Jedro

Ker v redu vabljeni obdolženec na glavno obravnavo ni prišel in svoje odsotnosti ni opravičil, je nase tudi prevzel tveganje, da na glavni obravnavi sam ne bo mogel obrambe izvajati tako, da se bo o izpovedbi te priče izjavil, ji postavljal vprašanja in na njeno pričanje podal morebitne pripombe.

Pri kaznivem dejanju razžalitve ni pomembno, ali ima storilec namen žaliti, mora pa biti pri storilcu podana zavest o žaljivosti in hotenje, da se izjava posreduje.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.5.2005 obsojenega R.Z. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve po 2. v zvezi s 1. odstavkom 169. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 169. člena KZ določilo kazen enega meseca zapora, ki se ne bo izvršila (pravilno bi bilo, ki ne bo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo povprečnine v znesku 100.000 SIT. Pritožbo obsojenega R.Z. pa je zavrglo kot prepozno.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega R.Z. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in "napačne uporabe Kazenskega zakonika ter naloženih stroškov postopka" vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo v celoti razveljavi.

Zasebni tožilec B.Š., ki mu je bila zahteva za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, se o njej ni izjavil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da Vrhovno sodišče izpodbijane pravnomočne sodbe ne preizkuša po uradni dolžnosti, ampak je vložnik dolžan zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, sicer utemeljenosti njegovih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Razlogi, iz katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo, so taksativno našteti v točkah 1 do 3 1. odstavka 420. člena ZKP, v 2. odstavku pa je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnica v zahtevi navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in da je zato izpodbijana sodba napačna ter da bi sodišče moralo slediti navodilom Vrhovnega sodišča, ki je ocenilo, da obstoja dvom o resničnosti navedenih odločilnih dejstev, česar pa da izpodbijana sodba ni odpravila, vendar ne obrazloži, katero kršitev zakona naj bi s tem storilo sodišče v rednem postopku, ampak na najsplošnejši ravni izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Navedba zahteve, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so ti nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (očitno iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) ostaja na ravni (golega) zakonskega besedila in je popolnoma nekonkretizirana ter vsebinsko neizpolnjena, tako da je ni mogoče preizkusiti.

Tudi, ko vložnica trdi, da so dejstva, ki jih je obsojenec navedel v inkriminiranem člankih, resnična, kar naj bi smiselno potrdila tudi izpovedba priče dr. I.V., če bi bila obsojencu dana možnost postavljati mu vprašanja, če sodišče ne bi kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, kar da je vplivalo na zakonitost in pravilnost (kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom sicer ni relevantno) sodbe, ne pojasni, katero kršitev zakona naj bi s tem storilo.

Priča I.V., katerega zaslišanje je predlagala obramba, je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 12.5.2005, na kateri obsojenec ni bil navzoč, bila pa je prisotna njegova zagovornica. Vložnica v zahtevi ne zatrjuje, da je sodišče prve stopnje obsojencu sodilo, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 307. člena ZKP, pač pa navaja, da obsojencu ni bila dana možnost zaslišati pričo. S tem, da v redu vabljeni obdolženec na glavno obravnavo ni prišel in svoje odsotnosti ni opravičil, je nase tudi prevzel tveganje, da na glavni obravnavi sam ne bo mogel obrambe izvajati tako, da se bo o izpovedbi te priče izjavil, ji postavljal vprašanja in na njeno pričanje podal morebitne pripombe. To je potrebno poudariti, ker v našem procesnem pravu ni posebnih dokaznih pravil, ki veljajo za zaslišanje prič obrambe na eni in prič tožilca na drugi strani v čistem adversarnem postopku, ampak velja načelo procesne akvizicije. O nevtralizaciji ovir z vidika obrambe lahko govorimo takrat, ko je imela obramba predvsem možnost izpodbijanja izjav ter možnost vzbuditi dvom v zanesljivost prič in verodostojnost njihovih izjav. V obravnavani zahtevi je obsojenčeva zagovornica pričo izprašala in je bilo zato tudi v tem pogledu, četudi obsojenec na glavni obravnavi ni bil prisoten, zadoščeno zahtevam poštenega postopka. Pri tem zahteva niti ne pove o katerih pravno relevantnih dejstvih bi obsojenec pričo izprašal in posledično tudi ne zakaj bi to vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Kolikor pa vložnica navaja, da je priča M.K., ki je bila zaslišana na isti glavni obravnavi, izjavila, da so bili pogledi na posamezno problematiko različni, kar je normalno, saj da se je invalidsko varstvo spreminjalo in tudi pogledi na aktualna vprašanja zdraviliškega varstva ter rehabilitacije, na ta način pa potrdila obsojenčev zagovor, ponuja drugačno dokazno presojo izpovedbe te priče, ki se razlikuje od tiste sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato s temi navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in uveljavlja razlog, iz katerega s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati.

Pritrditi je treba zahtevi, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o zavrnitvi dokaznih predlogov, podanih v obsojenčevi obrambni vlogi dne 12.5.2005, ki jih je sodišče na glavni obravnavi s sklepom z istega dne zavrnilo kot neutemeljene (list. št. 311).

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, prav tako ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokaz mora biti pravno relevanten, izkazano mora biti, da sploh obstaja, obramba mora oboje izkazati z ustrezno stopnjo verjetnosti, v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je lahko kratka, a mora biti konkretna in ne zgolj pavšalna, abstraktna, splošna. Zato sodišče tej zahtevi iz 5. odstavka 299. člena ZKP, s sklepom, da se dokazni predlogi kot neutemeljeni zavrnejo ni zadostilo.

Po 7. odstavku 364. člena ZKP mora sodišče navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, kar je v izpodbijani sodbi, razen pri predlogu z dne 12.5.2005, tudi argumentirano storilo.

Obsojenec je v navedeni obrambni vlogi, ki jo je opredelil kot svoj pisni zagovor, navedel, da ga želi zasebni tožilec B.Š. popolnoma uničiti in onemogočiti, saj da proti njemu nadaljuje postopek zaradi plačila odškodnine v enormnem znesku, da k obsojencu pošilja različne ljudi, ki ga ustrahujejo in podobno, ne glede na dejstvo, da obsojenec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja po zasebni tožbi. V podkrepitev teh navedb je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič M.L., M.R., dr. D.P., V.K. in B.B. ter da sodišče prebere zapisnik glavne obravnave v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z dne 11.4.2005. Višina odškodnine, ki jo v pravdnem postopku uveljavlja zasebni tožilec je z vidika odločanja o utemeljenosti tožilčevega zahtevka irelevantna, prav tako tudi z ničemer konkretizirana trditev, da zasebni tožilec devet let po storitvi dejanja, pošilja k obsojencu različne ljudi, ki da ga ustrahujejo, obsojeni R.Z. pa je v postopku tudi vseskozi zatrjeval, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Vložnica v izrednem pravnem sredstvu navaja, da je bilo obsojenemu s takšnim ravnanjem sodišča kršeno procesno jamstvo iz 3. alineje 29. člena Ustave, vendar ne pojasni zakaj je izvedba teh dokazov pravno relevantna in tudi ne vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je sicer podana kršitev določbe 7. odstavka 364. člena ZKP, vendar pa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Vložnica tudi ne obrazloži, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbami, da ne sprejema presoje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec do zasebnega tožilca pokazal sarkastičen, zelo negativen, poniževalen odnos, saj da tega v inkriminiranem tekstu ni zaznati, kar da je potrjeno tudi z ugotovitvijo, da je obsojenec deloval v korist invalidnih oseb in da se je za pravice in izboljšanje položaja boril odkar pomni ter da je v duhu svoje in tuje bolečine izražal ugotovitve in podajal predloge za izboljšanje položaja invalidnih ljudi. Enako velja za nadaljnje navedbe, da je obsojenec zelo nazorno izpovedal, čemur bi sodišče moralo slediti, da: "pisanje ni imelo namena žaliti zasebnega tožilca, temveč ga le vzbuditi k videnju in reševanju problematike tako, da bi cilji postali skupni vsem invalidom".

Sodišče prve stopnje je navedlo podrobne razloge in (vrednostna) merila (v zadnjem odstavku na 9., 10. in 11. strani sodbe), ki so ga privedli do ugotovitve, da je obsojenec v navedenih člankih žalil čast in dobro ime zasebnega tožilca, o njem podal negativno sodbo, ga podcenjeval in izkazal nespoštovanje njegovega človeškega dostojanstva, taki presoji pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Glede navedbe, da obsojenec ni imel namena žaliti zasebnega tožilca, je treba povedati, da ta namen ni pomemben, pač pa mora biti pri storilcu podana zavest o žaljivosti in hotenje, da se izjava posreduje. Vložnica, ki ostaja zgolj na ravni posplošenega zatrjevanja, da je obsojenec zasebnega tožilca hotel samo vzpodbuditi k ustreznejšemu reševanju invalidske problematike, tudi v tem obsegu zavrača dokazno in na tej podlagi temelječo vrednostno presojo obsojenčevega ravnanja ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenčeva zagovornica ima prav, da je pri sicer žaljivih izrazih protipravnost izključena (tudi) pri resni kritiki in varstvu upravičenih koristi, če ni podan zaničevalni namen. Vendar pa, ko izhaja iz te razlage in prehaja z abstraktnega h konkretnemu, svojih trditev ne utemelji, ampak navaja le, da je v tem dejstvo (očitno mišljeno bistvo) obsojenčevega pisanja, da to ni moglo škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca in da ta tega ni z ničemer dokazal, kakor tudi ne, da bi utrpel kakršnokoli škodo. Sodišče prve stopnje je argumentirano zavrnilo obsojenčeve navedbe, da je šlo v obeh člankih za resno kritiko oziroma varstvo upravičenih koristi. V ravnanju zasebnega tožilca v okviru invalidskih organizacij, na področjih invalidskega varstva, izobraževanja in zaposlovanja, da med postopkom ravnanja zasebnega tožilca ni ugotovilo nobenih nepravilnosti. Pojasnilo je, da imata zasebni tožilec in obsojenec vsak svoj pogled na položaj in delovanje invalidov ter invalidskih organizacij, ter da bi obsojenec svoje drugačne poglede lahko podal, ne da bil pri tem podcenjeval zasebnega tožilca in izkazoval nespoštovanje do njegovega človeškega dostojanstva. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da ni potrebno, da je način, ki ga storilec izbere za zaščito interesa, edini možen oziroma nujen, pomembno je, da ga uveljavlja na način in s sredstvom, ki je primerno. Presojati je torej treba, ali se ne da interesa doseči lažje in enostavneje, z manjšim posegom v čast drugega. Taki zahtevi po ugotovitvah v izpodbijani pravnomočni sodbi ni zadostil, saj bi lahko podal resno kritiko ali varoval svoj interes na drugačen, bolj primeren način, ne pa s podcenjevanjem zasebnega tožilca in nespoštovanjem njegovega človeškega dostojanstva. Navedbe, da obsojenec v nasprotju z ugotovitvami sodišča ni imel zaničevalnega namena in da tudi sploh ni razžalil zasebnega tožilca, obsojenčeva zagovornica tudi ne konkretizira, zato ne more izpodbiti zakonitosti sodbe niti v tem obsegu.

Vložnica v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje obsojencu neutemeljeno naložilo v plačilo povprečnino, saj je bilo ugotovljeno, da je obsojenec socialno ogrožena invalidna oseba, ki prejema invalidsko pokojnino, ki jo odstopi domu starejših občanov za oskrbo, pri čemer drugih dohodkov nima. Tudi ko v navedenem obsegu izpodbija zakonitost odločbe o stroških kazenskega obsojenčeva zagovornica ne pove, katero kršitev zakona sploh uveljavlja, ampak zgolj zavrača presojo, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče. Zato njene zahteve, tako kot je utemeljena, v tem obsegu ni mogoče razumeti drugače kot izpodbijanje dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče druge stopnje obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega R.Z., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Vložnica z zahtevo ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče obsojenega R.Z. po 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP zaradi slabih gmotnih razmer oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.