Jedro

Tudi zapis A. A. dne 20. 8. 2021, ki ga tožnica tolmači kot soglasje k umiku odpovedi in da tožnici ne preneha delovno razmerje z dnem 31. 8. 2021, ni mogoče tolmačiti kot soglasje k preklicu odpovedi, temveč iz sporočila jasno izhaja, da "ko prideš z bolniške se dogovorimo o konkretnem datumu prenehanja delovnega razmerja", kar nikakor ne kaže na to, kar zatrjuje tožnica, da je tožena stranka nedvoumno izrazila svoje strinjanje s predlogom tožnice za preklic odpovedi in da tožnici ne preneha delovno razmerje pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi: da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z 31. 8. 2021 nezakonito in se razveljavi; da tožnici pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje ni prenehalo 31. 8. 2021, temveč še traja in je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto področni podsekretar s polnim delovnim časom 40 ur na teden za določen čas do 30. 9. 2022 z osnovno mesečno plačo 2.198,84 EUR bruto ter ji za čas nezakonitega prenehanja, to je od 1. 9. 2021 dalje obračunati mesečno bruto nadomestilo plače za 42. plačni razred v višini 2.198,84 EUR bruto, povečano za dodatek za minulo delo v višini 7,92 % oziroma 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, od tako dobljenih bruto zneskov odvesti davke in prispevke in izplačati neto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8-ih dneh pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni prijaviti v evidenco za vpis v matično evidenco ZPIZ od 1. 9. 2021 dalje in ji povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, s stroškovno posledico oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navedla, da je dne 15. 7. 2021 po elektronski pošti direktorju tožene stranke podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in predlagala prenehanje delovnega razmerja z dnem 31. 8. 2021. Dne 5. 8. 2021 pa je toženo stranko obvestila o svojem zdravstvenem stanju in predlagala zamik datuma prenehanja delovnega razmerja. Dne 19. 8. 2021 ji je tožena stranka poslala obvestilo, da je pripravljena na sporazumen dogovor o datumu zaključka delovnega razmerja. Obvestilo A. A. z dne 20. 8. 2021, kjer je zapisala: "glede na to, da si se pripravljena dogovoriti za kasnejši datum odhoda, smatramo, da je odpoved z dne 31. 8. 2021 umaknjena in ko prideš z bolniške se dogovorimo o konkretnem datumu", je po prepričanju tožnice nesporna volja tožene stranke, da soglaša z umikom odpovedi. Prvostopno sodišče pa vseh teh navedb tožnice ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, čeprav gre za odločilna dejstva. Sodišče se ni spustilo v oceno elektronskega sporočila tožene stranke z dne 20. 8. 2021 in njegovo vsebino v povezavi z dopisom oziroma elektronskim sporočilom tožnice toženi stranki z dne 18. 9. 2021. Zaradi navedenega je napačno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe postopka, in sicer 14. in 15. točko 339. člena ZPP. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da z elektronskim sporočilom z dne 20. 8. 2021 med strankama ni prišlo do soglasja, da je odpoved z dne 31. 8. 2021 umaknjena in da A. A. ni imela nobenih pooblastil za sklenitev dogovora, da je odpoved z dne 31. 8. 2021 umaknjena. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožnica kljub podani odpovedi predhodno predlagala zgolj zamik odhoda, v nadaljnjih sporočilih pa je povsem jasno izrazila svojo voljo, da želi zaradi nepričakovanih zdravstvenih razlogov svojo odpoved in s tem prenehanje delovnega razmerja umakniti. Z navedenim je tožnica seznanila A. A. kot neposredno vodjo, kakor tudi direktorja tožene stranke B. B. Povsem nepomembno je, ali je bil zakoniti zastopnik naveden kot naslovnik oziroma če je prejel sporočilo "v vednost". Dejstvo je, da je bil seznanjen s sporočili tožnice, kar je tudi potrdil kot priča. Tožena stranka je dne 20. 8. 2021 jasno sporočila tožnici svojo voljo, da šteje njeno odpoved z dne 31. 8. 2021 za umaknjeno. Glede na navedeno so napačni zaključki sodišča, da tožnica ni poskrbela, da bi bil med strankama delovnega razmerja sklenjen pisni dogovor. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zaključilo, da A. A. ni imela pooblastil, da bi se s tožnico dogovorila o umiku odpovedi, saj za takšen zaključek ni imelo podlage v vsebini izpovedi prič, kaj šele v listinskih dokazih. A. A. je namreč zaslišana kot priča, na izrecno vprašanje sodišča glede komuniciranja s tožnico in o seznanjenosti direktorja izpovedala, da je ona neposredno komunicirala s tožnico, pred tem pa so vsebino komunikacije skomunicirali z direktorjem in kadrovsko službo. Iz izpovedb prič nedvoumno izhaja, da je bil B. B. kot takratni direktor seznanjen, kot je tudi sam izpovedal, da je glede na zdravstveno stanje želel tožnici pomagati na način, da ta zaključi z zdravljenjem in da bo uživala pravice na zavodu. Med tožnico in A. A. je bilo z dne 20. 8. 2021 doseženo soglasje o preklicu tožničine odpovedi, kar je bilo tudi usklajeno s takratnim direktorjem tožene stranke, in sicer da se šteje tožničina odpoved za umaknjeno. Sodišče se je zmotno ukvarjalo zgolj z vprašanjem datuma, do katerega je še obstajala pripravljenost tožene stranke, da tožnici podaljšuje delovno razmerje. Datum 3. 10. 2021 v avgustu 2021 ni bil relevanten za nobeno od pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sporočilo z dne 20. 8. 2021 predstavlja zgolj sporočilo o pripravljenosti za zamik odpovednega roka, torej prenehanja delovnega razmerja. Četudi je tožnica sprva predlagala zamik odhoda, kar bi pomenilo zgolj dodatno podaljšanje odpovednega roka, pa je kasneje povsem jasno izrazila svoj interes, da kljub že podani odpovedi iz zdravstvenih razlogov, ki so nastopili po odpovedi, odpoved umakne. Morda je bilo izražanje tožnice nekoliko nerodno, pa vendar je mogoče povsem jasno razumeti vsebino sporočil tožnice kot šibkejše stranke v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje se je mimo trditvene podlage tožnice in tožene stranke, ukvarjalo zgolj z vprašanjem kakšni so bili interesi tožene stranke, nastali v septembru 2021, ko se je tožena stranka dogovorila z novo delavko o nastopu dela z dnem 4. 10. 2021. Da pri toženi stranki ni bilo nobenih pomislekov, da je ponovno vzpostavljeno delovno razmerje tožnice in da je po 31. 8. 2021 tožnica še vedno v delovnem razmerju, pa dokazuje tudi, da je tožena stranka pripravila dne 15. 9. 2021 sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar je skladno s 77. členom ZDR-1 in predstavlja posebno obliko prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so elektronska sporočila tožene stranke tožnici zgolj odraz pripravljenosti zamakniti datum prenehanja delovnega razmerja do vključno 3. 10. 2021. Sodišče bi vprašanje pripravljenosti tožene stranke glede zamika datuma prenehanja delovnega razmerja moralo presojati v okviru navedb in dokazov, ki so jih stranke podale v tem postopku, nikakor pa sodišče ne more ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. Sodišče je povsem prezrlo pravno naravo vsebine sporočila z dne 20. 8. 2021 in se mimo trditvene podlage tožnice ukvarjalo z vprašanji, kakšni so bili interesi tožene stranke, ki so se kot relevantni pojavili šele v septembru 2021. Tožena stranka v skladu s svojim trditveno dokaznim bremenom ni ponudila nobenega dokaza, da je bilo njeno soglasje že v obdobju pred 31. 8. 2021 kakorkoli pogojeno s tem, da je njena pripravljenost za trajanje delovnega razmerja tožnice omejena le do 3. 10. 2021. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in nikakor ni možno trditi, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka osnovana na katerihkoli dejstvih, za katera ne obstajajo navedbe pravdnih strank oziroma z njimi povezanimi dokazi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice, s stroškovno posledico, zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotujejo samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni skrbno in vestno ocenilo vsak dokaz posebej in vseh dokazov skupaj (elektronskega sporočila tožene stranke z dne 20. 8. 2021 v povezavi z vsebino sporočila tožnice z dne 18. 9. 2021), kar je po vsebini očitek relativne bistvene kršitve določb postopka iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ustrezno dokazno ocenilo. Upoštevalo je relevantne listinske dokaze, jih ocenilo v povezavi z zaslišanjem tožnice in prič A. A. in B. B. ter C. C. 8. Pritožbene navedbe, da je sodišče v izpodbijani sodbi relevantne okoliščine tožničinega ravnanja ocenilo "protispisno", in sicer v nasprotju z vsebino izpovedbe zaslišanih prič in tožnice same, ker sodišče ni sledilo tožničinemu razlogovanju, da je z elektronskim sporočilom z dne 20. 8. 2021 med strankama prišlo do soglasja, da je odpoved z dne 31. 8. 2021 umaknjena, pa ne predstavlja kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica s toženo stranko dne 13. 5. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 30. 9. 2022 za opravljanje dela "področni podsekretar" (za izvajanje projekta) in da je tožnica dne 1. 7. 2021 direktorju tožene stranke B. B. in sodelavki poslala elektronsko sporočilo, da bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, nato pa je 15. 7. 2021 dejansko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. V odpovedi je navedla, da želi, da ji preneha delovno razmerje z 31. 8. 2021. Med strankama ni bilo sporno, da je podala veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejela. Tožena stranka je nato tožnico dne 30. 9. 2021 odjavila iz obveznih zavarovanj z dnem 31. 8. 2021. 10. Med strankama v postopku je bilo predvsem sporno, ali je z elektronskim sporočilom z dne 20. 8. 2021, ki ga je tožnici poslala A. A., prišlo med strankama do soglasja, da je odpoved tožnice z dne 15. 7. 2021 (prenehanje delovnega razmerja z dnem 31. 8. 2021) umaknjena. Tožnica je dne 5. 8. 2021 sodelavkam D. D., E. E., F. F. in v vednost nadrejeni A. A. ter direktorju tožene stranke B. B., poslala e-mail, s katerim jih je seznanila o svoji bolniški odsotnosti, povezani z zdravstvenimi težavami z očmi. S tem je opravičila svojo odsotnost ter predlagala, da dogovorijo zamik njenega odhoda. Glede na predložen e-mail z dne 5. 8. 2021 (priloga A/4) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica predlagala toženi stranki dogovor o zamiku odpovednega roka, torej datuma prenehanja delovnega razmerja. Z e-mailom z dne 18. 8. 2021, ki ga je naslovila na A. A. ter posredovala v vednost direktorju B. B. in sodelavki D. D., pa je nadrejeno spraševala, če je že znana naslednja poteza v zvezi z njenim odhodom in če se z njenim predlogom strinja. Spraševala pa je tudi, ali mora podati novo odpoved na datum, ki naj bi ga določili kot nov datum prenehanja delovnega razmerja.

11. Po 4. alineji 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) preneha pogodba o zaposlitvi z redno ali izredno odpovedjo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, ki ima za posledico, da delovnopravno razmerje, ki je bilo vzpostavljeno s to pogodbo o zaposlitvi, preneha. Posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej prenehanje delovnega razmerja, do prenehanja delovnega razmerja pa pride, ko prične odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovati. Prvi odstavek 83. člena ZDR-1 določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Delavec ima torej pravico redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navajanja razlogov za takšno odločitev, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa lahko poda kadarkoli. Če delavec v redni odpovedi določi datum, s katerim naj mu preneha delovno razmerje, je bistveno le, da je ob tem spoštovan odpovedni rok, ki je bodisi določen z zakonom ali dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi. Datum, ki ga določi delavec v odpovedi je delodajalec dolžan upoštevati in mora delavcu delovno razmerje zaključiti ter ga posledično odjaviti iz obveznih zavarovanj z datumom, navedenim v delavčevi redni odpovedi. Če delavec v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne navede datuma, s katerim naj bi mu delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo, se pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja upošteva zakonsko določen ali pogodbeno dogovorjen odpovedni rok, ki začne teči z vročitvijo odpovedi delodajalcu (prim. sodba VSRS opr. št. VIII Ips 32/2021).

12. Tožnica je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določila datum prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer 31. 8. 2021. Tožnica je dne 5. 8. 2021 nadrejeno delavko A. A. in posredno direktorja tožene stranke B. B. seznanila o svoji bolniški odsotnosti, povezani z zdravstvenimi težavami z očmi in hkrati predlagala, da se dogovorijo o zamiku njenega odhoda. Nadrejena delavka A. A. je dne 19. 8. 2021 v e-mailu, ki je bil v vednost posredovan tudi direktorju tožene stranke in sodelavki D. D., zapisala: da so pripravljeni na sporazumen dogovor o datumu zaključka delovnega razmerja ter da ko bo znan datum zaključka bolniškega staleža, se dogovorijo za datum zadnjega dne delovnega razmerja in pripravijo sporazum.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedeni vsebini tako tožničinega maila kot odgovora nadrejene A. A. ne kažeta, da je med strankama prišlo do soglasja o preklicu odpovedi z dne 15. 7. 2021, kot to napačno tolmači tožnica v pritožbi. Tudi zapis A. A. dne 20. 8. 2021, ki ga tožnica tolmači kot soglasje k umiku odpovedi in da tožnici ne preneha delovno razmerje z dnem 31. 8. 2021, ni mogoče tolmačiti kot soglasje k preklicu odpovedi, temveč iz sporočila jasno izhaja, da "ko prideš z bolniške se dogovorimo o konkretnem datumu prenehanja delovnega razmerja", kar nikakor ne kaže na to, kar zatrjuje tožnica, da je tožena stranka nedvoumno izrazila svoje strinjanje s predlogom tožnice za preklic odpovedi in da tožnici ne preneha delovno razmerje pri toženi stranki.

14. Ker gre za pogodbeni odnos, je tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvoumno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride tudi do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Če pa ta volja strank ni nedvoumno izražena, pa morajo veljati smiselno uporabljena pravila OZ, ki določajo, da se pogodba oziroma posle odpoveduje na enak način, kot se jih sklepa. Odpoved pogodbe o zaposlitvi se lahko umakne do trenutka, ko nasprotna stranka odpoved prejme, po tem pa umik odpovedi ni več možen. Glede na navedeno tožnica ni mogla enostransko odstopiti od podane odpovedi z dne 15. 7. 2021 in zato tudi ni bistveno, če je o tem seznanila A. A. in v vednost poslala mail tudi direktorju tožene stranke, saj bi za to potrebovala izrecno soglasje tožene stranke. Iz elektronske komunikacije jasno izhaja, da sta se stranki dogovarjali zgolj za odlog prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnico seznanila tudi z razpisom njenega delovnega mesta in da so izbrali novo delavko, ki bi naj nastopila delo 4. 10. 2021. Da pripravljenost na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani tožene stranke ni obstajala, so potrdile tudi s strani tožeče stranke predlagane priče, predvsem pa A. A., B. B. in C. C. Prav tako pa tudi iz izpovedi tožnice izhaja, da so potekali razgovori o možnosti zamika datuma prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri toženi stranki obstajala pripravljenost pomakniti datum prenehanja delovnega razmerja z datuma 31. 8. 2021 do zaključka bolniškega staleža tožnice, vendar do vključno 3. 10. 2021, ker je s 4. 10. 2021 nastopila delo nova delavka. Dokazni postopek je pokazal, da tudi na strani tožnice ni bilo volje za nadaljevanje delovnega razmerja, temveč le, da bi delovno razmerje ohranila v času bolniškega staleža, katerega trajanje ni mogla predvideti. Prav tako iz sporazuma z dne 15. 9. 2021 izhaja, da je bila tožena stranka pripravljena podaljšati odpovedni rok do vključno 3. 10. 2021 (prvotno dogovorjen z dne 31. 8. 2021), vendar pa tožnica sporazuma ni bila pripravljena podpisati.

15. Glede na to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica dne 15. 7. 2021 veljavna, do podpisa sporazuma med strankama za podaljšanje odpovednega roka, in sicer da tožnici ne bi poteklo delovno razmerje dne 31. 8. 2021, temveč bi se podaljšalo do 3. 10. 2021, pa ni prišlo, je tožena stranka tožnici utemeljeno zaključila delovno razmerje z datumom, ki ga je tožnica sama predlagala v odpovedi, in sicer 31. 8. 2021. 16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP in ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbe.