Jedro

Sedmi udeleženec sicer v reviziji pravilno ugotavlja, da sile in/ali grožnje ni mogoče utemeljevati le s splošnimi razmerami v času, ko je do pravnoposlovnega razpolaganja s premoženjem prišlo.

Stečaj zavezanca, ki je bil uveden pred ZDen, je ovira za denacionalizacijo z vrnitvijo premoženja v naravi. Pravice denacionalizacijskih upravičencev nastanejo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, če zakon za določene učinke ne določa drugače. Drugače določa v 88. členu, v katerem je prepovedano razpolaganje s premoženjem od uveljavitve ZDen dalje. Prepovedano pa je le pravnoposlovno razpolaganje in ne prisilni ukrepi, določeni na podlagi zakona.

Izrek

1. Revizija se zoper odločitev o glavni stvari zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper odločitev o začasni odredbi se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesni sklep, s katerim je ugotovilo, da je po 5. členu ZDen podan temelj za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi izročilne pogodbe z dne 25.5.1946 in sklenilo, da bo o odškodnini odločilo s končnim sklepom. S sklepom pa je odločilo, da vrnitev zahtevanih nepremičnin v naravi ni mogoča in se zato denacionalizacijski predlog zoper prvega do šestega zavezanca zavrne. Izdalo je tudi sklep, s katerim je zavrnilo predlog na izdajo začasne odredbe proti istim zavezancem. Zoper navedene odločitve se je pritožil sedmi zavezanec Slovenski odškodninski sklad. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo, pritožbo zoper začasno odredbo pa zavrglo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je vložil revizijo Slovenski odškodninski sklad zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev v celoti. Navaja, da izročitev tovarne ni bila posledica konkretne sile ali grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je pri presoji 5. člena ZDen potrebno upoštevati le splošne okoliščine tedanjega časa. Če bi bilo to res, bi zakonodajalec kot temelj za denacionalizacijo določil vse posle, sklenjene v tistem času, in ne le tistih, ki so bili sklenjeni pod vplivom sile ali grožnje. Zato je pravno odločilno, da je T.K. v svoji pritožbi zoper nacionalizacijsko odločbo povedal, da je premoženje izročil zaradi želje pomagati obnovi gospodarstva. Upoštevati bi moralo, da ni izročil vsega premoženja ter da pogodba tudi ni bila neodplačna. Ni brez pomena tudi dejstvo, da je bil njegov bližnji sorodnik v tistem času pomočnik ministra za kmetijstvo. T.K. je zato moral vedeti, da se približuje nacionalizacija in je izbral med dvema neugodnima možnostima tisto, ki je bila manj neugodna. Sodišči sta zaradi tega zmotno uporabili 5. člen ZDen. Zmotno pa je tudi stališče, da stečaj vpliva na denacionalizacijo. Premoženje se vrača ne glede na trenutni pravni status zavezancev (51. člen ZDen). Po 88. členu ZDen imajo denacionalizacijski upniki prednost pred drugimi upniki v stečaju. Sedmi nasprotni udeleženec končno izpodbija tudi odločitev o zavrženju pritožbe zoper začasno odredbo. Navaja, da njegov pravni interes izhaja iz dejstva, da se v primeru nezavarovanja dela zahtevka lahko obveznosti iz naslova denacionalizacije prevalijo nanj. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in predlagateljem ter ostalim nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Ad 1. Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da obstoji temelj za denacionalizacijo po 5. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 in 31/93).

Sedmi udeleženec sicer v reviziji pravilno ugotavlja, da sile in/ali grožnje ni mogoče utemeljevati le s splošnimi razmerami v času, ko je do pravnoposlovnega razpolaganja s premoženjem prišlo. Zakonodajalec je res izhajal iz predpostavke, da je pravni promet praviloma tekel po pravnih pravilih premoženjskega prava. Zato je tudi določil, da so temelj za denacionalizacijo le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni pod vplivom sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Zato je napako volje potrebno ugotavljati za vsak pravni posel posebej.

Prav to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo in sodišče druge stopnje se je z ugotovitvami na prvi stopnji strinjalo. Na enak ugovor sedmega udeleženca v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje izrecno odgovorilo, da temelji odločitev sodišča prve stopnje na ugotovitvah o konkretnem ravnanju predstavnikov oblasti. S presojo, da je to ravnanje (priprtje, zasliševanje, grožnja s kazenskim postopkom) v povezavi s 7. točko izročilne pogodbe z dne 25.5.1946 in pismi A.Š. in A.S., podlaga, ki jo ureja 5. člen ZDen, se strinja tudi revizijsko sodišče. Izjava v pritožbi T.K. v letu 1948, ko je tekel pritožbeni postopek zoper odločbo o nacionalizaciji, zato v povezavi z ostalimi dejstvi za odločitev ni pravno odločilna. Prav tako ne odplačnost pogodbe. Odplačnost bo sodišče moralo upoštevati v nadaljevanju postopka v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZDen. Končno tudi morebitno vedenje o bližajoči se nacionalizaciji ugotovljene napake volje pri sklenitvi pogodbe ne more odpraviti. Še posebej ob dejstvu, da je šlo za ukrep, ki je po 8. točki 3. člena ZDen prav tako podlaga za denacionalizacijo. Določba 5. člena ZDen je bila zato tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta nadalje pravilno odločili, da vrnitev nepremičnin v naravi ni možna.

Tako je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je stečaj zavezanca, ki je bil uveden pred ZDen, ovira za denacionalizacijo z vrnitvijo premoženja v naravi. Stečaj je generalna izvršba. Z začetkom stečajnega postopka se formira stečajna masa, ki ima podoben status kot zarubljeno premoženje. S takšnim premoženjem ni dopustno več prosto razpolagati. Razpolaganje je omejeno na poplačilo upnikov v tistem obsegu in tistem vrstnem redu, ki ga določa zakon (95. člen v času uvedbe stečaja veljavnega zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ, št. 84/89 - ZPPSL). Po tem zakonu so ločitvene ali izločitvene pravice dovoljene le, če so nastale do uvedbe stečajnega postopka oz. celo prej (60 dni pred uvedbo tega postopka - 117. člen ZPPSL). Pravice denacionalizacijskih upravičencev nastanejo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, če zakon za določene učinke ne določa drugače. Drugače določa v 88. členu, v katerem je prepovedano razpolaganje s premoženjem od uveljavitve ZDen dalje. Prepovedano pa je le pravnoposlovno razpolaganje in ne prisilni ukrepi, določeni na podlagi zakona. Med slednje sodi tudi stečaj. Pa tudi, če mednje ne bi sodil, denacionalizacijski zahtevki ne bi bili upoštevni, ker je bil stečaj proti šestemu udeležencu uveden 27.8.1991, torej pred ZDen. Če pa je bil uveden prej, tudi ni bilo mogoče izdati pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, na podlagi katere bi upravičenci lahko uveljavljali izločitveno pravico. Drugih določb, ki bi dopuščali poseg v že formirano stečajno maso in pravice upnikov stečajnega dolžnika, ZDen nima. Zato je na podlagi 4. odstavka 16. člena ZDen potrebno uporabiti omejitve iz ZPPSL.

Ne glede na vse navedeno pa tudi revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da sedmi udeleženec s pravnimi sredstvi zoper odločitev o nemožnosti vrnitve premoženja v naravi proti prvemu do šestemu zavezancu posega v pravico izbire predlagateljev. S tem ko se predlagatelji zoper takšno odločitev niso pritožili, so dejansko izrazili svojo voljo, da soglašajo s plačilom odškodnine. To pravico imajo po izrecni določbi 40. člena ZDen, ki vsebinsko zajema tudi 38. člen.

Zato reviziji zoper odločitev o glavni stvari ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Ad 2. Revizija ni dovoljena.

Na podlagi 2. odstavka 56. člena ZDen je proti odločitvi druge stopnje dovoljena revizija. Ta določba se nanaša le na odločitev o sami zahtevi za denacionalizacijo, ne pa na odločitev o začasni odredbi. Zanjo se uporabljajo določbe zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 20/78 - 27/90). Po 9. členu tega zakona pa zoper pravnomočno odločbo, izdano po tem zakonu, revizija ni dovoljena. Ta splošna določba velja za vse začasne odredbe ne glede na to, v katerem postopku se o njih odloča.