Jedro

Tožnik je prišel v Slovenijo iz Hrvaške, ki jo je Vlada RS razglasila za varno tretjo državo, zato je Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje. Tožnik ni navedel nobenih pravno relevantnih osebnih okoliščin zakaj Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 18. 4. 2011 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše PP Brežice izhaja, da je tožnik s sopotniki že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v Azilnem domu v .... Dne 19. 2. 2011 je zapustil Azilni dom v ... in na nedovoljen način prestopil hrvaško-slovensko mejo preko reke ... izza naselja .... V času policijske obravnave je tožnik dne 20. 2. 2011 izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ki pa jo je dne 23. 2. 2011 umaknil. Nadalje iz depeše PP Ilirska Bistrica z dne 17. 4. 2011 izhaja, da je bil tožnik dne 23. 2. 2011 vrnjen Hrvaški, od koder je dne 16. 4. 2011 pobegnil in ponovno prišel v Slovenijo in sicer v bližini mejnega prehoda .... Nadalje tožena stranka navaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/08). V skladu s 60. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/2011; v nadaljevanju ZMZ) je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavo prošnje. Tožena stranka še navaja, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da Hrvaška zanj ni varna država, ker je bilo bivanje v tamkajšnjem azilnem domu zanj psihično nevzdržno. Na vprašanje pooblaščenke ali mu je bilo na Hrvaškem omejeno gibanje, je odgovoril, da je bil po vrnitvi iz Slovenije približno 15 dni v karanteni, kar pomeni, da doma ni smel zapuščati, lahko pa je prehajal iz sobe v sobo. Na nadaljnje vprašanje pooblaščenke glede vračanja tujcev iz Hrvaške v druge države je navedel, da ve za dva Iranca, ki sta bila iz zaprtega oddelka doma vrnjena v Srbijo ter da ne ve kaj se je z njima zgodilo. Na vprašanje pooblaščenke ali ve ali vračajo tudi mladoletnike brez spremstva, je odgovoril, da tega ne ve in na nadaljnje vprašanje pooblaščenke ali je tudi njemu osebno grozila vrnitev iz Hrvaške v Srbijo, je odgovoril nikalno in dodal, da je pričakoval sklep, da bo moral zapustiti državo in bil zato sam prisiljen zapustiti Republiko Hrvaško in oditi dalje v smeri proti Srbiji. Glede na to, da je tožnik navedel, da se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, ki je varna tretja država, je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže, ker je za njeno vsebinsko obravnavo pristojna Republika Hrvaška.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik je namreč skozi Hrvaško prišel v Slovenijo zgolj v tranzitu, kar ne pomeni, da je bival v Republiki Hrvaški, temveč da je samo potoval skozi Republiko Hrvaško. Zato tožena stranka ne bi smela uporabiti 61. in 63. člena ZMZ. Tožena stranka tudi ni upoštevala njegovih navedb, da bi ga Hrvaška vrnila v Srbijo, ki ni varna država, od tam pa bi bil deportiran v izvorno državo. Prav tako tožena stranka ni upoštevala 96. člena ZMZ, ki določa, da je potrebno pri delu z mladoletnikom brez spremstva upoštevati načelo največje otrokove koristi. Tožnik sodišču predlaga, da na podlagi predlaganih dokazov odpravi izpodbijani sklep tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oz. da sklep spremeni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve v celoti in meni, da so v celoti neutemeljene, kot je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve. Dodatno poudarja, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 z odlokom razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo. Postopek izvajanja varne tretje države določa 63. člen ZMZ, v katerem je določeno tudi, da pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Pred začetkom izvajanja instituta varne tretje države je upoštevala tudi zadnje poročilo o napredku Republike Hrvaške kot države kandidatke za vstop v Evropsko unijo, v katerem je med drugim navedeno tudi, da je Hrvaška pomembno napredovala tudi na področju azila. To posledično pomeni, da spoštuje načelo nevračanja, da brez ovir omogoča dostop do azilnega postopka in da je na Hrvaškem mogoče pridobiti mednarodno zaščito. Opozarja tudi, da je pri uporabi koncepta varne tretje države pomembno le, ali prosilec prihaja iz varne tretje države in ni pomembno ali je ta država za prosilca tranzitna ali ne. Poudarja tudi, da v konkretnem primeru ni nobenih razlogov za zaključek, da bi bil tožnik iz Hrvaške deportiran v Srbijo, saj je tudi sam povedal, da ne pozna primera vračanja mladoletnih oseb brez spremstva iz Hrvaške v Srbijo in tako tudi ni nobenih razlogov, da bi bilo v konkretnem primeru z vrnitvijo tožnika v Hrvaško kršeno načelo nevračanja. Tožena stranka zato zavrača tudi navedbe tožnika, da ni upoštevala 96. člena ZMZ. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrgla iz razloga, ker je tožnik v Slovenijo prišel iz varne tretje države.

Koncept varnih držav je urejen v VII. Poglavju ZMZ. V 60. členu ZMZ je določeno, da je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato ta država pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Skladno z 2. odstavkom 61. člena ZMZ je Vlada Republike Slovenije z odlokom razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo. Po 1. odstavku 63. člena ZMZ pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Na podlagi citiranih zakonskih določb je odločitev tožene stranke po mnenju sodišča pravilna. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik prišel v Slovenijo iz Hrvaške. Ker je Vlada RS Hrvaško razglasila je varno tretjo državo, je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je zato Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče poudarja le, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni navedel nobenih pravno relevantnih osebnih okoliščin zakaj Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država.

Sodišče zato zavrača tožnikove navedbe kot neutemeljene. Neutemeljena je tožbena navedba, da se tožnik pred prihodom v Slovenijo ni nahajal v Republiki Hrvaški, ampak da je bil tam le v tranzitu, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo nastanjen v Azilnem domu v .... Prav tako je neutemeljena tožnikova navedba, da tožena stranka ni upoštevala njegove navedbe, da bi ga Hrvaška vrnila v Srbijo in da bi bil od tam deportiran v izvorno državo, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da tožnik tega ni rekel. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata, ker v postopku niso bila predlagana nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev.