Jedro

V zvezi z definicijo kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1 in njegovo izvršitvijo v opustitveni obliki, pri kateri storilec opusti dolžnosti svojega ravnanja v skladu z določeno blanketno izpolnitveno normo, z vidika ugotavljanja obstoja tovrstnega storilčevega položaja ni pomemben le formalni položaj ali status vsakokratnega storilca, ampak tudi njegov dejanski položaj, iz katerega lahko izhajajo njegove garantne dolžnosti. Gre za dejansko vprašanje, ki v okoliščinah konkretnega primera ni povezano le z ugotavljanjem, kdo je bil podpisnik koncesijske pogodbe, ampak zahteva podrobnejše ugotavljanje, kdo je tudi dejansko deloval kot koncesionar.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtožena D. K. in P. K. ter obdolženo pravno osebo E. d.o.o., iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, za obdolženo pravno osebo v zvezi z 42. členom KZ-1 in 4. točko prvega odstavka 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obtoženega P. K. bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je višja državna tožilka vložila pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtožene spozna za krive oziroma obdolženo pravno osebo za odgovorno po obtožbi in jih kaznuje, kakor je predlagala v zaključni besedi.

3. Obtoženca in obdolžena pravna oseba ter zagovornik obtoženega P. K. v odgovorih na pritožbo sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Obtoženi D. K. v svojem odgovoru na pritožbo navaja tudi, da je pritožba državne tožilke vložena prepozno. Slednje ne drži, saj je potrebno v konkretnem primeru upoštevati določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih, po kateri procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Bistvo očitka po obtožbi, ki mestoma opisuje tudi okoliščine, ki niso v vzročni zvezi s požarom, je v tem, da naj bi obdolženca kot dimnikar in direktor obdolžene pravne osebe opustila del svojih dolžnosti pri opravljanju javne dimnikarske službe po koncesijski pogodbi in v zvezi s čistilnimi vratci na dimniku D3 konkretnega objekta, ki naj bi imela dotrajana tesnila in bila neustrezna, o pomanjkljivostih nista obvestila stanovalcev in upravnika objekta oziroma nista podala prijave pristojnemu inšpekcijskemu organu, zaradi teh opustitev pa naj bi se dimniški požar, do katerega je prišlo čez približno deset mesecev, skozi vratca razširil na leseno ostrešje.

7. Pritožbeno sodišče po preučitvi celotne zadeve najprej odgovarja, da se za utemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da so določila in dolžnosti na podlagi koncesijske pogodbe za opravljanje dimnikarskih storitev zavezovala tudi obdolženo pravno osebo E. d.o.o.. Drugačni zaključki v izpodbijani sodbi so zmotni. Čeprav je bila koncesijska pogodba sklenjena oziroma je kot formalnega koncesionarja na področju občine B. zavezovala drugo družbo, ki se je imenovala E. d.o.o., pa z vidika kazenskopravnih zavez in posledic ne gre spregledati, da naj bi bila zgolj družba E. d.o.o. tista, ki je na tem območju dejansko izvrševala javno dimnikarsko službo oziroma s celoto vseh svojih ravnanj delovala v svojstvu dejanskega koncesionarja. Čeprav družba E. d.o.o. glede na določbe koncesijske pogodbe izvajanja koncesije ne bi smela prenesti na drugo osebo brez sodelovanja pristojnih državnih organov, pa je po dejanski plati in s sklenitvijo pogodbe z družbo E. d.o.o. z dne 20. 2. 2006 očitno storila prav to. Ob tem ni nepomembno, da naj bi bili obe družbi vsaj z vidika opravljanja dimnikarskih storitev personalno prepleteni, zaradi česar sta bili podelitev in izvajanje koncesije dejansko vezani na člane družine K., na kar utemeljeno opozarja tudi pritožnica. Iz listinske dokumentacije v spisu tudi izhaja, da naj bi družba E. d.o.o. skozi daljše obdobje opravljala preglede dimniških naprav in ob tem sestavljala poročila, v katerih je navedeno, da temeljijo na določenih javnopravnih predpisih. V teh poročilih je tudi ugotavljala nekatere nepravilnosti in strankam postavljala roke za njihovo odpravo. Gre torej za postopanje, ki ni povezano z običajnim opravljanjem tržne dejavnosti, ampak tudi z izvajanem javnih pooblastil, kot izhajajo iz gospodarske javne službe. Da naj bi družbo E. d.o.o. dojemala kot koncesionarja izhaja tudi iz izpovedbe priče M. K.. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju nepravilno osredotočalo zgolj na vprašanje formalnega koncesionarja, ni pa se opredelilo do vprašanja, kako so konkretni uporabniki razumeli delovanje družbe E. oziroma ali je slednja v zvezi s tem izkoristila podobnost svojega imena in logotipa z družbo E. d.o.o., kakor tudi takratno personalno prepletenost med njima ter si z vsem tem omogočila, da je na konkretnem dimnikarskem območju delovala kot dejanski koncesionar. Če bi se namreč izkazalo, da je družbi E. d.o.o. in njenim predstavnikom navedeno stanje ustrezalo dokler je družba izvajala in zaračunavala storitve, ob tem pa njeni predstavniki, ki so bili hkrati tudi skupni predstavniki družbe E. d.o.o., niso obvestili pristojnih državnih organov, da slednja družba ne izvaja koncesije, potem se vsi navedeni sedaj, ko so soočeni z morebitnimi negativnimi posledicami dejanskega izvajanja koncesije, vsaj v kazenskopravnem smislu ne morejo sklicevati na formalnosti pri izvajanju koncesije. V zvezi z definicijo kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1 in njegovo izvršitvijo v opustitveni obliki, pri kateri storilec opusti dolžnosti svojega ravnanja v skladu z določeno blanketno izpolnitveno normo, z vidika ugotavljanja obstoja tovrstnega storilčevega položaja ni pomemben le formalni položaj ali status vsakokratnega storilca, ampak tudi njegov dejanski položaj, iz katerega lahko izhajajo njegove garantne dolžnosti1. Gre za dejansko vprašanje, ki v okoliščinah konkretnega primera ni povezano le z ugotavljanjem, kdo je bil podpisnik koncesijske pogodbe, ampak zahteva podrobnejše ugotavljanje, kdo je tudi dejansko deloval kot koncesionar. Izpodbijana sodba se ob drugačnem zaključevanju ne opredeli do vseh zgoraj izpostavljenih okoliščin.

8. Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem zakonskega znaka ogrozitve premoženja velike vrednosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niti ni bistveno, kolikšna je bila višina dejanske škode, ki je zaradi požara nastala na podstrešju, ampak je z vidika pravne opredelitve ravnanj po prvem odstavku 314. člena KZ-1 pomembneje ugotavljanje vrednosti premoženja, obstoj katerega je bil zaradi nastalega požara šele ogrožen oziroma v konkretni nevarnosti. Glede slednjega ni prepričljivo jedrnato zaključevanje sodišča prve stopnje, da je gorelo podstrešje, ogenj pa je silil navzgor in so ga gasilci obvladali po približno petnajstih minutah. Sodišče bi moralo upoštevati, da je gorelo ostrešje večstanovanjskega bloka, in čeprav je lahko imel požar tendenco, da se širi navzgor, je še vedno šlo za razvit požar na razmeroma velikem lesenem ostrešju, pri katerem so se sproščale sile, ki jih ni mogoče vedno povsem nadzorovati in obvladovati, požar pa bi se, tudi glede na mnenje sodnega izvedenca za preiskave požarov, pod določenimi pogoji lahko razširil na nižje dele stanovanjskega bloka ter ogrozil premoženje velike vrednosti. Ta nevarnost je torej lahko obstajala in ni bila le abstraktna ali oddaljena. Okoliščina, da je gasilcem ob hitrem posredovanju uspelo požar omejiti, ni edina ključna za ugotavljanje stopnje ogrožanja zavarovanih dobrin, ampak je bolj pomembna z vidika, da niso nastale posledice v smeri kvalificirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 314. člena KZ-1. 9. Predvsem pa so v zvezi z ugotavljanjem relevantnega dejanskega stanja utemeljena pritožbena izvajanja v smeri, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma v razlogih sodbe ni ugotavljalo okoliščin povezanih z vprašanjem neustreznosti ali dotrajanosti čistilnih vratc na dimniku D3, zaradi česar naj bi se požar šele lahko razširil na ostrešje stanovanjskega bloka. Izpodbijana sodba v točki 10 obrazložitve sicer pravilno ugotavlja, da obtožencema ne gre očitati požara, ki je zaradi vžiga oblog nastal znotraj dimniške tuljave, vendar pa sodišče spregleda, da je bistvo očitka v tem, da naj bi se požar iz bolj ali manj kontroliranega okolja dimniške tuljave razširil na ostrešje zaradi domnevnih opustitev obtožencev povezanih z dimniškimi vratci. Pritožbeno sodišče se ne strinja z obrazložitvijo v 11. točki izpodbijane sodbe, da obtožencema glede na obtožbeni opis te posledice ni mogoče pripisati. Slednji namreč tudi v zvezi s čistilnimi vratci na dimniku D3 vsebuje očitek določenih opustitvenih ravnanj, hkrati pa iz opisa kot celote izhaja, da je do zatrjevane posledice prišlo ravno zaradi širitve požara iz dimniške tuljave skozi sporna vratca. Sicer pa je v zvezi s tem potrebno poudariti, da očitek po obtožbi izhaja iz predpostavke, da naj bi obtoženi Kosi ob pregledih dimnika ugotovil, da vratca ne tesnijo, so dotrajana oziroma da niso ustrezna in jih je potrebno zamenjati. Glede tega izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov oziroma se ne opredeli do vsebine izvedenih dokazov. V 8. točki obrazložitve sodišče ob povzemanju mnenja sodnega izvedenca za preiskavo požarov tako omenja zgolj verjetnost slabega tesnjenja teh vratc, ne poda pa gotovostnih zaključkov o tem, ali so vratca tesnila v trenutku pred nastankom dimniškega požar in predvsem ob pregledih dimnika D3 s strani obtoženega K.. Ne le obtoženi, ampak tudi priča V. F. je izpovedala, da ji je D. K. ob pregledu petih dimnikov februarja 2012 povedal, da je potrebno zamenjati tesnila na drugih dimnikih, glede vratc njenega dimnika (D3) pa ji je zagotovil, da držijo. Da bi jima z možem pokazal, da podpiranje z leseno letvijo ni potrebno, se je dimnikar v vratca tudi uprl. Tudi glede na vsebino originalnega poročila v prilogi C4 naj bi obtoženi ugotavljal zgolj neustreznost vratc na dimnikih D1 in D2. Iz povzetega izhaja, da očitek po obtožbi in dinamika celotnega postopka prehitro izhajata iz predpostavke, da so bila tesnila izrabljena in zato vratca neustrezna že ob obtoženčevih pregledih. V povezavi s slednjim se izpodbijana sodba ne opredeli tudi do izpovedbe policista M. Č., da so bila vratca lahko neprimerna tudi zato, ker ne morejo zdržati povečanih temperatur ob dimniškem požaru. Izvedenec je svojem mnenju navedel, da je tesnjenje vratc odvisno od brezhibnosti tesnila. V izpodbijani sodbi ni razjasnjeno ali sporna vratca niso nikoli tesnila oziroma so bila kot produkt neustrezna za kurilne naprave na določeno vrsto goriva; ali niso tesnila ob pregledih v februarju in aprilu 2012; ali niso mogoče izgorela tekom kurilne sezone 2012/13; oziroma ali niso mogoče tesnila izgorela šele ob dimniškem požaru februarja 2013. 10. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali sta bila obtoženca seznanjena z dotrajanostjo dimniških vratc oziroma z morebitno neustreznostjo celotnih čistilih vratc na dimniku, zaradi česar je ostalo relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (prvi odstavek 373. člena KZ-1). Šele na podlagi slednjega bo v naslednjem koraku možna tudi ustrezna presoja očitka, ali sta obtoženca opustila morebitno dolžnost obveščanja določenih tretjih oseb. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ustrezneje upoštevati in se opredeliti do predhodno izpostavljenih okoliščin glede čistilnih vratc na dimniku D3. Še pred tem pa se lahko za smotrnejše izkaže najprej ugotavljanje, ali bi bilo obtožencema sploh mogoče očitati naklepno ravnanje v smislu prvega odstavka 314. člena KZ-1. Že okoliščina, da naj bi se obtoženca o nepravilnostih v zvezi z dimnikom D3 pogovarjala z določenimi stanovalci oziroma upravnico stavbe in to navedla v poročilu, kakor to ugotavlja izpodbijana sodba v točki 6, je lahko relevantna z vidika ugotavljanja subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja. Če bi se izkazalo, da naj bi bila s tega vidika pravilna kvalifikacija domnevnih ravnanj po tretjem odstavku 314. člena KZ-1, potem bo moralo prvostopenjsko sodišče ustrezno preveriti tudi možnost zastaranja kazenskega pregona.

1 Tovrstno razlago, čeprav v zvezi z ugotavljanjem zakonskega znaka opravljanja gospodarske dejavnosti pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Ips 48478/2010 z dne 20. 3. 2014.