Jedro

Plače in drugi prejemki, od katerih se plačujejo prispevki in davki, se dosodijo v bruto zneskih in se v izreku le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov.

Pravni temelj tožnikovih zahtevkov zoper oba toženca predstavljajo določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod (te določbe so upnike v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije varovale z uvedbo neomejene solidarne odgovornosti družbenikov izbrisane družbe za obveznosti te družbe). Iz teh določb v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 394. člena ZGD izhaja neomejena solidarna odgovornost družbenikov za obveznosti likvidirane družbe. Prvi in drugi toženec sta bila ustanovitelja družbe, v kateri je bil zaposlen tožnik. Ta družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po ZFPPod. Vendar pa je pri upoštevanju sankcije neomejene odgovornosti družbenikov potrebno upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča RS, da določitev sankcije neomejene odgovornosti sama po sebi ni v neskladju z ustavo, če se upošteva kot temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv, ki so ga ti imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti družbe. Zavrnitev zahtevka zoper drugega toženca je tako utemeljena zaradi tega, ker drugega toženca ni mogoče šteti za aktivnega družbenika, ki bi odgovarjal za obveznosti likvidirane družbe.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se točka III izreka izpodbijano sodbe in sklepa delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Prvi toženec je dolžan tožniku obračunati: - regres za letni dopust za leto 2004 v bruto znesku 204,30 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2005 dalje do plačila; - regres za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 667,67 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2005 dalje do plačila; - regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 55,64 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Zavrne se, kar tožnik iz tega naslova zahteva več, to je še obračun bruto zneska 373,24 EUR in izplačilo po višini opredeljenih neto zneskov.“ Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep v točki V izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je prvi toženec dolžan povrniti toženi stranki znižajo z zneska 2.231,12 EUR na znesek 2.004,37 EUR.

V preostalem se pritožba tožnika in pritožba prvega toženca zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Prvi toženec je tožniku v roku 8 dni dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 44,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje prvemu tožencu naložilo, da tožniku za čas od avgusta 2004 do februarja 2006 obračuna neizplačana nadomestila plače v višini 792,85 EUR bruto mesečno, od teh zneskov obračuna in plača z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razliko pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnim obrestmi od vsakega 15. v mesecu za nadomestilo iz prejšnjega meseca (prvi odstavek točke I izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je zahtevek zoper drugega toženca, kakršen se sicer v I. točki izreka sodbe glasi zoper prvega toženca (točka II izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2004 v bruto znesku 204,30 EUR, za leto 2005 v bruto znesku 511,60 EUR in za leto 2006 v bruto znesku 42,63 EUR, od teh zneskov odvede pripadajoči davek in neto znesek izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov navedenih v izreku (prvi odstavek točke III izreka); zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek (drugi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je zahtevek zoper drugega toženca, kot se sicer glasi v točki III izreka sodbe zoper prvega toženca (točka IV izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.231,12 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka (točka V izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da na račun sodišča iz naslova takšne obveznosti plača znesek 312,20 EUR (točka VI izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo višji zahtevek iz naslova nadomestil plač, češ da je tožnik zakonske zamudne obresti vtoževal od bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da je tožnik z vlogo z dne 10. 12. 2012 tožbeni zahtevek spremenil tako, da je plačilo obresti zahteval le od neto zneskov. Sodišče prve stopnje bi moralo dovoliti spremembo tožbe, saj ji toženca nista nasprotovala. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ker v izreku ni navedlo tudi vtoževanih neto zneskov, kar bi lahko povzročilo težave pri izvršbi. Tožnik je bil v letu 2004 pri družbi A. d.o.o. zaposlen več kot šest mesecev, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo dosoditi celotni vtoževani regres za letni dopust. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno dosodilo regres za letni dopust v višini minimalne plače. Pri tem je očitno spregledalo, da regres za letni dopust pripada najmanj v višini minimalne plače. Toženca nista ugovarjala višini vtoževanega regresa, zato bi sodišče prve stopnje tožniku regres za letni dopust moralo dosoditi v skladu z njegovim zahtevkom iz vloge z dne 10. 12. 2012. Nesprejemljiva je odločitev sodišča prve stopnje, da v celoti zavrne zahtevek zoper drugega toženca. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na navedbe drugega toženca v odgovoru na tožbo in v vlogi z dne 30. 9. 2009, čeprav so te navedbe v nasprotju z listinskimi dokazi in uradnimi podatki sodnega registra ter v nasprotju z izpovedjo prvega toženca. Dejstvo je, da sta oba toženca kot ustanovitelja družbe med seboj statusno povezana, prav tako ni nobenega dvoma, da je drugi toženec v uradnih evidencah – v sodnem registru naveden kot ustanovitelj družbe. Drugi toženec ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve, da z družbo ni imel ničesar in da je bilo njegovo ime zlorabljeno. Tudi če bi se za resnične izkazale navedbe drugega toženca, da v spornem obdobju ni bil v Sloveniji, to ne pomeni, da s poslovanjem družbe ni bil seznanjen. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče prve stopnje njihovo plačilo moralo naložiti obema tožencema. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo vseh priglašenih stroškov, saj ni pojasnilo, zakaj posameznih priglašenih stroškov ni priznalo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi in posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka, podredno pa, da izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Tudi prvi toženec zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in sklepa uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sploh ni navedlo pravne podlage za odgovornost prvega toženca za obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o., zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakon o finančnem poslovanje, postopki zaradi insolventnosti iz prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007) v 442. členu določa učinke izbrisa pravne osebe iz registra. Pri tem ne določa osebne odgovornosti družbenikov za terjatve upnikom do izbrisane družbe, razen v primeru spregleda pravne osebe po 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2009). Očitno je, da v konkretnem primeru ne more iti za spregled pravne osebe, kar pomeni, da družbenika nista odgovorna za dolgove družbe oziroma za tožnikove terjatve. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedbe prvega toženca, da je prišlo do spremembe zapisa v obrazcu M2 odjava v rubriki 27, pri čemer ni znano, kdo je spremembo izvršil in zakaj. Zgolj podredno, za primer, da bi pritožbeno sodišče kljub vsemu ugotovilo osebno odgovornost družbenikov izbrisane družbe, prvi toženec navaja, da sta bila v spornem obdobju v registru kot ustanovitelja družbe A. d.o.o. vpisana prvi in drugi toženec. Sodišče prve stopnje ni kritično presodilo vseh potrebnih dokazov glede odgovornosti drugega toženca. Sodišče bi ga moralo zaslišati o njegovem delu pri družbi A. d.o.o. in o tem, kolikokrat je bil v spornem obdobju v Sloveniji. Prvi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prvega toženca zanikal pritožbene navedbe in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

- K pritožbi tožnika: Pritožba sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je vtoževane zneske nadomestila plače za sporno obdobje utemeljeno dosodilo le v bruto zneskih, čeprav je tožnik hkrati vtoževal tudi po višini opredeljene neto zneske. Dejanska višina pripadajočega neto zneska je namreč odvisna od stopenj prispevkov in davkov, ki bodo veljale v času dejanskega izplačila, do katerega bo prišlo po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pravilno, da se plače in drugi prejemki, od katerih se plačujejo prispevki in davki, dosodijo v bruto zneskih in se v izreku le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov. Ni res, da bi bili takšni izreki neizvršljivi oziroma, da bi povzročali težave pri izvršbi, saj je tudi pri izvršbi potrebno upoštevati takrat veljavne stopnje prispevkov in davkov. Res je sicer, da je iz vsebine obrazložitve možno sklepati, da je sodišče prve stopnje enostavno spregledalo modifikacijo tožbenega zahtevka iz vloge z dne 10. 12. 2012, saj tožnik s to modifikacijo ne zahteva zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov, kot je napačno navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost zavrnilnega dela izpodbijane sodbe, saj pravnomočen postane le izrek, v njem pa je navedeno le, da se višji zahtevek iz tega naslova zavrne, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko zavrnilo, kar je tožnik zahteval drugače, to je izplačilo po višini opredeljenih neto zneskov razlike v plači. Podobno velja tudi glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za sporno obdobje, saj tudi glede teh prejemkov tožnik v zahtevku hkrati uveljavlja bruto in neto znesek. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno dosodilo po višini opredeljene bruto zneske regresa za letni dopust, od katerih je toženec dolžan obračunati davke (to je dohodnina, ki bo veljala v času izplačila) in nato tožniku izplačati pripadajoči neto znesek.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik upravičen do celotnega regresa za letni dopust za leto 2004, češ, da je v tem letu delal več kot 6 mesecev. Iz delovne knjižice je razvidno, da ima tožnik delovno razmerje pri toženi stranki vpisano od 1. 8. 2004, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil tožnik v letu 2004 pri toženi stranki zaposlen 5 mesecev, zaradi česar mu je priznalo sorazmeren del regresa za letni dopust za to leto. Med strankama je sicer očitno sporno, ali je tožnik tudi pred tem obdobjem že bil v delovnem razmerju z družbo A. d.o.o., vendar tožnik v tem sporu ni postavil zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pred 1. 8. 2004. Tožnik bi takšen zahtevek moral postaviti v prekluzivnem roku iz 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), česar pa ni storil in te opustitve ne more sanirati tako, da ostale terjatve iz delovnega razmerja vtožuje ob predpostavki, da je bilo delovno razmerje vzpostavljeno tudi pred 1. 8. 2004. Tožnik v letu 2004 ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, saj do konca koledarskega leta ni izpolnil pogoja 6 mesecev nepretrganega delovnega razmerja, zato je v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 162. člena ZDR upravičen do sorazmernega dela letnega dopusta v trajanju ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v letu 2004. V skladu s četrtim odstavkom 131. člena ZDR ima delavec, ki ima pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta, pravico le do sorazmernega dela regresa. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za leto 2004 dosodilo pet dvanajstin regresa za letni dopust za leto 2004. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2004 dosodilo ob upoštevanju določbe prvega odstavka 131. člena ZDR o tem, da se regres za letni dopust izplača najmanj v višini minimalne plače. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožniku moralo dosoditi vtoževane zneske, češ da toženca nista ugovarjala višini vtoževanega zneska. Določba, da se regres za letni dopust izplača najmanj v višini minimalne plače ne pomeni, da delavec lahko postavi kar poljuben zahtevek, temveč pomeni zgolj to, da zakon določba minimalni znesek, s kolektivno pogodbo pa je lahko določen višji. V letu 2004 veljavna kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 7/98 s spremembami) nima posebnih določb o višini regresa za letni dopust, zato je sodišče prve stopnje kot osnovo za odmero regresa pravilno upoštevalo podatke o višini minimalne plače. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri regresa za letni dopust za leti 2005 in 2006. V navedenih letih je namreč veljala kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami). Tako je bilo v prvem odstavku 2. točke tarifne priloge k tej kolektivni pogodbi določeno, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini najmanj 160.000,00 SIT. Enaka je bila določba tudi v tarifni prilogi 2006 (Ur. l. RS, št. 83/2006). Navedeno pomeni, da je tožnik za leto 2005 upravičen do regresa v višini 667,67 EUR (kar je evrski ekvivalent zneska 160.000,00 SIT) za leto 2006 pa do ene dvanajstine navedenega zneska, kar znaša 55,64 EUR. Tožnik je bil v letu 2006 v delovnem razmerju pri družbi A. d.o.o. do 17. 2. 2006, torej le en cel mesec, zato je upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca. Pri tem je sodišče sicer zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da je za povzročitev škode tožniku odgovoren le prvi toženec, ne pa tudi drugi toženec. Zahtevki tožnika zoper oba toženca ne temeljijo na odškodninski odgovornosti delodajalca po 184. členu ZDR oziroma splošnih pravilih civilnega prava, temveč pravni temelj predstavljajo določbe četrtega in petega odstavka 27. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/1999 s spremembami). Iz teh določb v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami) namreč izhaja neomejena solidarna odgovornost družbenikov za obveznosti likvidirane družbe. Prvi in drugi toženec sta bila ustanovitelja družbe A. d.o.o., v kateri je bil zaposlen tožnik. Ta družba je bila 23. 2. 2006 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po ZFPPod. Vendar pa je pri upoštevanju sankcije neomejene odgovornosti družbenikov potrebno upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002, s katero je bil razveljavljen šesti odstavek 580. člena ZGD ter četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, v kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. V tej odločbi je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da določitev sankcije neomejene odgovornosti sama po sebi ni v neskladju z ustavo, če se upošteva kot temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv, ki so ga ti imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti družbe. Razlogi, ki za zavrnitev zahtevka zoper drugega toženca navaja sodišče prve stopnje pa ne pomenijo odsotnosti elementov civilnega delikta, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč kažejo na to, da drugi toženec ni bil aktivni družbenik v smislu kriterijev, ki jih je v navedeni ustavni odločbi postavilo Ustavno sodišče RS. Zavrnitev zahtevka zoper drugega toženca je tako utemeljena zaradi tega, ker drugega toženca ni mogoče šteti za aktivnega družbenika, ki bi odgovarjal za obveznosti likvidirane družbe. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo ne le na navedbe drugega toženca, temveč tudi na ostale izvedene dokaze, saj noben od teh dokazov ni kazal na to, da bi bil drugi toženec odgovoren za obveznosti likvidirane družbe v smislu kriterijev, ki jih je postavilo Ustavno sodišče RS.

Tožnik sicer utemeljeno uveljavlja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati nekatere stroške, ki jih je zavrnilo. Vendar pa se ob preizkusu celotne odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pokaže, da so bili ti odmerjeni previsoko, zato bo podrobnejša obrazložitev podana v zvezi s pritožbo prvega toženca.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v drugem odstavku točke III izreka delno spremenilo tako, da je tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2005 dosodilo še razliko med pripadajočim bruto zneskom 667,67 EUR in dosojenim zneskom 511,60 EUR bruto, za leto 2006 pa razliko med dosojenim bruto zneskom 42,63 EUR in pripadajočim zneskom 55,64 EUR. Zaradi jasnosti odločitve je pritožbeno sodišče v celoti na novo oblikovalo točko III izreka izpodbijane sodbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povrnitve uspehu sorazmernega dela pritožbenih stroškov. S pritožbo je tožnik zahteval, da se dosojeni bruto zneski regresa za letni dopust (višini dosojenih nadomestil plače tožnik ne ugovarja, hoče le, da se dosodijo tudi neto zneski) zviša od dosojenega zahtevka 758,53 EUR na vtoževani znesek 1.299,55 EUR, to je za 541,02 EUR. Tožnik je s pritožbo uspel dosojena zneska regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006 zvišati za skupno 169,08 EUR, kar pomeni, da njegov pritožbeni uspeh znaša 31,25 %. Tožnik je zato upravičen do povrnitve 31,25 % utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Glede na višino izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe, nagrada za pritožbo znaša 250 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 114,75 EUR, k temu je potrebno prišteti 2 % oziroma 2,29 EUR za materialne stroške in 22 % DDV v višini 25,75 EUR. Celotna utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo tako znaša 142,79 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 31,25 % tega zneska, kar znaša 44,62 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašene nagrade za odgovor na pritožbo prvega toženca, saj teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

- K pritožbi prvega toženca Pritožba sicer utemeljeno graja pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ne navaja pravne podlage za odgovornost družbenikov izbrisane družbe za obveznosti te družbe do delavcev. Vendar pa navedena pomanjkljivost ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne more preizkusiti, zlasti pa, če nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, saj jo je možno preizkusiti. Vprašanje pravne podlage ni vprašanje odločilnih dejstev, temveč vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Res je, da stranka ni dolžna navesti pravne podlage za svoj zahtevek, vendar to sodišča ne oprošča obveznosti, da jasno navede pravno podlago za svojo odločitev.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi v konkretnem primeru kot pravna podlaga v poštev lahko prišla le določba 442. člena ZFPPIPP v zvezi z 8. členom ZGD-1, saj je bil ZFPPIPP sprejet šele po vložitvi tožbe. Dejansko je pravna podlaga za odgovornost prvega toženca v določbah četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod. Te določbe so upnike v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije varovale z uvedbo neomejene solidarne odgovornosti družbenikov izbrisane družbe za obveznosti te družbe. V četrtem odstavku 27. člena ZFPPod je bila predpisana pravna domneva, da so družbeniki družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD. Šlo je za notarsko overjeno izjavo, ki so jo podali vsi družbeniki družbe v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku in s katero so zagotovili, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da družbeniki prevzamejo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Ta določba je bila, kakor je že razloženo zgoraj, predmet ustavne presoje, pri čemer je Ustavno sodišče RS neomejeno solidarno odgovornost aktivnih družbenikov izbrisanih družb ocenilo kot ukrep, ki je sposoben zavarovati ogroženo pravno dobrino v primeru izbrisa družbe brez likvidacije. Prvi toženec je prav gotovo bil aktivni družbenik v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002. Prvi toženec je bil direktor družbe A. d.o.o., on je bil tisti, ki se je s tožnikom dogovarjal o delovnem razmerju in z njim urejal zadeve po tistem, ko se je tožnik kot sopotnik med vožnjo z dela poškodoval v prometni nesreči. Prvi toženec je imel interes, da kot aktivnega družbenika prikaže tudi drugega toženca, nenazadnje ta interes izkazuje tudi v pritožbi, vendar med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni navedel ničesar, kar bi kazalo na aktivno vlogo drugega toženca pri poslovanju izbrisane družbe. Zaslišan kot stranka prvi toženec ni izpovedal o kakšni aktivni vlogi drugega toženca pri vodenju poslov družbe A. d.o.o., čeprav ga je sodišče prve stopnje o tem spraševalo. Nasprotno, odgovori so bili povsem nedoločni in nekonkretizirani. Zmotno je pritožbeno stališče prvega toženca, da je solidarna odgovornost drugega toženca podana že zgolj zaradi tega, ker je ta eden od (naknadnih) ustanovitelj izbrisane družbe.

Za odločitev v tem sporu ni bistveno, kako je prišlo do sprememb zapisa v obrazcu M2 v rubriki 27, saj je delovno razmerje tožnika pri družbi A. d.o.o. razvidno iz zaključene delovne knjižice. Delovno razmerje je tožniku zaključeno z dne 17. 2. 2006, zato je povsem irelevantno, da je na obrazcu „odjava iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja“ najprej bilo zapisano, da je datum izteka zav. pogojev/oziroma skozi del dovoljenja 1. 2. 2005, da je ta datum prečrtan in nadomeščen z oznako „ned.čas“. Sicer pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bilo tožniku 25. 4. 2001 za nedoločen čas izdano delovno dovoljenje, kar pomeni, da je podatek v obrazcu M2 verodostojen.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za sporno obdobje dosodilo nadomestilo plače v višini kakršno je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, to je 190.000,00 SIT oziroma 792,85 EUR. Tožnik je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe, ki jo je utrpel na poti z dela, kar pomeni, da se šteje, da je šlo za nesrečo pri delu, zato je tožnik v skladu z 137. členom ZDR upravičen do 100 % nadomestila plače. Res je sicer, da je bil delodajalec to nadomestilo v svoje breme dolžan izplačevati le prvih 30 delovnih dni, kasneje pa bi izplačano nadomestilo lahko refundiral od Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Iz spisa je razvidno, da je tožnikov pooblaščenec od tožnikovega delodajalca večkrat zahteval obračun nadomestila ter da je za posredovanje prosil tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Inšpektorat za delo, vendar družba A. d.o.o. na te pozive ni reagirala.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo tudi, ko je prvemu tožencu naložilo, da tožniku plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2004 in 2006 ter celotni regres za letni dopust za leto 2005. Tožnik je bil v tem obdobju namreč v delovnem razmerju pri toženi stranki in je v skladu z 131. členom ZDR imel pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust oziroma za leto 2005 do polnega regresa za letni dopust, ne glede na to, da je bil v tem času z dela odsoten zaradi poškodbe. Sicer pa je pritožbeno sodišče pravno podlago za izplačilo regresa za letni dopust in njegovo pravno višini v celoti obrazložilo že v zvezi s pritožbo tožnika.

Pač pa se prvi toženec utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Utemeljeno priglašena nagrada tožnikovega pooblaščenca ne znaša 3390 točk, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje, temveč 3065 točk (500 točk za tožbo, 50 točk za vlogo z dne 15. 5. 2007, 750 točk za pritožbo, 500 točk za prvi narok za glavno obravnavo, po 250 točk za 2 nadaljnja naroka za glavno obravnavo, 250 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 12. 2012, 200 točk za čas porabljen med naroku za glavno obravnavo, 160 točk za odsotnost iz pisarne), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.406,83 EUR. K temu je potrebno prišteti še pavšalni znesek za materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, kar znaša 9,18 EUR in 1 % od presežka nad 1000 točk, kar znaša 9,47 EUR. K temu je potrebno dodati še 20 % DDV v višini 285,09 EUR ter pravilno priznane prevozne stroške tožnikovega pooblaščenca v višini 163,80 EUR in potne stroške tožnika v višini 130,00 EUR. Utemeljeno sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo nagrade za vlogi z dne 2. 4. 2007 in 30. 5. 2007, čeprav je res, da je ti vlogi poslal tožnik na poziv sodišča. S prvo vlogo je dostavil dokazila za taksno oprostitev, kar bi lahko storil že z vlogo, v kateri je postavil takšno zahtevo; v drugi vlogi pa je navedel pravilni naslov toženca, čeprav bi to lahko storil že v tožbi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priznalo nagrado za odgovor na pritožbo prvega toženca, saj tega ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo nagrade za drugo pripravljalno vlogo, saj je šlo le za poziv sodišču, da odloči. Celotno utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 2.004,37 EUR in ne 2.231,12 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

V skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v tistem delu, v katerem prvi toženec ni zmagal v sporu, kar pomeni, da je moralo preizkusiti tudi odločitev, da je prvi toženec dolžan plačati takso, ki bi jo sicer moral plačati tožnik, vendar je bil ta plačila takse oproščen. Odločitev sodišča prve stopnje je v skladu z določbo tretjega odstavka 168. člena ZPP o tem, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP izpodbijano sodbo in sklep v točki V izreka delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je prvi toženec dolžan povrniti tožniku znižalo z zneska 2.231,12 EUR na znesek 2.004,37 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo prvega toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.