Jedro

Četudi bi se upoštevalo, da sporazuma ni (ker je s sodbo dokazano, da ga prejšnja lastnica ni podpisala), bi arondacijska komisija lahko izdala enako odločbo, saj ta v izreku vsebuje odločitev o odškodnini in obnova, kolikor bi bila dovoljena, ne bi pripeljala do drugačne arondacijske odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 19.1.2001, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Kmetijske zadruge z.o.o. Š., (stranka z interesom v tem upravnem sporu) in odpravila sklep Upravne enote Š/J z dne 13.3.2000, ter zahtevo za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo Skupščine Občine Š/J, Komisije za arondacijo, z dne 15.9.1964, zavrnila in tudi zavrnila tožnikovo pritožbo. Prvostopni upravni organ je s 1. točko izreka sklepa dovolil obnovo navedenega arondacijskega postopka, ki je tekel na predlog Kmetijske zadruge Š/J, v delu, kjer je bilo z odločbo z dne 15.9.1964 odločeno o pripojitvi dela kmetijskega zemljišča, vl. št. 35 k.o. B., last T.M. do 3/4. V 2. točki izreka sklepa je prvostopni upravni organ odločil, da se v preostalem delu, kjer je bilo odločeno o pripojitvi dela kmetijskega zemljišča, vl. št. 35 k.o. B., last R.R. do 1/4, predlog za obnovo postopka zavrne. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da je pritožba utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot ji navaja pritožnik. Menila je, da v obravnavanem primeru ni podanega obnovitvenega razloga po 2. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Z razlogi tožene stranke se je sodišče prve stopnje strinjalo. Tožnik je predlagal obnovo postopka, ki se je končal z odločbo Skupščine Občine Š/J, Komisije za arondacijo, z dne 15.9.1964, s katero so bila zemljišča parc. št. 26 in parc. št. 28, vpisana v vložek št. 35 k.o. B., last M.T. (tožnikove matere) in R.R., v arondacijskem postopku, izvedenem na podlagi 65. člena Zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 43-707/59 in 53-722/62) pripojena in so postala družbena lastnina, pod upravo Občine Š/J s pravico uporabe v korist Kmetijske zadruge Š/J, EE-R.S. Obnovitveni razlog iz 2. točke 249. člena ZUP/86, ki določa, da se postopek, ki je končan z dokončno odločbo obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe prič ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, je utemeljil s predložitvijo sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, iz katere izhaja, da je bil podpis T.M. na dogovoru, sklenjenim s Kmetijsko zadrugo Š/J dne 16.4.1964, ponarejen in da ta listina ni pristna.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila arondacijska odločba Skupščine Občine Š/J z dne 15.9.1964, izdana na podlagi 65. člena Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Ta v 1. odstavku določa, da arondacijska komisija izda odločbo o arondaciji po izvedenem postopku. Sporazum z dne 16.6.1964 je na izdajo odločbe vplival samo v delu, ki se tiče načina izvedbe postopka pred izdajo odločbe, kar izhaja tudi iz same obrazložitve odločbe, ni pa vplival na vsebino dispozitiva izdane odločbe. Zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča namreč privolitve lastnika pripojenega zemljišča ni predpisoval, niti ga ni predvidel, razen v delu, ko se lastnik pripojenega zemljišča in arondacijski upravičenec lahko sporazumeta o odškodnini.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu v smislu 2. in 1. točke 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo oziroma podrejeno, razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek. Sodišče je zmotno uporabilo določbe materialnega prava, to je Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Iz izreka odločbe izhaja, da je sestavni del izreka tudi odločitev o plačilo odškodnine oziroma denarne protivrednosti za arondirana zemljišča. Tako se pritožba z obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da sporazum z dne 16.6.1964 na vsebino dispozitiva ni vplival, le delno strinja. Res je, da po določbah Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, strinjanje strank oziroma lastnikov zemljišč v arondacijskem postopku ni potrebno, saj se jim zemljišča, ki so predmet arondacijskega postopka, odvzamejo na podlagi zakona. V tem delu bi dispozitiv citirane odločbe vsekakor ostal nespremenjen. V delu, v katerem je določena denarna odškodnina za arondirana zemljišča pa odločba temelji na ponarejeni listini - dogovoru z dne 16.6.1964. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo določbe 59., 60., 65. in 66. člena Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, saj bi moral upravni organ, ki je odločal o arondaciji, določiti odškodnino za arondirana zemljišča, v kolikor sporazum med prejšnjim lastnikom zemljišča in arondacijskem upravičencem ne obstaja, in sicer po pravilih o odmeri odškodnine v postopku razlastitve, s tem pa bi se tudi dispozitiv arondacijske odločbe v delu, ki se nanaša na odškodnino, glasil drugače. Obnova postopka arondacijskega postopka bi, kolikor bi bila dovoljena, pripeljala do drugačne odločbe arondacijskega organa v delu dispozitiva, ki se nanaša na odškodnino, tako glede vrste odškodnine - nadomestno zemljišče kot glede na višino denarne odškodnine za arondirano zemljišče. Odločba prvostopnega zemljišča ni pravilna, s čemer je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj bi moralo ugotoviti, da bi tožena stranka morala obnovo postopka dovoliti, ker je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločba Skupščine Občine Š/J, Komisija za arondacijo, z dne 15.9.1964, glede katere je tožnik predlagal obnovo postopka, je bila izdana v arondacijskem postopku, ki ga je urejal Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list SFRJ, št. 43/59 in 53/62). Na podlagi 65. člena navedenega zakona je izdana odločba o arondaciji vsebovala tudi odločitev o odškodnini za pripojeno zemljišče, in sicer praviloma v obliki drugega ustreznega zemljišča enake kulture in bonitete; po sporazumu med prejšnjim lastnikom in arondacijskim upravičencem pa tudi v zemljišču druge kulture in bonitete, če se ni dosegel tak sporazum, je v 2. odstavku 57. člena zakon določal, da dobi lastnik odškodnino v denarju. To pomeni, da v primeru, če sporazum ni bil dosežen, je arondacijska komisija kljub temu lahko izdala odločbo o arondaciji. Glede na 2. odstavek 65. člena navedenega zakona, ki je določal vsebino arondacijske odločbe, je odločitev o odškodnini bila del arondacijske odločbe, le da tega dela ni bilo mogoče izpodbijati v upravnem postopku, temveč le v sodnem postopku (66. člen). To pa pomeni, da bi tudi v obravnavanem primeru, če bi se upoštevalo, da sporazuma ni (ker je s sodbo dokazano, da ga prejšnja lastnica ni podpisala), bi arondacijska komisija lahko izdala enako odločbo, saj ta v izreku vsebuje odločitev o odškodnini. Če se prejšnja lastnica z izdano odločbo glede odločitve o denarni odškodnini ne bi strinjala, bi imela možnost v skladu s pravnim poukom na izdani odločbi in v skladu z 2. odstavkom 66. člena Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča vložiti predlog, naj sodišče določi odškodnino bodisi v drugem zemljišču bodisi v drugačnem denarnem znesku. Pravnomočni sodni sklep o odškodnini bi sicer nadomestil odločbo o arondaciji, vendar le v delu, v katerem se odločba nanaša na odškodnino, ne bi pa vplival na samo arondacijsko odločbo, s katero se je odločalo o pripojitvi zemljišč. Zato pritožbeni ugovor, da bi obnova, kolikor bi bila dovoljena, pripeljala do drugačne arondacijske odločbe, ni utemeljen.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj predloženi dokaz (sodba) ni tak, ki bi lahko pripeljal do drugačne arondacijske odločbe in je bil predlog za obnovo zaradi obnovitvenega razloga po 2. točki 249. člena ZUP/86 pravilno zavrnjen na podlagi 3. odstavka 256. člena ZUP/86. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.