Jedro

Ker tožnik ni vložil popolne vloge, na podlagi katere bi tožena stranka kot pristojni organ lahko po vsebini odločala o njegovi zahtevi, je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je tudi izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju Sklad oziroma tožena stranka) v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1019/2019 z dne 8. 12. 2020 ponovno zavrgel zahtevo tožnika za verifikacijo stare devizne vloge št. ... kot nepopolno na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se po določilu 4. odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZVISESČP) uporablja, razen če je v tem zakonu drugače določeno. V obrazložitvi navaja, da je dne 4. 1. 2018 prejela vlogo tožnika, ki ni bila popolna, zato ga je dne 26. 10. 2018 pisno pozvala na njeno dopolnitev v dodatno danem roku, z opozorilom, da bo brez predložitve zahtevanih dokazil iz 10. člena ZNISESČP njegova zahteva za verifikacijo zavržena, kolikor tožnik navedenemu pozivu ne bi sledil. Nadalje ugotavlja, da je bil navedeni poziv osebno vročen tožniku dne 5. 11. 2018, vendar svoje zahteve ni ustrezno dopolnil. Ob upoštevanju stališč v navedeni sodbi Upravnega sodišča št. I U 1019/2019 z dne 8. 12. 2020 tožena stranka ponovno ugotavlja, da na podlagi njenega poziva na dopolnitev podane zahteve, ki mu je bil vročen 5. 11. 2018, tožnik svoje zahteve ni dopolnil s predložitvijo zahtevanih dokazil skladno z 10. členom ZNISESČP, saj svoje zahteve za verifikacijo ni ustrezno dopolnil glede na 3. odstavek 10. člena ZNISESČP, saj ni predložil ustrezne listine o tožnikovi neizplačani stari devizni vlogi banke Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Zagreb, št. ..., ki bi izkazovala obstoj ter višino terjatve iz tega naslova oziroma kopije vseh strani te stare devizne vloge, niti kopije obeh strani veljavnega osebnega dokumenta tožnika, niti ni predložil s strani banke ožigosano in podpisano dokazilo o imetniku in številki veljavnega transakcijskega oziroma osebnega računa, na katerega bodo nakazala sredstva za neizplačane stare devizne vloge, niti ni predložil podpisane izjave tožnika, dane pod materialno in kazensko odgovornostjo, da neizplačane stare devizne vloge do vložitve zahteve za verifikacijo ni prenesel na drugo osebo. Ker je tako ostala njegova zahteva nepopolna, jo je tožena stranka zavrgla.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je k svoji zahtevi priložil vse pomembne dokumente, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko meritorno odločala, češ da je zahteval le, da se uveljavijo pravnomočne sodbe in da se mu priznajo vsi stroški ter da se izplačilo opravi v izvirni valuti stare devizne vloge (AUD), kar naj bi tožena stranka vse prezrla in se pri odločitvi oprla na nekakšne birokratske razloge. Dodatno navaja, da se je zaradi enostranske kršitve omenjene pogodbe o vezanem deviznem depozitu z dne 14. 7. 1990 s strani banke tožnik odzval z zahtevo po razveljavitvi omenjene pogodbe, vendar se na omenjeno zahtevo druga stran ni odzvala. Tožnik meni, da je v ponovljenem postopku odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, naj izpodbijani akt razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka je po pozivu sodišču na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v danem roku predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo. V njem opiše potek postopka v zadevi in navede razloge za izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je bila tožnikova zahteva zavržena iz razloga nepopolnosti skladno s 4. odstavkom 7. člena ZNISESČP v povezavi s 1. odstavkom 67. člena ZUP. Podrobno povzame tudi določila 1. odstavka 67. člena ZUP ter določila 4. člena, 1. in 4 odstavka 7. člena, 10. člen, 11. člen, 12. člen in 1. odstavek 17. člena ZNISESČP. Posebej poudari, da je tožena pri svojem odločanju vezana na načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Tožena stranka se glede na to ni ukvarjala z utemeljitvijo tožnikove zahteve in zato kot pavšalne zavrača tožbene očitke o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava, saj so zakonske določbe, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa jasne in so bile tudi v celoti spoštovane v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Glede sklicevanja tožnika na meddržavno pogodbo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo v zvezi z izplačili po pravnomočnih sodnih odločbah tožena stranka navaja, da ji taka pogodba ni znana, sam tožnik pa je tudi ni natančneje navedel. V celoti zavrača tudi tožbene očitke glede kršitev pravil postopka, češ da svojih očitkov ni tožnik z ničemer utemeljil in se zato tožena stranka do tega posledično ne more opredeliti. Tožbene navedbe po povedanem v celoti zavrača in navaja, da je tožnika v postopku pozvala na dopolnitev zahteve za verifikacijo s predložitvijo potrebne dokumentacije skladno z veljavno zakonodajo, vendar tega tožnik ni naredil ne v postavljenem roku niti pozneje in niti tekom ponovljenega postopka, zato je tudi v ponovljenem postopku njegovo zahtevo za verifikacijo zavrgla kot nepopolno. Sodišču glede na vse navedeno predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi opozarja na napačno navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je on varčevalec iz Bosne in Hercegovine, pač pa je iz Republike Hrvaške. Sodišču predlaga, naj odloči, kot je tožnik predlagal v tožbi, pri kateri izrecno v celoti vztraja.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča tako glede materialnega prava kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

7. Kot je razvidno tudi iz obrazložitve sedaj izpodbijanega sklepa, je le-ta izdan v ponovljenem upravnem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 1019/2019-10 z dne 8. 12. 2020, s katero je sodišče odpravilo tedaj izpodbijani sklep tožene stranke z dne 10. 5. 2019 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi 1. odstavka 12. člena ZNISESČP sicer odloča o zahtevi za verifikacijo na podlagi podatkov iz 9. člena zakona ter podatkov in listinskih dokazov, ki jih mora predložiti upravičenec in če ti podatki ter listinski dokazi ne zadoščajo za odločitev, lahko tožena stranka pozove upravičenca, da v določenem roku predloži dodatna listinska dokazila, kar smiselno enako določa tudi 1. odstavek 67. člena ZUP, na podlagi katerega organ od vložnika zahteva, naj odpravi pomanjkljivosti nepopolne vloge v postavljenem roku, sicer vlogo kot nepopolno zavrže. Vendar pa, ker je bilo v obrazložitvi tedaj izpodbijanega akta navedeno zgolj to, da je tožena stranka po ugotovitvi, da zahteva tožeče stranke ni popolna in primerna za obravnavo, zato je tožečo stranko pozvala na njeno dopolnitev in nato zahtevo zavrgla, ker ni prejela ustrezne dopolnitve, kar ne zadošča standardu obrazložitve upravnega akta iz 2. odstavka 214. člena ZUP (v zvezi z 228. členom ZUP), tedaj izpodbijani sklep po ugotovitvi sodišča v navedeni sodbi ni vseboval obrazložitve, zakaj je vloga do tolikšne mere nepopolna, da je ni mogoče vsebinsko obravnavati. Zato je sodišče ugodilo tedanji tožbi in odpravilo tedaj izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. 8. V skladu z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 mora v primeru, če sodišče tožbi ugodi in s sodbo odpravi izpodbijani upravni akt, pristojni organ izdati nov upravni akt v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovimi stališči, ki se tičejo postopka, kar pomeni, da je pristojni organ oziroma v konkretnem primeru tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku vezana na stališča sodišča v navedeni pravnomočni sodbi št. I U 1019/2019-10 z dne 8. 12. 2020. 9. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je pri ponovnem odločanju tožena stranka upoštevala pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, izražena v navedeni pravnomočni sodbi št. I U 1019/2019-10 z dne 8. 12. 2020, kot to zahtevajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1, saj je v izpodbijanem sklepu, kot je podrobneje povzet v obrazložitvi pod točko 1, določno in konkretno obrazloženo navedla manjkajoče elemente za vsebinsko obravnavo tožnikove vloge, ki je niti po naknadnem pozivu tožene stranke tožnik ni ustrezno dopolnil, tako da bi bila primerna za vsebinsko obravnavo, zato jo je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 67. člena ZUP v povezavi s 4. odstavkom 7. člena ZNISESČP v ponovljenem postopku po navedeni pravnomočni sodbi št. I U 1019/2019-10 z dne 8. 12. 2020 lahko zavrgla kot nepopolno.

10. Ker tožnik ni vložil popolne vloge, na podlagi katere bi tožena stranka kot pristojni organ lahko po vsebini odločala o njegovi zahtevi, je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je tudi izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. 11. V zadevi je bilo odločeno po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1.