Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik kot kreditojemalec ni odplačal dveh zaporednih obrokov kredita, zato je toženka - banka kot kreditodajalka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru se je postopek nadaljeval v pravdnem postopku, v katerem je toženka zahtevala predčasno poplačilo kredita po predhodnem odstopu od kreditne pogodbe - zahtevala je plačilo zneska 11.314,96 EUR. Tožnik je vložil nasprotno tožbo, s katero je od banke zahteval plačilo odškodnine v višini 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova duševnih bolečin zaradi neveljavnega odstopa od kreditne pogodbe, sklenjene med njima. Toženka naj bi ravnala protipravno, ker naj pred odstopom od kreditne pogodbe ne bi ravnala v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZPotK-2, po katerem mora dajalec kredita pred izjavo o odstopu od kreditne pogodbe potrošniku določiti primeren rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Sodišče se je odločilo, da bo ločeno obravnavalo tožbo in nasprotno tožbo. Slednja je predmet tega postopka. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni plačal dveh zaporednih obrokov, zato ga je toženka 1. 7. 2020 pozvala na plačilo obveznosti pred odstopom od pogodbe. Ker tožnik svoje obveznosti ni izpolnil niti po določenem roku, je toženka 19. 8. 2020 odstopila od pogodbe z enostransko izjavo, s čimer je zapadel v plačilo celotni neplačani del obveznosti. Obe pisanji je toženka poslala tožniku priporočeno s povratnico, a ju tožnik ni prevzel, zato sta se pisanji vrnili toženki. Spor se suče okrog vprašanja, ali je šlo za pravilno vročitev in je bil tožniku omogočen 15-dnevni prostovoljni izpolnitveni rok za plačilo zapadlih obveznosti, s tem pa, ali je toženka veljavno odstopila od kreditne pogodbe oziroma ali je z odstopom kršila kreditno pogodbo in je podana njena odškodninska odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja naslednja vprašanja: 1. Ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede obstoja pogojev za odstop od kreditne pogodbe, upoštevajoč dejstvo, da kreditojemalec ni prejel odstopa od pogodbe in ni bil obveščen o odstopu od kreditne pogodbe? 2. Ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko tožeča stranka ni bila zaslišana, kljub temu, da je prejela vabilo na zaslišanje v pravdnem postopku? 3. Ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko sodišče skladno z določbo 285. člena ZPP ni poskrbelo, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe tožeče stranke o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe tožeče stranke, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo? Poudarja, da priporočenih pošiljk (glede na trditve toženke Poziva na plačilo pred odstopom od pogodbe in Obvestila o odstopu od pogodbe in poziv k plačilu) s strani toženke ni prevzel in posledično ni mogel biti obveščen o odstopu toženke od kreditne pogodbe. Nasprotuje stališču sodišč, da so izpolnjeni vsi pogoji za odstop toženke od kreditne pogodbe, torej pravilna obvestitev tožnika o dodatnem roku za plačilo zapadlih obveznosti in o odstopu od kreditne pogodbe po določbi drugega odstavka 20. člena ZPotK-2 in drugega odstavka 9. člena kreditne pogodbe. To pa je v nasprotju s sodno prakso višjih sodišč - sklepom VSL II Cp 289/2014 in VSC Cp 228/2011. Ne strinja se z izpodbijano odločitvijo, da za veljavnost odstopa ni potrebno, da je kreditodajalec dejansko obveščen o odstopu, ampak zadošča, da zgolj izkaže, da je na kreditojemalca naslovil pisemsko pošiljko s povratnico, ki pa je kreditojemalec ni prevzel. Opozarja, da toženka ni dokazala, da je tožniku posredovala prav navedena dopisa, saj je predložila zgolj fotokopije vrnjenih povratnic, ki pa ne izkazujejo, kaj je bilo z njima dejansko poslano tožniku. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnik ni bil zaslišan, čeprav tak dokazni predlog smiselno izhaja iz njegovih navedb v tožbi in kljub temu, da je prejel vabilo za zaslišanje. To pa je prispevalo k nepravilni in nezakoniti sodbi. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo ustreznega materialno procesnega vodstva, upoštevajoč, da se je tožnik zastopal sam - tožniku ni dalo napotkov, naj dopolni trditveno in dokazno podlago tožbe v delu glede upravičenosti do denarne odškodnine na podlagi 179. člena OZ. Nato pa je v sodbi tožniku očitalo, da ni predložil nobenih dokazil o intenziteti in trajanju pretrpljenih bolečin.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).