Jedro

Tožba ni bila vložena zaradi molka organa, prav tako je iz izreka novo izdane odločbe razvidno, da tožena stranka ni spremenila oziroma odpravila izpodbijanega upravnega akta. Iz vsebine obeh odločb ter vlog tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka le dopolnila prvo izdano odločbo in torej odločila o zahtevkih, o katerih prej ni odločila. Ker torej ne gre za primere iz tretjega ali četrtega odstavka 39. člena ZUS-1, sodišče nima zakonske podlage, da bi v obravnavanem primeru ustavitve postopka, odločilo drugače, kakor mu nalaga četrti odstavek 25. člena ZUS-1, torej, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožeča stranka sicer navaja, da je bila tožba potrebna, vendar sodišče pripominja, da bi lahko tožeča stranka isti učinek dosegla tudi z vložitvijo predloga za izdajo dopolnilne odločbe v skladu z 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, ker naj tožena stranka ne bi odločila o vseh njenih zahtevkih. Tožeča stranka je toženo stranko zaprosila za izdajo odločbe o opravljanju javne zdravstvene službe na posebej naštetih področjih, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi odločila le o nekaterih zahtevanih področjih, ne pa o vseh. Tožeča stranka je v tožbi predlagala odpravo določbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je na tožbo odgovorila dne 28. 6. 2018 in sodišče obvestila, da je izdala odločbo št. 162-2/2018-312 z dne 26. 6. 2018, "s katero je odločila o zahtevku tožeče stranke", in predlagala zavrnitev tožbe.

3. Sodišče je vlogo tožene stranke skupaj z novo izdano odločbo poslalo v odgovor tožeči stranki, ki je v svoji vlogi z dne 5. 7. 2018 navedla, da glede na novo izdano odločbo nima več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora in da tožbo umika. Vztraja pa pri povrnitvi stroškov postopka, ker da je bila tožba potrebna in utemeljena, saj je tožena stranka novo odločbo izdala šele po prejemu vložene tožbe.

K točki I izreka:

4. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 34. členu določa, da lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe (prvi odstavek). Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi (drugi odstavek).

5. Glede na zgoraj navedeno in ker v obravnavani zadevi še ni odločeno, je, na podlagi izjave tožeče stranke o umiku tožbe in skladno z drugim odstavkom 34. člena ZUS-1, sodišče postopek ustavilo.

K točki II izreka:

6. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Izjema od tega pravila je določena zgolj za primere, ko se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, torej če tožnik ne vztraja pri tožbi po tem, ko je organ med sodnim postopkom izdal drug upravni akt, s katerim je spremenil ali odpravil izpodbijani upravni akt, ali če v primeru molka organa sodišče ustavi postopek po tem, ko je organ izdal upravni akt po vložitvi tožbe.1 V obravnavani zadevi pa ne gre za takšne primere. Tožba ni bila vložena zaradi molka organa, prav tako je iz izreka novo izdane odločbe razvidno, da tožena stranka ni spremenila oziroma odpravila izpodbijanega upravnega akta. Iz vsebine obeh odločb ter vlog tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka le dopolnila prvo izdano odločbo in torej odločila o zahtevkih, o katerih prej ni odločila. Ker torej ne gre za primere iz tretjega ali četrtega odstavka 39. člena ZUS-1, sodišče nima zakonske podlage, da bi v obravnavanem primeru ustavitve postopka, odločilo drugače, kakor mu nalaga četrti odstavek 25. člena ZUS-1, torej, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožeča stranka sicer navaja, da je bila tožba potrebna, vendar sodišče pripominja, da bi lahko tožeča stranka isti učinek dosegla tudi z vložitvijo predloga za izdajo dopolnilne odločbe v skladu z 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).2

7. Sodišče je odločilo po sodniku poročevalcu na podlagi petega odstavka 59. člena ZUS-1 v povezavi z 2. točko 46. člena ZUS-1. 1 39. člen ZUS-1: (1) Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. (2) V primeru iz prejšnjega odstavka zahteva sodišče od tožnika, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. (3) Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi. (4) Če je bil v primeru, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt izdan po vložitvi tožbe, sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Če pritožba ni dovoljena, postopa sodišče po drugem odstavku tega člena. 2 220. člen ZUP: (1) Če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, je zoper tako odločbo dovoljena pritožba. (2) Če so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje, se lahko izda dopolnilna odločba brez novega ugotovitvenega postopka. (3) Dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo. (4) Vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe ni vezana na rok.