18. 6. 2013

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Janez Cerar, Domžale, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 18. junija 2013

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 152/2013 z dne 23. 1. 2013 v zvezi s 1. in 2. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 92/2011 z dne 2. 10. 2012 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča v izvršilnem postopku, ki ga pod opravilno številko In 92/2011 vodi Okrajno sodišče v Domžalah, ni dovoljeno opraviti izvršilnih dejanj izpraznitve in izročitve nepremičnin upniku oziroma rušenja objektov na teh nepremičninah.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik, ki je dolžnik v izvršbi, izpodbija pravnomočno odločitev sodišč, da upnica ob podpisu izjave, da umika predlog za izvršbo, ni bila pravdno sposobna, zato ta izjava nima pravnega učinka. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom odločilo, da ne bo ustavilo izvršilnega postopka, ki se vodi proti pritožniku. Oprlo se je predvsem na mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika. Ni sprejelo njegovih trditev, da so upnico po podpisu sporne izjave ustrahovali in poškodovali sorodniki, kar naj bi bil vzrok posttravmatske motnje, ki je šele naknadno vplivala na njeno poslovno sposobnost. Ni se strinjalo niti s pritožnikovim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje o popolnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja. Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno vztrajanje pri izvedbi dokaza s predvajanjem tajno pridobljenega zvočnega posnetka pogovora med upnico in eno od prič, ker ni štelo, da bi imela izvedba tega dokaza poseben pomen za izvrševanje kakšne ustavno varovane pritožnikove pravice, ki bi upravičevala poseg v upničino pravico do zasebnosti. Glede (neobrazložene) opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem upnice je Višje sodišče po eni strani ugotovilo, da je prva stopnja iz pasivnosti pritožnika sklepala, da je od tega dokaznega predloga odstopil. Po drugi strani je menilo, da je pritožbeno grajanje te procesne kršitve prepozno in zato prekludirano.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je Višje sodišče zgolj pavšalno obrazložilo svojo dokazno oceno in zavrnitev njegovih očitkov glede zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca psihiatrične stroke. Navaja, da sta mu sodišči prve in druge stopnje kršili človekovo pravico do kontradiktornega postopka v njenem vidiku pravice do izvedbe predlaganega dokaza. Dokaz z zaslišanjem upnice naj bi bil relevanten že zato, ker je sodišče svojo odločbo oprlo na izvedensko mnenje, ki izhaja iz pogovora z upnico, s katerim pritožnik ni bil seznanjen. Po oceni pritožnika je stališče sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje upnice, ker je menilo, da je pritožnik od predloga odstopil, arbitrarno, saj se stranka ni dolžna izrekati o tem, ali vztraja pri procesnih predlogih. Pritožnik trdi, da sodišči ne bi smeli zavrniti izvedbe dokaza s predvajanjem zvočnega zapisa pogovora ene od prič z upnico. Meni, da ni mogoče šteti, da je vsako tajno snemanje protipravno. Poleg tega naj bi bila izvedba tega dokaza v vsakem primeru dopustna tudi zato, ker bi imela poseben pomen za izvrševanje človekovih pravic pritožnika iz 22. in 23. člena Ustave. Pritožnik predlaga začasno zadržanje učinkov izpodbijanega sklepa.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zaradi ravnanja sodišč v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje upnice (1. točka izreka).

4.Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvršilni postopek, ki ga pod opravilno številko In 92/2011 vodi Okrajno sodišče v Domžalah. Ta predlog pritožnik utemeljuje z navedbo, da bi dokončanje izvršbe pomenilo deložacijo pritožnika in žene iz stanovanjskih objektov, v katerih bivata celo življenje. Deložacija naj bi pri pritožniku in (zlasti) njegovi ženi povzročila resno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma bi lahko celo ogrozila ženino življenje. Pritožnik navaja, da po opravljeni izvršbi vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo več mogoča.

5.O predlogu, kot je pritožnikov, Ustavno sodišče odloča z uporabo meril iz 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), ki določa, da se ob sprejemu ustavne pritožbe zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Iz obvestila izvršitelja Marjana Hojsa 7. 6. 2013 je razvidno, da je izvršitelj za 19. 6. 2013 razpisal "rubež, cenitev premičnin, izpraznitev in rušenje nepremičnine ob asistenci policije, ključarja, podizvajalcev za izvedbo del, zdravstvenega doma Domžale, gasilcev." V obvestilu se izvršitelj sklicuje na zakonske določbe o izvršbi za izpraznitev in izročitev nepremičnin. Iz okoliščin primera jasno izhaja, da lahko zavrnitev predloga za zadržanje izvršilnega postopka pritožniku povzroči nepopravljive posledice, katerih ne bi bilo mogoče ustrezno sanirati, tudi če pritožnik uspe z ustavno pritožbo in kasneje v izvršilnem postopku prepriča sodišče, da je upnica umaknila predlog za izvršbo. Če Ustavno sodišče ne ugodi pritožnikovemu predlogu, bo do tistega trenutka nepremičnina, v kateri zdaj pritožnik živi z ženo, že porušena, pritožnik in žena pa bosta deložirana in si bosta morala najti drugo bivališče. Tudi, če bo pritožnik po izpraznitvi in izročitvi nepremičnin upniku v posest uspel s predlogom za nasprotno izvršbo po 67. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – ZIZ), je očitno, da bo lahko zopet dobil v posest zemljišča, na katerih zdaj stojijo sporni objekti. Porušenega objekta, v katerem zdaj pritožnik živi, seveda v takem primeru ne bo več in tega dejstva za nazaj ne bo mogoče odpraviti. Upoštevati je treba tudi slabo zdravstveno stanje pritožnikove žene, katera bi zaradi deložacije utegnila utrpeti posledice, ki spadajo v kategorijo težko popravljivih škodljivih posledic. Po drugi strani bo s predlaganim začasnim ukrepom upnica, tudi če nazadnje uspe v postopku z ustavno pritožbo in če tako obstane odločitev sodišč, da predlog za izvršbo ni bil veljavno umaknjen, utrpela le določen (dodatni) časovni odlog uveljavitve svojega upravičenja, da pridobi sporne nepremičnine proste oseb in stvari v posest. To ne more resneje ogroziti njenih interesov. Glede na naravo izpodbijanih sklepov in glede na navedene razloge je treba na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUstS v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS določiti način izvršitve odločitve senata. Do končne odločitve Ustavnega sodišča v izvršilnem postopku, ki ga pod opravilno številko In 92/2011 vodi Okrajno sodišče v Domžalah, ni dovoljeno opraviti izvršilnih dejanj izpraznitve in izročitve nepremičnin upniku oziroma rušenja objektov na teh nepremičninah (2. točka izreka).

6.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena, 58. člena in tretjega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič − Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat Predsednica senata

4. 6. 2014

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Janeza Cerarja, Domžale, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 4. junija 2014

odločilo:

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 152/2013 z dne 23. 1. 2013 ter 1. in 2. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 92/2011 z dne 2. 10. 2012 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Domžalah v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik, ki je dolžnik v izvršbi, izpodbija pravnomočno odločitev sodišč, da upnica ob podpisu izjave z dne 9. 6. 2010 o umiku predloga za izvršbo ni bila pravdno sposobna in tudi sedaj ni pravdno sposobna, zato njena izjava nima pravnega učinka. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na mnenje izvedenke psihiatrične stroke in na njeno zaslišanje. Ni sprejelo pritožnikove teze, da se je duševno stanje upnice poslabšalo šele po podpisu sporne izjave, ko naj bi jo ustrahovali in poškodovali sorodniki, kar naj bi pripeljalo do posttravmatske motnje. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika. Ni se strinjalo z njegovim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje o popolnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja. Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno vztrajanje pri izvedbi dokaza s predvajanjem tajno pridobljenega zvočnega posnetka pogovora med upnico in eno od prič, ker ni štelo, da bi imela izvedba tega dokaza poseben pomen za izvrševanje kakšne ustavno varovane pritožnikove pravice, ki bi upravičevala poseg v upničino pravico do zasebnosti. Glede neobrazložene opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem upnice na prvi stopnji, ki ga je predlagal pritožnik, je Višje sodišče ocenilo, da je prva stopnja iz pasivnosti pritožnika sklepala, da je od tega dokaznega predloga odstopil. S tem je odgovorilo na pritožbene očitke o neobrazloženosti odločitve prve stopnje, da ne bo zaslišanja upnice. Glede očitkov, usmerjenih v samo opustitev zaslišanja upnice, pa je Višje sodišče pritožbeno grajo štelo za prepozno in zato prekludirano.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev človekovih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je Višje sodišče zgolj pavšalno obrazložilo svojo dokazno oceno in zavrnitev njegovih očitkov glede zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca psihiatrične stroke. Zatrjuje, da sta mu sodišči prve in druge stopnje kršili človekovo pravico do kontradiktornega postopka v njenem vidiku pravice do izvedbe predlaganega dokaza. Dokaz z zaslišanjem upnice naj bi bil pomemben že zato, ker sta se sodišči oprli na izvedensko mnenje, ki izhaja iz pogovora z upnico, s katerim pritožnik ni bil seznanjen. Po mnenju pritožnika se stranka ni dolžna izrekati o tem, ali vztraja pri dokaznih predlogih. Sodišče naj iz tega, da stranka pri nekem dokazu izrecno ne vztraja, ne bi smelo sklepati, da je stranka dokazni predlog umaknila. Pritožnik trdi, da sodišči ne bi smeli zavrniti izvedbe dokaza s predvajanjem zvočnega zapisa pogovora ene od prič z upnico. Meni, da ni mogoče šteti, da je vsako tajno snemanje protipravno. Poleg tega naj bi bila izvedba tega dokaza v vsakem primeru dopustna tudi zato, ker bi imela poseben pomen za izvrševanje človekovih pravic pritožnika iz 22. in 23. člena Ustave. Pritožnik predlaga začasno zadržanje učinkov izpodbijanega sklepa.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-284/13 z dne 18. 6. 2013 sprejelo v obravnavo in prepovedalo, da bi se pred njegovo končno odločitvijo v zadevi opravili izvršilni dejanji izpraznitve nepremičnin, ki jih zaseda pritožnik, in njihove izročitve upniku oziroma da bi se zrušili objekti na teh nepremičninah. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni udeleženki, tj. upnici v izvršilnem postopku. Upnica se o ustavni pritožbi vsebinsko ni izjavila.

4.Ustavno sodišče je od Okrajnega sodišča v Domžalah pridobilo izvršilni spis št. In 92/2011.

B.

5.Z izpodbijanima sklepoma sta sodišči odločili, da upnica ni bila pravdno sposobna, ko je 9. 6. 2010 podala pisno izjavo o umiku predloga za izvršbo, [1] zato navedena izjava o umiku predloga za izvršbo nima pravnega učinka. Ker v primeru (pravno učinkujočega) umika sodišče ustavi izvršilni postopek (drugi odstavek 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – ZIZ), odločitev sodišč dejansko pomeni, da se izvršilni postopek, ki se na podlagi že pravnomočnega sklepa o izvršbi vodi proti pritožniku, ne ustavi, pač pa se nadaljuje. Zato je treba izpodbijana sklepa šteti za odločitvi o pritožnikovih pravicah in obveznostih.

6.Okrajno sodišče je 10. 6. 2010 na podlagi prejete pisne izjave o umiku predloga za izvršbo, ki jo je lastnoročno podpisala upnica, izdalo sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Upnica se je zoper ta sklep pritožila, sodnik poročevalec Višjega sodišča pa je na podlagi tretjega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) sodišču prve stopnje naložil, naj izdela poročilo o zatrjevanih kršitvah postopka in v tem okviru razčisti pravdno sposobnost upnice ob njeni podaji izjave z dne 9. 6. 2010 (glede nadaljnjega postopka pa tudi njeno sedanjo pravdno sposobnost). Okrajno sodišče se je pri reševanju tega vprašanja oprlo predvsem na pridobljeno mnenje izvedenke psihiatrične stroke z dne 8. 1. 2011. Iz navedenega mnenja izhaja, da upnica že 9. 6. 2010 zaradi demence ni bila več pravdno sposobna, takšno stanje pa je trajno. Dokazne predloge pritožnika, podane na naroku 5. 10. 2010 (za zaslišanje upnice in treh prič ter za poslušanje posnetka pogovora med Darinko Dežman in upnico ob podpisu spornega umika izvršilnega predloga), je Okrajno sodišče zavrnilo. Višje sodišče je na podlagi poročila o kršitvah določb postopka z dne 15. 2. 2011, ki ga je sestavilo Okrajno sodišče, zaradi resnega dvoma o upničini pravdni sposobnosti ob podpisu izjave o umiku izvršilnega predloga 6. 4. 2011 razveljavilo sklep o ustavitvi izvršilnega postopka in vrnilo zadevo Okrajnemu sodišču v nov postopek. Okrajno sodišče je 14. 4. 2011 prvič odločilo, da upnica "ob podpisu izjave z dne 9. 6. 2010 ni bila pravdno sposobna in tudi sedaj ni pravdno sposobna, zato njena izjava z dne 9. 6. 2010 o umiku predloga za izvršbo nima pravnega učinka". Višje sodišče je 17. 8. 2011 ta sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker prva stopnja pripomb pritožnika na izvedensko mnenje ni posredovala izvedenki "v dopolnitev in izjasnitev". Poleg tega je pritožnikove dokazne predloge z naroka 5. 10. 2010 zavrnila pavšalno in neobrazloženo. V novem postopku je Okrajno sodišče opravilo štiri naroke (26. 1., 31. 5., 6. 9. in 2. 10. 2012), po katerih je izdalo vsebinsko enako odločitev o pravdni sposobnosti upnice kot prvič. Zaslišalo je vse tri priče, ki jih je predlagal pritožnik, in izvedenko psihiatrične stroke. Okrajno sodišče ni zaslišalo upnice in ni izvedlo dokaza s poslušanjem tajno pridobljenega zvočnega posnetka pogovora med Darinko Dežman in upnico. Pritožnikov pooblaščenec je na zadnjem naroku 2. 10. 2012 predlagal postavitev novega izvedenca ter ugovarjal procesno kršitev v zvezi z zavrnitvijo izvedbe dokaza s posnetkom in zaslišanja "ostalih predlaganih prič".[2] Ni posebej uveljavljal (morebitne) procesne kršitve, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo upnice, niti ni tega dokaznega predloga ponovil ali pri njem izrecno vztrajal še potem, ko je bil 5. 10. 2010 podan. Pritožnik je šele v pritožbi zoper z ustavno pritožbo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje sodišču očital, da je dokazni predlog za zaslišanje upnice neutemeljeno zavrnilo – in to brez obrazložitve.

7.Pritožnik sodiščema med drugim očita kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje naj ne bi obrazložilo zavrnitve njegovega dokaznega predloga za zaslišanje upnice, sodišče druge stopnje pa naj bi arbitrarno opravičilo navedeno opustitev s tem, da je prvi stopnji pripisalo stališče, da je pritožnik od dokaznega predloga odstopil, ker na kasnejših narokih pri njem ni izrecno vztrajal. Pritožnik meni, da ni dolžan posebej izjavljati, da vztraja pri dokaznih predlogih.

8.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja pravica vsake stranke v postopku, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja (načelo kontradiktornosti postopka). Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.[3] Vendar pa iz 22. člena Ustave ne izhaja dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Sodišču ni treba slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dolžno pa je zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.[4] Načelna obveznost sodišča, da izvede ponujene dokaze, ki izhaja iz 22. člena Ustave, se torej ne nanaša na vse dokaze, ampak le na pomembne in dopustne – in še to le pod pogojem, da stranka obrazloženo navede, katero dejstvo naj bi se s predlaganim dokazom ugotavljalo in kakšna je lahko korist predlaganega dokaza.[5] Ustavno sodišče je že odločilo, da je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ko sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve potencialno pomembnega dokaza, sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče pa nista odgovorili na izrecno pritožničino pritožbeno oziroma revizijsko navedbo v zvezi s tem.[6] Zahtevam 22. člena Ustave ni zadoščeno niti tedaj, če sodišče sicer (na videz) obrazloži zavrnitev nekega dokaznega predloga, vendar prazno ali pavšalno.[7]

9.V obravnavani zadevi se Okrajno sodišče ni opredelilo do pravočasno in obrazloženo podanega pritožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje upnice.[8] Ker dokaza ni izvedlo, je mogoče sklepati, da ga je molče zavrnilo. Glede na navedeno v prejšnji točki obrazložitve te odločbe je tako ravnanje Okrajnega sodišča (torej opustitev obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga) z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave nesprejemljivo. Z vidika navedene človekove pravice pritožnika ni nič bolj sprejemljiva razlaga Višjega sodišča, ki je ocenilo, da je sodišče prve stopnje menilo, da je pritožnik od dokaznega predloga odstopil, ker je izrecno vztrajal le pri izvedbi drugih dokazov, potrebe po izvedbi dokaza z zaslišanjem upnice pa ni več omenjal. To očitno po mnenju Višjega sodišča pomeni, da sodišču ni treba obrazložiti, zakaj ne bo izvedlo nekega dokaza, če tako ravna zaradi (iz pasivnosti stranke) domnevanega umika dokaznega predloga.

10.S stališčem Višjega sodišča ni mogoče ustavnopravno opravičiti tega, da se Okrajno sodišče ni niti z besedico izreklo o tem, zakaj ne bo zaslišalo upnice. Če stranka z izrecno izjavo umakne dokazni predlog, o tem ni potrebna posebna razprava – če pa sodišče konstruira njeno voljo iz njenega molka na način, kot ga predlaga druga stopnja, pravica do enakega varstva pravic zahteva od sodišča jasno obrazložitev stališča, da bi stranka sploh lahko razumela, zakaj dokaz ni bil izveden, in da bi lahko, če je bila njena volja napačno ugotovljena, ustrezno ugovarjala.

11.Glede na ugotovljeno kršitev človekove pravice pritožnika iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah in Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in vrnilo zadevo Okrajnemu sodišču v Domžalah v novo odločanje. Ker za uspeh z ustavno pritožbo zadošča ugotovitev obstoja vsaj ene zatrjevane kršitve človekovih pravic, drugih zatrjevanih kršitev Ustavno sodišče ni presojalo. [9]

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Zoper pritožnika se vodi izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodne odločbe zaradi prisilne izpolnitve obveznosti upnici izročiti v posest dve zemljišči ter z enega od zemljišč odstraniti objekte in gradbeni material.

[2]Namreč frizerke in natakarja v bifeju, kamor je zahajala upnica.

[3]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 90).

[4]Prav tam. Glej tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-46/01 z dne 7. 4. 2003.

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09, in OdlUS XVIII, 89).

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-694/04 z dne 16. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 33/06).

[7]Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-794/05 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 97/05) razveljavilo sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča, ker sodišči nista prepričljivo obrazložili, zakaj izvedba predlaganega dokaza ne more vplivati na ugotovljeno dejansko stanje.

[8]Pritožnik je izvedbo tega dokaza predlagal že na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2010. Na istem naroku je sodišče brez podrobnejše obrazložitve zavrnilo vse dokazne predloge pritožnika, tudi navedenega. Vendar te (prve in edine izrecne) zavrnitve ni mogoče šteti za pravno zadostno ali sploh upoštevno. Višje sodišče je namreč v svojem sklepu z dne 17. 8. 2011, ko je razveljavilo prvi sklep prve stopnje o pravdni (ne)sposobnosti upnice, poudarilo, da je prva stopnja predlagane dokaze pritožnika zavrnila na pavšalen in neustrezen način. Okrajnemu sodišču je naložilo, naj v novem postopku upošteva, da v postopku dokazovanja procesne (ne)sposobnosti dokaz z izvedencem ni edini dopustni dokaz, in naj zato dopolni postopek z izvedbo dokazov, ki jih je predlagal pritožnik, če pa katerega od njih zavrne, mora v sklepu navesti razloge za to. Okrajno sodišče je zato moralo že na podlagi navodila instančnega sodišča ponovno pretehtati (tudi) dokazni predlog pritožnika za zaslišanje upnice in mu ali ugoditi ali ga obrazloženo zavrniti.

[9]Tako se mu ni bilo treba ukvarjati niti z očitkom pritožnika, ki je vsebinsko tesno povezan z argumenti, s katerimi je pritožnik uspel s to ustavno pritožbo. Odločba Ustavnega sodišča je namreč zgrajena na stališču, da je opustitev obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga protiustavna. Ustavno sodišče se zato ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je v neskladju z 22. členom Ustave samo po sebi že to, da sodišče ni zaslišalo upnice. Višje sodišče je ocenilo, da je pritožnik ta očitek uveljavljal prepozno (šele v pritožbi), zato je s sklicevanjem na prvi odstavek 286.b člena ZPP odklonilo ukvarjanje z njim.