Jedro

Prenos terjatve v izterjavo ureja drugi odstavek 425. člena OZ, pri čemer se ta institut tudi skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS (sodba III Ips 59/2001 z dne 23. 1. 2002) obravnava kot posebna oblika cesije, sicer imenovana tudi inkaso cesija. Pri odstopu terjatve v izterjavo (inkaso cesija), ravno zato, ker se s cesijo na prevzemnika prenese le upravičenje. Dolžnik zato lahko svojo obveznost še vedno veljavno izpolni odstopniku, kljub dejstvu, da je o cesiji terjatve v izterjavo obveščen.

Izrek

RAZSODILO:

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122095/2013 z dne 30. 7. 2013 vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da v roku 8 dni na račun B.K., P.c. 22, P., poravna glavnico v znesku 12.694,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2013 dalje, v istem roku pa še izvršilne stroške v višini 71,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem je sklep o izvršbi VL 122095/2013 z dne 30. 7. 2013 razveljavilo in pravdni postopek v tem obsegu ustavilo (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 50,00 EUR, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu pravočasno laično pritožbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pojasnjuje sicer, da na glavno obravnavo ni mogla pristopiti, prav tako pa odgovora na navedbe tožeče stranke ni mogla podati. Kljub temu pa izpostavlja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi prerekala obstoj upniško-dolžniškega razmerja. Ker posojilne pogodbe z odstopnikom B.K. tožena stranka po zatrjevanjih pritožbe ni sklenila, posledično tudi pogodba o odstopu terjatve ne more biti verodostojna listina. Listine z dne 10. 5. 2010, 10. 6. 2010 in 18. 6. 2010, ki jih je predložila tožeča stranka, že po sami obliki in vsebini ne predstavljajo posojilnih pogodb. V teh pa tudi ni nikjer navedeno, da naj bi tožena stranka denarna sredstva dejansko prejela od tožeče stranke in niti, da je na lističih navedena oseba dejansko tožena stranka. Za veljavnost posojilne pogodbe pa je skladno s 571. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) potrebna tudi izročitev posojila, tožeča stranka pa o tem ni predložila dokaza. Skladno s 570. členom OZ se posojilojemalec kot fizična oseba sicer lahko zaveže, da bo vrnil tudi obresti, vendar pa takšnega določila na navedenih lističih ni. Ravno obratno je navedeno, da se »denar vrne brez obresti.« Domnevni upnik v predmetni zadevi torej ni izpolnil niti pogoja pogodbene obličnosti, niti ni poskrbel za primerna dokazila o izročitvi denarnih sredstev ali o istovetnosti posojilojemalca. Ker je bilo dokazno breme glede obstoja posojilnega razmerja na njegovi strani, je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin o obstoju posojilnega razmerja med toženo stranko ter odstopnikom terjatve preuranjeno sklepalo. Glede na navedeno se tožena stranka zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma podrejeno predlaga njeno spremembo ali vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožene stranke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter v izpodbijanem obsegu potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točka izreka, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, pritožba, ki se na pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP sicer sklicuje, pa se do postopkovnih kršitev argumentirano ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje je pravno relevantno dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovilo, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožeča stranka je 9. 7. 2013 kot upnik zoper toženo stranko kot dolžnika vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listne. S sklepom o izvršbi VL 122095/2013 z dne 30. 7. 2013 je izvršilno sodišče dolžniku, sedaj toženi stranki, naložilo plačilo v izvršilnem predlogu navedene terjatve, dovolilo izvršbo, odmerilo izvršilne stroške ter določilo izvršitelja. Zoper tak sklep je tožena stranka vložila obrazložen ugovor, v katerem je zatrjevala zgolj, da z upnikom ni v pogodbenem razmerju in ne ve, iz katerega poslovnega razmerja naj bi izvirala domnevna terjatev. V posledici navedenega je bil s sklepom VL 122095/2013 z dne 20. 12. 2013 sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljavljen in se o zahtevku in stroških sedaj odloča v predmetnem pravdnem postopku, kjer se izvršilni predlog obravnava kot tožba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Sodišče prve stopnje je tožečo stranko s sklepom III P 147/2014 z dne 1. 4. 2014 pozvalo, da tožbo dopolni tako, da navede dejstva, na katera opira zahtevek, in ponudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, kar je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 18. 4. 2014 tudi storila. Tožena stranka na navedbe tožeče stranke v tej pripravljalni vlogi ni odgovorila, čeprav ji je bila ta pravilno vročena, pravilno vabljena pa ni pristopila niti na (prvi) narok za glavno obravnavo dne 20. 8. 2014, kjer bi skladno z 286. členom ZPP še lahko podala pravočasne navedbe ter predlagala dokaze in se opredelila do procesnega gradiva, ki ga je pravočasno ponudila tožeča stranka (212. člen ZPP).(1) Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP pravilno štelo, da je tožena stranka zatrjevanja tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2014 (dopolnitev tožbe), ker jih ni obrazloženo prerekala, priznala. Z ozirom, da imajo tožbena zatrjevanja o pravno relevantnih dejstvih podlago tudi v izvedenih dokazih, pa je sodišče prve stopnje pravilno pretehtalo, da je tožbeni zahtevek v obsegu, v katerem na naroku za glavno obravnavo 20. 8. 2014 ni bil umaknjen (delni umik tožbe), utemeljen, kar je narekovalo odločitev kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

7. Aktivno legitimacijo za uveljavljanje predmetnega zahtevka tožeča stranka utemeljuje s Pogodbo o odstopu terjatve v izterjavo št. 001/2012-D.P.I. z dne 10. 7. 2012 (v nadaljevanju Pogodba - priloga A4). S to je upnik B.K. kot odstopnik (cedent) svojo terjatev do tožene stranke iz naslova posojil z dne 10. 5. 2010 in 18. 6. 2010 v izterjavo prenesel tožeči stranki kot prevzemniku (cesionarju) (2. člen Pogodbe). Slednja je takšno terjatev v izterjavo prevzela proti plačilu 15% provizije od izterjane terjatve, plačilo katere je potrebno neposredno izvršiti na transakcijski račun odstopnika (6. člen Pogodbe). Sodišče prve stopnje, ki je vsebino Pogodbe v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi samo točno povzelo, pravilno sklepa, da je tožeča stranka na tej podlagi pridobila upravičenje, da sporno terjatev izterja v svojem imenu, vendar za račun odstopnika, ki mu ta terjatev kot premoženjska pravica še dalje pripada. Tožeča stranka zato s predmetnim zahtevkom njeno plačilo pravilno uveljavlja na transakcijski račun odstopnika. Zmotno sicer argumentira, da takšnega dogovora OZ posebej ne normira, saj prenos terjatve v izterjavo ureja drugi odstavek 425. člena OZ, pri čemer se ta institut tudi skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS (sodba III Ips 59/2001 z dne 23. 1. 2002) obravnava kot posebna oblika cesije, sicer imenovana tudi inkaso cesija. Navedeno pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva, saj sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da nalog cedenta cesionarju, da ta proti plačilu provizije zanj izterja terjatev do dolžnika, vzpostavlja razmerje indirektnega zastopstva, pri katerem cedent pooblasti cesionarja, da v svojem imenu opravi naročilo (izterjavo) na njegov račun. Da institut, ki vzpostavlja razmerje indirektnega zastopstva, ureja prav 425. člen OZ, pa sledi tudi iz določila četrtega odstavka tega člena, ki določa, da pri odstopu v izterjavo dolžnik odstopljene terjatve lahko izpolni svojo obveznost tudi odstopniku, celo če je bil o odstopu obveščen. Pri odstopu terjatve v izterjavo (inkaso cesija), ravno zato, ker se s cesijo na prevzemnika prenese le upravičenje za izterjavo, terjatev namreč se zmeraj ostane v premoženjski sferi odstopnika, kakor pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Dolžnik zato lahko svojo obveznost še vedno veljavno izpolni odstopniku, kljub dejstvu, da je o cesiji terjatve v izterjavo obveščen. O tem je bila sicer obveščena tudi tožena stranka (obvestilo o odstopu terjatve - priloga A5 in A6).

8. Z ozirom, da se obvestilo dolžniku o odstopu terjatve v izterjavo za veljavnost takšnega dogovora med odstopnikom in prevzemnikom niti ne zahteva, tožeča stranka s Pogodbo odstopljeno terjatev utemeljeno uveljavlja. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz neprerekanih zatrjevanj tožeče stranke ter ob vpogledu v predložene posojilne pogodbe (priloga A7, A8 in A9) namreč pravilno sklepalo o obstoju posojilnega razmerja med odstopnikom B.K. in toženo stranko, ki slednjo obvezuje.

9. Iz pravočasnih tožbenih zatrjevanj, za katera je že zgoraj pojasnjeno, da štejejo za priznana, zato jih ni potrebno dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s s prvim odstavkom istega člena), izhaja, da sta odstopnik B.K. kot posojilodajalec ter tožena stranka kot posojilojemalec dne 10. 5. 2010 sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka v gotovini na roke prejela 3.000,00 EUR, ki se jih je zavezala vrniti do 10. 6. 2010. Ker prejetega posojila tožena stranka v tem roku ni mogla povrniti, sta z odstopnikom 10. 6. 2010 sklenila nov dogovor, s katerim sta rok vrnitve posojenega denarnega zneska podaljšala na 10. 7. 2010. Odstopnik in tožena stranka pa sta 18. 6. 2010 sklenila še novo posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka na roke v gotovini prejela znesek 7.000,00 EUR, ki se ga je zavezala vrniti do 10. 7. 2010. Tako prejetih posojil tožena stranka vse do danes niti delno ni povrnila. Glede na navedeno, in ob tem, ko je tožeča stranka v dokaz svojih navedb posojilni pogodbi z dne 10. 5. 2010 (priloga A7), vključno z dogovorom o podaljšanju roka zavrnitev tega posojila z dne 10. 6. 2010 (priloga A8), ter z dne 18. 6. 2010 (priloga A9) tudi predložila sodišču, vsebina teh listin pa zgoraj povzeta zatrjevanja v celoti potrjuje, je sodišče prve stopnje zato pravilno presodilo, da tožeča stranka glavnico v skupnem znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2010, ko je bila tožeča stranka v zamudi z vračilom po obeh posojilnih pogodbah prejetih denarnih zneskov (299. člen OZ), utemeljeno uveljavlja.

10. Skladno s prvim odstavkom 569. člena OZ se posojilodajalec s posojilno pogodbo zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja (ali določeno količino drugih nadomestnih stvari), posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo v določenem času vrnil enak znesek denarja (oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti). Tak dogovor, ko glede na izvajanja pritožbe ni odveč pripomniti, da je veljavno sklenjen že z neobličnim (ustnim) sporazumom pogodbenikov, saj predstavlja konsenzualni kontrakt (prvi odstavek 51. člena OZ), odražata tudi posojilni pogodbi z dne 10. 5. 2010 in 18. 6. 2010. Z ozirom, da je na teh, enako kot tudi na dogovoru o podaljšanju roka za vrnitev posojila z dne 10. 6. 2010, kot posojilodajalec naveden ter lastnoročno podpisan odstopnik B.K., kot prejemnik pa je navedena in lastnoročno podpisana tožena stranka, je sodišče prve stopnje zato zaključke o obstoju upniško-dolžniškega razmerja med odstopnikom ter toženo stranko utemeljeno sprejelo. Da bi denarna sredstva tožena stranka prejela od tožeče stranke, pa v predmetnem postopku niti ni bilo zatrjevano. Kot pojasnjeno že zgoraj, tožeča stranka prehod upravičenja za izterjavo spornih zneskov nanjo namreč uspešno izkazuje s Pogodbo o odstopu terjatve v izterjavo z dne 10. 7. 2012. Zatrjevanja pritožbe o tem, da se s posojilnima pogodbama z dne 10. 5. 2010, v zvezi z dodatnim dogovorom z dne 10. 6. 2010, ter z dne 18. 6. 2010 ni zavezala tožena stranka ter da v teh pogodbah navedenih denarnih zneskov ni prejela(2), pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP in niso upoštevna. Navedb, da podpis na spornih listinah ni podpis tožene stranke, slednja v teku postopka na prvi stopnji ni postavila, prav tako pa ni prerekala zatrjevanj tožeče stranke, da je zneske posojila na dan sklenitve posojilnih pogodb prejela v gotovini na roke, ni jih pa povrnila. Tega sedaj s pritožbo zato ne more več storiti.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja prvostopenjske odločitve o obrestnem zahtevku. Skladno s prvim odstavkom 570. člena OZ se posojilojemalec lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Drži kot izpostavlja pritožba, da tak dogovor v spornih posojilnih pogodbah ni bil dosežen in iz teh tudi izrecno izhaja, da so bile sklenjene neodplačno. Glede na vsebino pogodbenega dogovora, da se posojeni »denar vrne brez obresti,« tožena stranka torej res ni obvezana k plačilu pogodbenih obresti, vendar pa prezre, da teh tožeča stranka v predmetnem postopku niti ne uveljavlja. Z ozirom, da je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo s spornimi posojilnimi pogodbami prevzetih obveznosti, s katerimi se je znesek glavnice v skupni višini 10.000,00 EUR zavezala vrniti do 10. 7. 2010, česar pa ni storila, tožeča stranka namreč terja plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tek teh pa kot sankcijo za izpolnitev denarnih obveznosti z zamudo določa že 378. člen OZ.(3) Tožena stranka je v plačilni zamudi od 11. 7. 2010, kar glede na neprerekana dejstva in v posojilnih pogodbah postavljene roke za vrnitev posojila ob uporabi določbe prvega odstavka 299. člena OZ(4) ne more biti sporno. Tožeča stranka zato zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 10.000,00 EUR, ki jih je od dneva zamude do 8. 7. 2013 obračunala v višini 2.694,18 EUR (obrestni obračun v prilogi A10), zato utemeljeno zahteva. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi tako pravilno vzdržalo v veljavi v obsegu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo terjatve v višini 12.694,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2013, to je od dneva vložitve izvršilnega predloga oziroma tožbe, do plačila (skupaj z že odmerjenimi izvršilnimi stroški). Skladno s 381. členom OZ je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti namreč samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (procesne obresti). Tožbo v delu, v katerem je uveljavlja plačilo zamudnih obresti od zapadlih pa neplačanih obresti še pred vložitvijo izvršilnega predloga oziroma tožbe, pa je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo 20. 8. 2014 umaknila, kar je imelo za posledico odločitev kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki je že postala pravnomočna.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.

Op.št.(1) : 212. člen ZPP: »Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.« Op.št.(2) : Na tem mestu velja pojasniti zgolj, da izročitev denarnega zneska skladno z določbo 569. člena OZ ni predpostavka za veljavno sklenitev posojilne pogodbe. Izhajajoč iz citiranega določila se posojilojemalec s posojilno pogodbo namreč zgolj zaveže, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja. V kolikor te obveznosti ne izpolni, pa ima posojilojemalec skladno z določbo 571. člena OZ na voljo izpolnitveni zahtevek.

Op.št.(3) : 378. člen OZ: »(1) Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. (2) Obrestna mera zamudnih obresti znaša 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače.« Op.št.(4) : Prvi odstavek 299. člena OZ: »Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.«