Jedro

Za škodo, ki jo povzroči domača žival - pes, je odgovoren njen imetnik po pravilih o subjektivni krivdni odgovornosti.

Imetnik domače živali je odgovornosti prost, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost toženca, saj je toženec s tem, ko je opustil nadzor nad psom, dopustil, da je le-ta napadel drugega psa in je pri tem prišlo do posredovanja tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo P 22/2014 z dne 4. 12. 2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poškodb, katere je zadobil dne 13. 7. 2013, ko je tožnika poškodoval pes, kateri je bil zaupan tožencu. Tožnik je pri tem, ko je branil psa labradorca, utrpel poškodbe in sicer ugrizno rano pod notranjim gležnjem desne noge, ugriz hrbtišča leve roke in opraskanino obeh rok in nog, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zdravniškega potrdila in mnenja izvedenca. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da je tožnik v nezgodnem dogodku utrpel ugriz psa v desno nogo in levo roko, poleg tega pa še odrgnine obeh rok. Ker je toženec opustil dolžno nadzorstvo nad psom, je s tem odškodninsko odgovoren po drugem odstavku 158. člena OZ. Tožnik pa sam ni bistveno prispeval k nastanku škodnega dogodka. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenem je tožniku prisodilo 1.000,00 EUR, za pretrpljeni primarni in sekundarni strah pa 300,00 EUR. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec. Podaja laično pritožbo iz vseh dopustnih pritožbeni razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve sodbe ni pojasnilo zakaj je dovolilo izvedbo dokazov z zaslišanjem po tožeči stranki predlaganih prič M. K. in M. Š. Tožeča stranka v svojih vlogah nikoli ni pojasnila o čem bosta predlagani priči, ki sta bili pozneje zaslišani, sploh mogle izpovedati. Sodišče pa je sodbo oprlo na njihove izpovedbe. Nadalje sodišče prve stopnje ni pravilno navedlo in odločilo, da po toženi stranki predlaganih prič L. in V. D. ne bo zaslišalo iz razloga, ker naj ne bi bilo pravno relevantno, kako je tožnik ravnal po škodnem dogodku. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da bo moralo prvo sodišče prisoditi tožnikov prispevek k nastali škodi, pri čemer tudi dejansko stanje neposredno po samem škodnem trenutku predstavlja element za tožnikovo soodgovornost po 171. členu OZ. Sodišče tudi neutemeljeno ni zaslišalo vodnika policijskega psa in je sodišče pri tem neutemeljeno navedlo, da tega dokaza ne bo izvedlo, ker gre za preveč splošen dokaz. Sodišče prve stopnje tudi ni vrednotilo obširno toženčevo izpovedbo na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2014. Zaslišan je toženec ovrgel marsikatero trditev in izpovedbo tožnika, pri čemer pa se zdi, da je prvo sodišče tožnikovo izpovedbo primerjalo le z izvedenskim mnenjem, ne pa po metodi pro et contra s toženčevo izpovedbo. Iz zapisnika o zaslišanju toženca pa med drugim izhaja tudi to, da prvo sodišče tedanjemu pooblaščencu tožene stranke sploh ni dopustilo določenih vprašanj, ki so bila postavljena tožencu kot zdravniku, to je osebi, ki bi v kritičnem času mogla dejansko stanje oceniti še z večjo stopnjo izkustvenega in znastvenega korpusa od povprečnega občana. Tudi pri višini ni upoštevalo vseh dejstev, katere je navedel toženec. Sodišče prve stopnje se je le v točki 17 obrazložitve napadene sodbe bežno dotaknilo toženčeve izpovedbe o tožnikovem soprispevku k domnevno nastali škodi in v predmetni zadevi prvo sodišče ne pojasni, ali je do škodnega dogodka sploh prišlo, to je ali je ravno toženčev pes ugriznil tožnika in iz mnenja ni mogoče ugotoviti kateri od v spopadu udeleženih psov je povzročil poškodbo pri tožniku. Dokaj prepričljivo je prvo sodišče pojasnilo domnevno protipravno ravnanje toženca, ki mu je pes ušel, kar je nenazadnje tožena stranka tudi priznala, a to je zgolj eden od elementov odškodninske obveznosti, manjkajo pa razlogi o nastanku same škode pri tožniku. Toženčevo ravnanje je treba povezati in navezati na določeno škodno posledico, nastanek slednje pa v tej zadevi ni niti izkazan, kaj šele dokazan na ravni prepričanja. V tej zadevi torej prvo sodišče ni pojasnilo odločilnih dejstev, ki morajo biti ugotovljena s stopnjo prepričanja, da je mogoče govoriti o odškodninski obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odškodnino določilo le na podlagi dveh in ne vseh predpostavk odškodninske obveznosti, ni upoštevalo pravil o vzročni zvezi in o tem, da mora biti podana tudi škodna posledica. V zvezi z višino nastale škode prvo sodišče v smislu dokazne presoje in vrednotenja ni upoštevalo izpovedbe toženca, kar je nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanaša na razloge o odločilnih dejstvih napadene sodbe. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je potrebno v posledici spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Predlaga spremembo sodbe.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je v tej zadevi glede na vrednost spornega predmeta postopek vodilo po pravilih, ki urejajo postopek v sporu majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v točki 10 zadovoljivo pojasnilo zakaj ni sledilo ugovoru tožene stranke, da dokazni predlog za zaslišanje priče M. K. in M. Š. ni substanciran in ni utemeljen. Tožeča stranka je pojasnila, da je predlagala zaslišanje prič, ki bodo lahko izpovedale o dogodku in o okoliščinah, v katerih je bil tožnik poškodovan. S tem sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb ZPP, kot to v pritoži očita tožena stranka. Prav tako je pravilno sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da ni zaslišalo predlaganih prič L. D., V. D., ker je tožena stranka predlagala zaslišanje teh priče glede tega, kako je tožnik ravnal po škodnem dogodku, kar ni pravno relevantno dejstvo za odločitev v tej zadevi. Prav tako je tožeča stranka umaknila ostale dokazne predloge. Sodišče pravilno tudi ni opravilo zaslišanja vodnika policijskega psa glede prepoznavanja značilnosti psov, njihovega pravilnega vodenja in o ostalih vprašanjih, katere je v tej zvezi izpostavil toženec in je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da v primeru, če sodišče s strokovnim znanjem iz določenega področja ne razpolaga, se pri odločanju lahko nasloni na mnenja sodnega izvedenca določene stroke, kar pa profesionalni vodnik policijskega psa ni. Po določbi prvega odstavka 286. b člen ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz razpravnega zapisnika z dne 4. 12. 2014 ne izhaja, da bi toženec uveljavljal te kršitve določb ZPP, na katere se sedaj sklicuje v pritožbi, saj je sodišče na tem zadnjem naroku sprejelo končni dokazni sklep o tem, kateri dokazi se izvedejo in katere sodišče prve stopnje ne bo izvajalo. Ker toženec ni pravočasno grajal in uveljavljal kršitve določb ZPP, je z njimi glede na prej omenjeno določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP prekludiran in teh očitanih kršitev ZPP, sodišče druge stopnje ne more presojati.

6. Pri ugotavljanju poteka dogodka je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izjavo toženca, in sicer v tistem bistvenem delu, kjer je zatrjeval, da ni dokazano, da je tožnika ugriznil pes pasme rotwailer po imenu M., ki mu je bil zaupan v varstvo, ampak so poškodbe tožnika posledice ureznine zaradi kremplja enega ali drugega psa. Temu delu izpovedi toženca sodišče prve stopnje ni sledilo, saj je izvedenec v izvedenskem mnenju, po pregledu fotografij poškodovanih delov telesa, ki so bile narejene dva dni po škodnem dogodku, z gotovostjo potrdil, da je tožnik v nezgodnem dogodku utrpel ugriz psa v desno nogo in levo roko, poleg tega pa še odrgnine obeh rok. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo drugega odstavka 158. člena OZ. Odgovornost za škodo, ki jo povzroči domača žival, to je konkretno pes, je krivdna. Imetnik domače živali je odgovornosti prost, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je toženec opustil dolžno nadzorstvo nad psom pasme rotwailer, ki mu je bil zaupan v varstvo, kar je posledica tega, da je tožencu pes pasme rotwailer ušel in se spopadel s psom pasme labradorec, ki ga je tožnik branil, prišlo je do poškodb tožnika, kot jih je v izvedenskem mnenju z dne 23. 10. 2014 ugotovilo izvedenec in, ki so pravno priznana škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost toženca, saj je toženec s tem, ko je opustil nadzor nad psom, dopustil, da je le-ta napadel drugega psa in je pri tem prišlo do posredovanja tožnika. In ker je tožnik zatrjeval, da je psa pasme labradorec držal za ovratnico, poškodbe pa je zadobil po rokah in po nogah, je tako glede na te vrste poškodbe mogoče zaključiti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, da je te poškodbe povzročil ravno pes pasme rotwailer, kateri je bil zaupan tožencu in je bil v napadu aktiven. Te poškodbe so v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženca, ki je opustil nadzor nad psom, predstavljajo pa pravno priznano škodo. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do zatrjevanega soprispevka tožnika. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do toženčevih navedb, da naj bi tožnik s tem, ko je vskočil v pretep dveh psov prispeval k nastanku škode, vendar tožnik teh navedb ni dokazal in tudi ni zadovoljivo pojasnil v čem naj bi bil soprispevek tožnika in v kakšni višini, glede na nastalo škodo. Pritožbene navedbe v tej zvezi so tako neutemeljene.

7. Glede višine prisojene pravične denarne odškodnine, pritožnik le pavšalno navaja, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe toženca, v zvezi z določitvijo višine pravične denarne odškodnine. Takšna izpoved toženca ne more biti relevantna, saj je o neugodnostih in bolečinskem obdobju izpovedal tožnik. Prav tako je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Uraden preizkus uporabe materialnega prava in sicer določbe člena 179 OZ pa pokaže, da je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino, saj je tožnik trpel hude bolečine 10 dni, srednje hude še 14 dni. Bil je pregledan pri zdravniku, moral je hoditi na preveze, na toaleto ran, jemal je analgetike, dobil je injekcijo proti tetanusu. Zdravljenje je trajalo od 15. 7. 2013 do 24. 7. 2013. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je tudi po zaključku sodišča druge stopnje odškodnina v višini 1.000,00 EUR, pravična denarna odškodnina. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova strahu, saj je tožnik utrpel kratkotrajen hud primarni strah zaradi napada psa, nato pa je trpel srednje hud sekundarni strah. Odškodnina v višini 300,00 EUR je pravična denarna odškodnina, po prvem odstavku 179. člena OZ.

8. Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, ni pa storilo s strani tožene stranke očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, kar je pojasnilo sodišče druge stopnje v tej obrazložitvi. Posledično je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.