kadar odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ob uporabi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Za zagotovitev učinkovite pravice do izjave pa je ključno, da je stranka, ki se znajde v davčnem postopku, vnaprej seznanjena s svojimi pravicami in obveznostmi. Zahteva po vnaprejšnji seznanitvi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz ZDavP-2 in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov (kamor glede na prvi odstavek 3. člena ZDavP-2, ki definira pojem pobiranje davka, sodi tudi postopek davčne izvršbe), izhaja iz načela seznanjenosti, ki je urejeno v prvem odstavku 7. člena ZDavP-2. Navedeno načelo davčnega postopka po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni zgolj konkretizacije načela zakonitosti (4. člen ZDavP-2) v smislu vnaprejšnje seznanitve s splošnimi akti, na podlagi katerih odloča organ, temveč pomeni tudi krepitev načela varstva pravic strank, saj od davčnega organa terja, da tudi pri odločanju v konkretnem davčnem postopku stranko vnaprej seznanja s pravicami in obveznostmi in možnimi posledicami posamičnih aktov, ki bodo izdani v davčnem postopku.

19. Vnaprejšnja seznanitev s pravicami in obveznostmi je še toliko bolj pomembna v situaciji, ko je aktivni družbenik šele s sklepom o izvršbi prvič opredeljen kot dolžnik za davčni dolg izbrisane pravne osebe. Če novi dolžnik pred izdajo sklepa o izvršbi ni seznanjen s svojim dolgom, je v primerjavi z ostalimi „običajnimi“ davčnimi zavezanci, pri katerih se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na njihovo ime, z vidika procesnih jamstev postavljen v slabši položaj. Ti zavezanci imajo namreč možnost izjaviti se o svoji odgovornosti za dolg v postopku izdaje izvršilnega naslova, zato sklep o izvršbi (praviloma) zanje ne more biti presenečenje. Novi dolžnik, ki se v postopek vključi šele v izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ki se ne glasi na njegovo ime, pa te možnosti (še) ni imel, saj v postopku izdaje izvršilnega naslova ni sodeloval kot stranka (tudi če je na primer sodeloval kot takratni zakoniti zastopnik družbe, ugovorov v zvezi s svojo odgovornostjo za dolgove izbrisane družbe ni podajal, saj takrat, ko je družba še obstajala, to še ni bilo relevantno).

20. Praviloma se pravica do izjave glede odgovornosti za davčni dolg stranki zagotovi v postopku izdaje izvršilnega naslova. Vendar pa to ne pomeni, da ji te pravice ni mogoče dati kasneje, tudi v postopku davčne izvršbe, če ji prej ni mogla biti dana, ker v postopku še ni sodelovala. Tako mora organ v skladu z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ob upoštevanju načela seznanitve iz 7. člena ZDavP-2 novega dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in o prehodu obveznosti nanj ter mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa o izvršbi (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni.

21. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbenim ugovorom glede kršitve pravice do izjave, ki je v obravnavani zadevi bistven, navedlo zgolj to, da so v danem primeru relevantne določbe ZFPPIPP pa tudi ZDavP-2 oziroma ZUP, ne pa ZIZ, ki se, kot izhaja iz drugega odstavka 1. člena ZIZ, uporablja za sodno (in ne davčno) izvršbo in zavarovanje. Po mnenju sodišča prve stopnje tako v postopku ni prišlo do kršitve 22. člena Ustave. Taka obrazložitev pa je po presoji Vrhovnega sodišča zgolj navidezna, saj je sodišče prve stopnje navedlo le abstraktna zakonska določila brez kakršne koli konkretne podlage za odločitev, da je tožbeni ugovor glede kršitve pravice do izjave v obravnavani zadevi neutemeljen.

22. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ob uporabi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sicer pavšalno sklicuje na odločbo tožene stranke, iz katere izhaja stališče, da je bilo pravici do izjave iz 9. člena ZUP v obravnavani zadevi zadoščeno z možnostjo vložitve pritožbe zoper sklep o izvršbi, v kateri je imel revident možnost podati navedbe in predlagati dokaze glede svoje odgovornosti za dolg izbrisane pravne osebe. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, sklicevanje sodišča prve stopnje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 (ki sodišču omogoča, da ne ponavlja razlogov upravne odločbe, s katerimi se strinja) samo po sebi sicer ni sporno, če gre za upravni spor o zakonitosti, v katerem sodišče v okviru tožbenih ugovorov presoja le zakonitost upravne odločbe. Vendar je to določbo dopustno uporabiti le, če stranka v tožbi zgolj ponavlja očitke in argumente, ki jih je navajala že med postopkom in jih je argumentirano zavrnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče pa se mora, da bi zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave, vselej opredeliti do tožbenih ugovorov, ki so pravno odločilni za presojo konkretne zadeve in na katere v izpodbijani odločbi še ni bilo odgovorjeno.(9)

23. Ob tem pa Vrhovno sodišče še pripominja, da je tudi sicer navedeno stališče tožene stranke, na katero se ob uporabi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje sodišče prve stopnje, ustavno nesprejemljivo. Pravno sredstvo namreč po svoji naravi ni in ne more biti namenjeno zagotavljanju pravice do izjave, ki mora biti glede na 9. člen ZUP (praviloma) zagotovljena preden se izda odločba, s katero je poseženo v strankine pravice in pravne koristi, saj se le tako lahko zagotovi možnost vpliva strankinih navedb na odločitev.(10)

24. Glede na navedeno je utemeljena revizijska navedba, da je sodba sodišča prve stopnje v bistvenem delu neobrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče je zato zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1), v katerem se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do zatrjevane kršitve pravice do izjave. Pri tem naj upošteva navedeno stališče Vrhovnega sodišča, da mora biti aktivni družbenik pred izdajo sklepa o izvršbi, s katerim je prvič opredeljen kot dolžnik, seznanjen z dejstvom, da ga davčni organ glede na določbe ZFPPIPP šteje za aktivnega družbenika izbrisane pravne osebe in kot takega odgovornega za plačilo njenega davčnega dolga, prav tako pa mora imeti možnost, da se o svoji odgovornosti za dolg pravne osebe izjavi. Če bi sodišče prve stopnje presodilo, da revidentu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, mora v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 obvezno odločiti na glavni obravnavi.

25. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločitev.

(1) Ur. l. RS, št. 87/2011 in nasl. (2) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 88/2013 z dne 2. 9. 2014. (3)

Do vprašanja, ali se lahko davčna izvršba opravi zoper aktivnega družbenika pravne osebe, izbrisane po določbah ZFPPod, ne da bi bil pred tem izdan nov izvršilni naslov, ki bi se glasil na aktivnega družbenika kot novega dolžnika, se je Vrhovno sodišče opredelilo v zadevi X Ips 285/2013 z dne 4. 12. 2014, iz katere izhaja, da do prehoda odgovornosti na aktivne družbenike v primeru izbrisa družbe brez likvidacije pride avtomatsko že na podlagi 27. člena ZFPPod (ob uporabi neizpodbojne domneve, da so aktivni družbeniki podali notarsko overjeno izjavo iz 394. člena ZGD, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe), zato izdaja novega izvršilnega naslova, v katerem bi bila kot dolžnica navedena revidentka, ni bila potrebna.

(4) Aktivni družbenik po šestem odstavku 442. člena ZFPPIPP je oseba: 1. ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in 2. ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka, na podlagi: - uresničevanja upravljavskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe ali - kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovodstva ali organa nadzora (sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP).

(5) Velja, če družbenik ne dokaže drugače, da je predpostavka iz 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP izpolnjena, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic (osmi odstavek 442. člena ZFPPIPP).

(6) Tako tudi A. Velkaverh, Procesno nasledstvo družbenikov izbrisane družbe, Pravna praksa 45/2011, GV Založba, stran 16. (7) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-521/02-26 z dne 23. 9. 2004 (11. točka obrazložitve).

(8)

Ta določba omogoča nadaljevanje že začete izvršbe zoper dolžnika, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je dolg prešel na dolžnika. Nov dolžnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Kot javna listina, iz katere izhaja prehod odgovornosti za dolg, se šteje tudi izpis iz sodnega registra.

(9) Primerjaj na primer sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 441/2014 z dne 5. 7. 2016 in X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016. (10)

Pravica do izjave je sicer lahko izjemoma izrecno odložena, vendar pa mora biti v primeru, ko je odločba izdana brez zaslišanja stranke, tej zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi v pravnem sredstvu, o katerem odloča organ, ki je izdal odločbo. Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-357/03-23, U-I-351/04 z dne 20. 10. 2005.