Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot bistveno (posebno) olajševalno okoliščino štelo, da je obtoženec krivdo po obtožbi priznal na predobravnavnem naroku, vse druge okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot olajševalne, pa so skupaj s priznanjem krivde privedle do končne odločitve sodišča prve stopnje, da obtožencu zaporno kazen omili in mu izreče kazen dve leti in sedem mesecev zapora.

Pritožnik nima prav, da število tujcev ni obteževalna okoliščina, res pa je, da ni taka okoliščina, ki bi izključno vplivala na odmero kazni.

Višino dnevnega zneska 5,00 EUR je sodišče prve stopnje odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca, v skladu s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1, pri čemer je upoštevalo, da obtoženec trenutno nima prihodkov in premoženja, čeprav je pred prijetjem bil zaposlen in je prejemal redno mesečno plačo v višini med 1.800,00 do 2.200,00 EUR ter da se je izšolal za poklic železokrivca. Kot je razvidno iz 8. točke izpodbijane sodbe, je na višino dnevnega zneska vplivala tudi okoliščina, da obtoženec skrbi za družino ter da ima dolgove, ki jih bo moral odplačevati.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu je na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z drugo alinejo 50. člena in 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in sedem mesecev zapora ter na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, pri čemer je višino dnevnega zneska določilo na 5,00 EUR, kar znaša 500,00 EUR denarne kazni. Navedlo je, da je dolžan obtoženec izrečeno denarno kazen plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti od 18.9.2021 od 14.25 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo GSM aparat, ki mu je bil zasežen. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kot tudi potom BPP, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi višja državna tožilka [...] in zagovornik obtoženca odvetnik [...]. Višja državna tožilka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen zviša na štiri leta in mu zviša izrečeno denarno kazen na 30 dnevnih zneskov po 66,00 EUR, to je 1.980,00 EUR. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni ter obtožencu izreče nižjo kazensko sankcijo, in sicer skupaj kazen nižjo od dveh let in pet mesecev zapora ter 300,00 EUR denarne kazni ter da se mu ne izreče izgon tujca iz države. Podredno pa predlaga, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo višje državne tožilke je podal odgovor obtoženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne, stroške pritožbenega postopka pa odmeri v breme državnega proračuna.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

**K pritožbi višje državne tožilke:**

5. Pritožnica trdi, da sta izrečeni glavna kazen dve leti in sedem mesecev zapora in stranska denarna kazen v višini 500,00 EUR prenizki upoštevajoč namen kaznovanja, okoliščine storitve kaznivega dejanja in težo dejanja samega. Navaja, da je sodišče napačno kot olajševalno okoliščino štelo skrb obtoženca za vse njegove bližnje bolne sorodnike (mamo in sestro), za katere je navajal, da sta v celoti odvisni od njegove pomoči. Ravno tako naj bi sodišče zmotno upoštevalo, da obtoženec skrbi tudi za sestrina otroka, svoja nečaka ter da finančno podpira svoje dekle. Po njeni oceni obtoženec ni izkazal, da vse te osebe finančno podpira, prav tako iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi obtoženčeva mama in obtoženčeva sestra v celoti bili odvisni od pomoči drugih. Meni, da ni izkazano, da bi zanju skrbel prav obtoženec, ki ne živi v skupnem gospodinjstvu oz. v družinski skupnosti z mamo ali sestro. Ocenjuje, da je zagovor obtoženca kontradiktoren, saj je po drugi strani navajal, da je prezadolžen in da ima preko 30.000,00 EUR dolgov. Da sta mama in sestra bolni, je obtoženec vedel že preden je storil očitano kaznivo dejanje. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje zgoraj navedene okoliščine upoštevalo v tolikšni meri, da mu je izreklo kazen v višini le dveh let in sedem mesecev zapora; obteževalni okoliščini, da je vozil kar 19 tujcev pa ni dalo prave teže. Tako izrečena zaporna kazen ruši sistem kaznovanja (vsaj pred Okrožnim sodiščem v Kopru). Navaja sodbe: I K 59242/2020, I K 67013/21, I K 66823/21 in I K 42126/20. Glede izrečene denarne kazni pritožnica trdi, da jo je sodišče prve stopnje napačno odmerilo. Sama izhaja iz 2.000,00 EUR povprečnega osebnega dohodka obtoženca in trdi, da tako dnevni znesek znaša 66,00 EUR. Kako je sodišče ob dohodku 2.000,00 EUR mesečno prišlo do dnevnega zneska 5,00 EUR, ji ni jasno, po njeni oceni bi moral ta znašati 66,00 EUR, kar ob 30 dnevnih zneskov, znaša 1.980,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je izrečeno zaporno kazen obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe, izrečeno denarno kazen pa v 8. točki. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ustrezno obrazložena. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, tako kot navaja pritožnica, da je sodišče prve stopnje okoliščine, ki se nanašajo na družinske razmere obtoženca (skrb za bolni mater in sestro ter otroke slednje, kot tudi za prijateljico) štelo kot tako močne olajševalne okoliščine, da so vplivale na izrek omiljene zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot bistveno (posebno) olajševalno okoliščino štelo, da je obtoženec krivdo po obtožbi priznal na predobravnavnem naroku, vse druge okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot olajševalne, pa so skupaj s priznanjem krivde privedle do končne odločitve sodišča prve stopnje, da obtožencu zaporno kazen omili in mu izreče kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Pri tem ni spregledalo obteževalne okoliščine, da je v vozilu prevažal 19 tujcev. Pritožnica trdi, da obtoženec ni izkazal okoliščin, ki se nanašajo na skrb in finančno podporo družinskih članov, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje drugače, saj je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, izhajalo iz obtoženčevega zagovora (ta je tudi dokaz) ter listinske dokumentacije, ki jo je predložila obramba, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe.

7. Pritožnica nima prav, ko kot primerljive izpostavlja tri pravnomočne sodbe in eno sodbo (I K 66823/2021), ki še ni pravnomočna in je v fazi pritožbenega postopka. Kot izhaja iz sodbe v zadevi I K 59242/2020, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 59242/2020 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 59242/2020 z dne 21.7.2022, je v tej zadevi šlo za obtoženca, ki krivde ni priznal, na prvi stopnji izrečena zaporna kazen štirih let pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru znižana na tri leta, saj je pritožbeno sodišče ocenilo, da štiriletna zaporna kazen odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse. Kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki je bila izrečena drugemu obtožencu s sodbo I K 67013/2021 ne odstopa od zaporne kazni izrečene v obravnavani kazenski zadevi, v kateri je sodišče izreklo strožjo kazen, v zadevi I K 67013/2021, pa je bila kot olajševalna okoliščina upoštevana, da je kaznivo dejanje storil v stiski. V zadevi I K 42126/2020 je sodišče izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, torej sporazuma, ki ga je obtoženec sklenil z državnim tožilstvom. V tej zadevi je res šlo "le" za devet tujcev kot izpostavlja pritožnica, vendar je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz sodbe I K 42126/2020 z dne 7.10.2020, ugotovilo tudi obteževalne okoliščine, da so bili tujci v vozilu nagneteni, nameščeni so bili tudi v prtljažnik, kot olajševalne okoliščine pa je poleg priznanja krivde, upoštevalo, da obtoženec še ni bil obsojen. Drugih olajševalnih okoliščin sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Kazenska zadeva, ki se vodi pod opr. št. I K 66823/2021, še ni pravnomočna, je pa dejstvo, da ne gre za primerljivo zadevo, saj gre za obtoženca, ki je bil spoznan za krivega kvalificiranega kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. 8. Pritožnica nadalje nima prav, da je izrečena denarna kazen prenizka oz. da ni pravilno odmerjena višina dnevnega zneska ter da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je prišlo do višine dnevnega zneska. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je pritožnica tista, ki ni obrazložila, kako je prišla do 30 dnevnih zneskov, glede na to, da je sodišče prve stopnje, upoštevajoč splošna pravila odmere kazni, določilo 100 dnevnih zneskov ravno zato, ker gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti. Iz izpodbijane sodbe je povsem jasno, da je višino dnevnega zneska 5,00 EUR odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca, v skladu s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1, pri čemer je upoštevalo, da obtoženec trenutno nima prihodkov in premoženja, čeprav je pred prijetjem bil zaposlen in je prejemal redno mesečno plačo v višini med 1.800,00 do 2.200,00 EUR ter da se je izšolal za poklic železokrivca. Kot je razvidno iz 8. točke izpodbijane sodbe, je na višino dnevnega zneska vplivala tudi okoliščina, da obtoženec skrbi za družino ter da ima dolgove, ki jih bo moral odplačevati. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče dnevni znesek odmeriti na 66,00 EUR, pri čemer izhaja iz okoliščine, da ima obtoženec 2.000,00 EUR mesečnih dohodkov, ne upošteva pa stroškov, ki jih obtoženec gotovo ima za preživetje ter da je zadolžen in da skrbi za člane svoje družine, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Očitno je, da pritožnica pri višini dnevnega zneska ni upoštevala povprečnih stroškov njegovega preživljanja in stroškov, ki so nastali zaradi njegove prezadolženosti, zato njen predlog višine dnevnega zneska ni utemeljen.

**K pritožbi obtoženčevega zagovornika:**

9. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 364. člena ZKP. Neutemeljeno trdi, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o obtoženčevi krivdi in da ni obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazne predloge zagovornika (npr. prevod več izjav prič, medicinske dokumentacije, pridobitev medicinske dokumentacije za obtoženega), kar bi po oceni pritožnika vplivalo na odmero kazenske sankcije.

10. Kaj mora vsebovati obrazložitev sodbe določa sedmi odstavek 364. člena ZKP. Ker je obtoženec krivdo priznal, se na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP obrazložitev sodbe omeji le na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Res je sodišče prve stopnje zavrnilo določene dokazne predloge obrambe, vendar pritožnik nima prav, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, saj so prepričljivi razlogi o tem v 10. točki izpodbijane sodbe.

11. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem sodišču prve stopnje očita, da ni prevedlo zdravstvene dokumentacije, izjav v nemščini in branje te dokumentacije, ni pridobilo predlagane medicinske dokumentacije za obtoženca pri njegovem zdravniku na Dunaju o tem, da je obtoženec zaradi služenja vojaškega roka utrpel posttravmatski sindrom in da ima zdravstvene težave, dokazni predlog, da se preberejo pisne izjave obtoženčeve sestre, obtoženčeve prijateljice, ki bi jo moralo po oceni pritožnika sodišče tudi zaslišati, kot je predlagal (preko video konference), obtoženčeve matere v zvezi z zdravstvenim stanjem, pomenom finančne podpore s strani obtoženca in višine dolga družine ter nadaljnje dokazne predloge, da se prebere pisno izjavo B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. o osebnosti obtoženca, njegovih premoženjskih razmerah in o tem, da je kaznivo dejanje storil, ker je zaupal napačnim osebam, ki so z njim manipulirale. Trdi, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo navedene dokazne predloge, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe, kršilo 29. člen Ustave in 6. člen EKČP kot tudi 22. člena Ustave. V nadaljevanju pritožnik ponavlja okoliščine, ki po njegovi oceni narekujejo "izredno" omilitev kazni in zmanjšanje denarne kazni. Kot že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje glede izreka kazenske sankcije izvedlo dokaj obširen dokazni postopek (4. točka izpodbijane sodbe). Predloženo dokumentacijo je prevajal sodni tolmač za nemški jezik, saj je bila dokumentacija v nemškem jeziku (tako dokumentacija, ki se nanaša na premoženjske razmere obtoženca in zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na obtoženčevo mater in sestro). Sodišče prve stopnje je nadalje zaslišalo obtoženca. V 10. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi za zavrnitev prepričljivi in popolni ter jim ni česar drugega dodati. Pravilno je izvedlo dokazni postopek le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, izpostavljeni dokazni predlogi pa ne bi v ničemer prispevali k izreku milejše in za obtoženca ugodnejše kazenske sankcije od izrečene ter bi kvečjemu po nepotrebnem zavlekli postopek. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je zdravstveno stanje obtoženčeve sestre in matere že upoštevalo kot olajševalni okoliščini, ravno tako osebno in finančno skrb zanju, kot tudi skrb za nečaka in prijateljico. Nadalje je upoštevalo podatke o dolgovih obtoženca in temu ustrezno prilagodilo višino izrečene denarne kazni, kot tudi odločitev o stroških postopka. Pravilno se je opredelilo do pisnih izjav predlaganih prič, ravno tako pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni razlogov v dvom o obtoženčevi prištevnosti, da bi potrebovalo kakršnekoli podatke osebnega zdravnika obtoženca. Pravilno je odgovorilo, da se je obtoženec zavedal protipravnosti svojega početja in ravnal vedoma in hote, torej z direktnim naklepom ter da ni bil zaveden k storitvi kaznivega dejanja s strani tretjih oseb.

12. Po oceni pritožnika je izrečena zaporna kazen previsoka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine upoštevati, da je bil obtoženec pripravljen razkriti vse informacije o dejanskih organizatorjih ilegalnih prevozov ter da so organizatorji obtožencu in njegovi družini grozili pred dejanjem in po dejanju. Na te navedbe je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe, saj so tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi, vključno z zaslišanjem obtoženca zadostno razjasnili vse okoliščine nanašajoče se na osebnost obtoženca ter ostale okoliščine pomembne za izrek kazenske sankcije. V pritožbi izpostavljene okoliščine ne morejo privesti do nižanja izrečene zaporne kazni.

13. Obtoženčev zagovornik nadalje trdi, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo dve primerljivi sodbi I K 49317/2021 Okrožnega sodišča v Kopru, v kateri je obtožencu za kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 bila izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora ter III Kp 62073/2020 Višjega sodišča v Kopru, kjer je bila obtožencu izrečena kazen eno leto in en mesec zapora. V nadaljevanju navaja, da bi lahko sodišče kazen izreklo pod zakonski minimum treh let, glede na to, da je krivdo priznal že na predobravnavnem naroku. Ta navedba pa je protispisna, saj je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo omiljeno kazen (torej pod zakonskim minimum treh let). Izrečena kazen dve leti in sedem mesecev zapora tudi ni bistveno višja od dveh let in šest mesecev zapora, kar naj bi potrditvah pritožnika v podobnih postopkih predlagal državni tožilec. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da izpostavljeni sodbi nista primerljivi z obravnavano zadevo. Sodba v zadevi I K 49317/2021 z dne 9.12.2021, s katero je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ni bila preizkušena v pritožbenem postopku, zato že zaradi tega in glede na število tujcev (4 tujci) ni mogoče trditi, da gre za primerljivo zadevo. Tudi zadeva pod opr. št. I K 62073/2020, ki je bila preizkušena v pritožbenem postopku, ni primerljiva, predvsem pa ne drži, da je šlo za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ampak za kaznivo dejanje po temeljni obliki po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Šlo je za dva obtoženca, ki sta prevažala devet tujcev in je bila enemu izrečena kazen eno leto in en mesec zapora, drugemu pa eno leto in štiri mesece zapora. Kot je razvidno iz sodbe Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 62073/2020, je šlo v tej zadevi za devet tujcev, med njimi pa je bilo dejansko pet otrok oz. sta bili dve družini, kar je dalo drugačno težo kot v primeru devet odraslih oseb. Poleg tega so bile upoštevane hude zdravstvene težave obtoženca. Pritožnik nima prav, da število tujcev ni obteževalna okoliščina, res pa je, da ni taka okoliščina, ki bi izključno vplivala na odmero kazni. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje to okoliščino pravilno upoštevalo. Neutemeljena je pritožnikova trditev, da obtoženec ni vedel, koliko tujcev je v avtomobilu ter da ni imel naklepa glede tega, koliko ljudi bo vozil. Obtoženec je krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal, kar pomeni, da je priznal krivdo tudi glede števila tujcev, ki jih je bilo v obravnavani zadevi 19, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Povsem neutemeljena je pritožbena navedba, ki se nanaša na "kvalifikacijo dejanja oz. število migrantov kot oteževalne okoliščine". Pritožnik se v tej zvezi sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 5859/2019 z dne 18.4.2019, ki za obravnavano zadevo ni relevantna, saj se je Višje sodišče v Kopru v sklicujoči zadevi opredelilo do kvalificirane oblike kaznivega dejanja iz šestega odstavka 308. člena KZ-1, kar z obravnavano zadevo nima pomena.

14. Pritožnik izpodbija izrek stranske denarne kazni, in sicer višino dnevnega zneska, ki ga je sodišče prve stopnje določilo na 5,00 EUR. Trdi, da ima obtoženec in njegova družina več kot 40.000,00 EUR dolgov, da je brezposeln, ravno tako njegova mati ter da je sestra brez rednega dohodka in preživlja dva mladoletna otroka. Pritožnik trdi, da je primerna denarna kazen 300,00 EUR, kar smiselno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje višino dnevnega zneska odmeriti na 3,00 EUR. Sodišče prve stopnje je izrečeno stransko denarno kazen obrazložilo v 8. točki izpodbijane sodbe. Pravilno je upoštevalo premoženjske razmere obtoženca, ki je sicer trenutno brez rednih prihodkov, vendar je samski, brez otrok, torej nima zakonskih preživninskih obveznosti ter je bil pred prijetjem zaposlen v Avstriji, kjer je prejemal redno mesečno plačo v višini med 1.800,00 in 2.200,00 EUR, izšolal se je tudi za poklic železokrivca, kar pomeni, da izrečena denarna kazen 500,00 EUR ustreza kriterijem iz tretjega odstavka 47. člena KZ-1. 15. Pritožnik nadalje izpodbija tudi izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države. Sodišče prve stopnje je izrek stranske kazni izgona tujca iz države za čas treh let obrazložilo v 9. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik navaja, da obtoženec zaradi službenih poti in dopustov občasno vozi čez ozemlje Republike Slovenije, vendar za izrek te stranske kazni to ni odločilno, kot tudi ne trditev pritožnika, da obtoženec dejanja ne bo več ponovil in se ga iskreno kesa. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 9. točki izpodbijane sodbe.

16. Po oceni pritožnika novela Kazenskega zakonika (KZ-1G) ni skladna z Ustavo RS. Smiselno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo novele. Tako stališče nima podlage v določbi prvega odstavka 7. člena KZ-1, saj bi to pomenilo, da se uporabi zakon, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno. Zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi pa ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G.

17. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

18. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, nastalih pri tem sodišču.