Jedro

Za odločanje o tožbenem zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po kolektivni pogodbi se uporabi materialno pravo (kolektivna pogodba), ki velja v času (nezakonitega) prenehanja delovnega razmerja in ne v času, ko postane odločitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pravnomočna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 1.825,95 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče dajatve ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 12. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da ZPP v 2. členu določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje pa je pri izdaji izpodbijane sodbe ravnalo v nasprotju z navedeno določbo in sicer – celo bistveno – poseglo v zahtevek, kot ga je postavil tožnik. Sodišče je samovoljno in v nasprotju z zakonom poseglo v tožbeni zahtevek in ga spremenilo. S tem je kršilo določbo 2. člena ZPP ter načelo kontradiktornosti. Tako postavljen zahtevek je neizvršljiv in nedopusten. Tožena stranka ni imela možnosti, da bi se tako do novo oblikovanega zahtevek opredelila, kar predstavlja kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zmotno je sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje. Pravnomočna sodba sodišča opr. št. II Pd 1149/2004 ne ugotavlja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, pač pa ugotavlja, da ima tožnik s toženo stranko delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in da mu pogodba o zaposlitvi ni prenehala. V tretji točki izreka je sicer določeno, da mora tožena stranka tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vendar ta del izreka ni opredeljen niti časovno niti vsebinsko, zato ne more predstavljati ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je lahko podlaga za izplačilo pogodbene kazni. Sodišče je tudi zmotno odločilo, da je odločilnega pomena veljavnost določbe kolektivne pogodbe v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ne v času izdaje sodbe. Šele, ko je prenehanje delovnega razmerja nezakonito, to pa je v času pravnomočnosti, lahko nastopijo posledice takšnega ugotovitvenega zahtevka. Kolektivna pogodba kot pogoj za izplačilo pogodbene kazni določa ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar se zgodi šele s sodbo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik ter z vpogledom v sodbe opr. št. II Pd 1149/2004 v povezavi z sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 40/2007 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 27. 9. 2010, s katero je bila revizija tožene stranke zavrnjena, pri čemer je bilo pravnomočno odločeno, da se ugotovi, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas ter mu pogodba o zaposlitvi z dnem 30. 9. 2004 ni prenehala, ampak mu delovno razmerje še traja kot delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, razen za čas od 16. 10. 2006 do 15. 11. 2006. Prav tako je pravnomočno odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2003 ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plače in regres za letni dopust. Pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe iz razloga, ker sodišče ni odločalo v mejah postavljenih zahtevkov po določilih 2. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti iz razloga, ker je v obrazložitvi navedlo, da plačilo bruto zneska ni mogoče ter da šteje takšen zahtevek za očitno pisno pomoto. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res napačno in nespretno navedlo, da gre za pisno pomoto, kajti pravilno bi moralo sodišče odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku, kot ga je oblikoval tožnik, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče sicer dejansko odločilo tako, kot sicer izhaja iz izreka, pri čemer pa bi sodišče drugačen oz. višji tožbeni zahtevek moralo zavrniti. Vendar navedeno ne predstavlja kršitve 2. člena ZPP, ki sicer določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Prav tako sodišče z navedenim ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to zatrjuje tožena stranka in tudi ni storilo bistvene kršitve določil 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka se je lahko izjasnila o vseh okoliščinah v zvezi s tožbenim zahtevkom, jasno pa tudi je, da tožniku ne pripada bruto znesek, kot je sodišče zapisalo, vendar pri tem po nepotrebnem štelo, da gre za pisno pomoto. Tako je nepravilno le to, da sodba nima zavrnilnega dela, kar pa ne vpliva na zakonitost, pri čemer se vsebinsko zoper ta del pritožuje tudi tožena stranka, za kar pa nima pravne koristi, saj je takšna odločitev njej v korist, saj je sodišče tožniku določilo manj, kot je zahteval, torej je tožena stranka je v postopku na prvi stopnji v tem delu dejansko uspela. Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru o neizvršljivosti takšnega izreka, ki je jasen in nedvoumen in kot takšen tudi izvršljiv.

Sodišče prve stopnje je navedlo tudi pravilno pravno podlago za odločitev o zahtevku in sicer 28. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 73/2000 s spremembami – KP dejavnosti), ki določa, da v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani delodajalca, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavcev v zadnjih treh mesecih dela. Glede na izračun povprečne plače je sodišče upoštevalo plačo, ki jo je tožnik prejel v juniju 2004, v avgustu in septembru, tako da povprečje plače znaša 608,65 EUR bruto, trikratni znesek pa znaša 1.825,95 EUR bruto, kar je tožnik vse izkazal z dokazno listino in sicer potrdilom z dne 5. 11. 2004. Ob navedenem je poudariti tudi, da mora sodišče uporabiti materialno pravo veljavno v času prenehanja delovnega razmerja in ne v času pravnomočnosti odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, kot to očitno meni tožena stranka. Odločitev o tem, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje in mu še traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, pa vsebinsko pomeni nezakonito prenehanje delovnega razmerja iz kolektivne pogodbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.