Jedro

Ustava RS v 31. členu in ZKP v 10. členu opredeljujeta ustavno prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek, ki je bil pravnomočno končan, pod pogojem, da narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo „kaznivega dejanja“, iz opisa prekrška pa izhaja, da ta temelji na istem historičnem dogodku, ki je v dejstvih enak oziroma identičen dogodku (idem) v novem postopku (bis).

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt 5983/14 z dne 13. 11. 2014 zoper obdolženega A. A. zaradi utemeljenega suma, da naj bi storil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po 1. in 3. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). Z izpodbijanim sklepom je odločilo tudi o stroških kazenskega postopka in jih naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 1. odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 373. člena ZKP pritožila okrožna državna tožilka, ki je v pritožbi predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se zoper obdolženca opravi preiskava.

3. Na pritožbo so odgovorili obdolženčevi zagovorniki, ki so v svojem odgovoru pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V izpodbijanem sklepu je zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča ob sklicevanju na ustavno odločbo(1) zavzel stališče, da je bil obdolženi glede na opis kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva (ODT) v Ljubljani Kt 5983/2014 z dne 13. 11. 2014, za katerega mu je že bila izrečena globa v prekrškovnem postopku in ga je izvršil v enakih časovnih, krajevnih in dejanskih okoliščinah, že obsojen. Iz tega razloga bi bil po stališču prvostopenjskega sodišča obdolženec v predmetnem kazenskem postopku ponovno obravnavan za dejanje, kot je opredeljeno v pravnomočnem plačilnem nalogu. Z uvedbo preiskave pa bi bilo kršeno ustavno načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Pritožnica se s takšnim stališčem ne strinja in navaja, da je obdolženec s svojim ravnanjem presegel dejanski stan prekrškov, ki so utemeljevali izdajo plačilnega naloga in se bo izrečena globa (ki jo je obdolženec 16. 12. 2013 v celoti poravnal) ob upoštevanju 3. odstavka 56. člena KZ-1 le vštela v kazen, v kolikor bo obdolženec spoznan za krivega.

6. Ustava RS v 31. členu in ZKP v 10. členu(2) opredeljujeta ustavno prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, kar pomeni, da nihče ne sme biti ponovno preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Ena izmed možnih konkretizacij te prepovedi je v tem, da sodišče o aktih, s katerimi se uvaja kazenski postopek (zahteva za preiskavo, neposredna obtožnica) zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata) ne sme znova meritorno odločati, v kolikor očitano dejanje temelji na identičnih ali enakih dejstvih že razsojene stvari. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek, ki je bil pravnomočno končan, pod pogojem, da narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo »kaznivega dejanja«, iz opisa prekrška pa izhaja, da ta temelji na istem historičnem dogodku, ki je v dejstvih enak oziroma identičen dogodku (idem) v novem postopku (bis).(3)

7. Pri vprašanju, ali je bila izdaja plačilnega naloga kazenske narave, se je pritožbeno sodišče oprlo na vzpostavljene kriterije v odločbi ustavnega sodišča, po katerih je potrebno presoditi, kakšna je pravna kvalifikacija izvršenega dejanja, v katero pravno zavarovano dobrino ravnanje posega ter kakšna je teža sankcije, ki bi bila lahko izrečena obdolžencu.

8. Obdolžencu je bil 8. 12. 2013 izdan plačilni nalog št. 108017630 zaradi storitve večih prekrškov, in sicer po 3. odstavku 6. člena(4), 1. odstavku 22. člena(5) ter 2. odstavku 7. člena(6) Zakona o javnem redu in miru-1 (ZJRM-1). Obdolženčeva ravnanja so bila neposredno po obravnavanem dogodku opredeljena kot prekrški in ne kot kaznivo dejanje (v zvezi s katerim je bila šele 21. 8. 2014 vložena neposredna obtožnica), vendar pa pravna klasifikacija ni edini kriterij oziroma ni odločilne narave pri presoji kazenske narave zadeve.(7) Prekrški, zaradi katerih je PP Ljubljana-Vič obdolžencu izdala plačilni nalog, po svojem bistvu varujejo javni red in mir, dostojanstvo in avtoriteto uradne osebe pri opravljanju njenih nalog, čemur naj bi bilo praviloma namenjeno varstvo v kazenskem in ne prekrškovnem postopku,(8) izvrši pa jih lahko vsak. Po drugi strani je (podobno kot pri zgornjih prekrških) obdolžencu očitano kaznivo dejanje umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir. Izvrši ga lahko vsak, ravnanje storilca pa je inkriminirano zaradi zagotavljanja neoviranega dela uradnih oseb in varovanja javnega reda in miru. Nenazadnje so za prekrške, ki so se očitali obdolžencu, predpisane izključno denarne kazni, ki so namenjene kaznovanju in prevenciji,(9) kar sta temeljni lastnosti kazenske sankcije. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil obdolžencu izdan plačilni nalog kazenske narave.

9. Pri oceni ali med dejanskim stanjem prekrška ter kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita z zahtevo za preiskavo, obstaja identiteta (idem) je moralo pritožbeno sodišče pretehtati, ali kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencu, temelji na identičnih ali enakih historičnih dejstvih kot prekrški, ki jih je obdolženec storil. Dejansko stanje v okviru kazenskega postopka sicer še ni bilo ugotovljeno, vendar to ni ovira za primerjavo opisa prekrškov z opisom kaznivega dejanja v zahtevi za uvedbo preiskave.(10) Kot že rečeno se prepoved ponovnega sojenja o isti stvari razteza ne le na ponovno obsodbo in kaznovanje temveč tudi na ponovno sojenje, pod pojem katerega se uvršča tudi sklep o uvedbi preiskave, z izdajo katerega se kazenski postopek formalno začne. Načelo namreč ne obvezuje samo sodišč temveč tudi upravičenega tožilca in v kolikor slednji ravna v nasprotju z njim(11), je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.(12) V nasprotnem primeru, torej ko bi bila dopuščena uvedba kazenskega postopka o isti stvari, bi bila lahko s tem podana kršitev 1. odstavka 4. člena Protokola št. 7 k EKČP ter 1. odstavka 10. člena ZKP, ki obdolžencu širše od ustavne garancije iz 31. člena Ustave RS zagotavljata varstvo pred ponovno uvedbo kazenskega postopka o isti stvari, s čimer bi obdolženca le še dodatno (neupravičeno) stigmatizirali.

Ob primerjavi opisa prekrškov ter očitanega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsebina zahteve za uvedbo preiskave širša od vsebine prekrškov. Zahteva namreč opisuje, da je obdolženec policistom na kraju dogodka večkrat zagrozil da jih bo ubil in da jim bo odtrgal glavo, poleg tega je napram policistom zavzel borbeni položaj z dvignjenimi pestmi, ko so ga policisti obstopili pa je skočil na pokrov motorja policijskega vozila, začel proti policistom zamahovati s pestmi in enega izmed njih poskušal udariti v glavo, pri čemer je obdolženec z grožnjami, ki so jih spremljali pljunki, nadaljeval tudi po tem, ko so ga policisti po prerivanju z enim izmed njih uspeli obvladati. Ob takšnem opisu kaznivega dejanja ni mogoče pritrditi zunajobravnavnemu senatu prvostopenjskega sodišča, da je bilo z izdanim plačilnim nalogom ravnanje obdolženca enkrat že pravnomočno obravnavano in razsojeno. Zahteva za preiskavo v svojem opisu vsebuje okoliščine, ki (pod predpostavko resničnosti) predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in zanje obdolženec še ni bil kaznovan. Opis prekrškov „da se je (obdolženi) obrnil proti policistu in ga napadel“ ne vsebuje obdolženčevih groženj in njegove uporabe sile proti policistom in za ta ravnanja s strani prekrškovnega organa še ni bil obravnavan. Obdolžencu namreč denarna kazen po 3. odstavku 6. člena ZJRM-1 ni bila izrečena zaradi napada na policista, temveč zaradi njegove predhodne udeležbe v pretepu s svojim bratom. Poleg tega v zahtevi za preiskavo opisana obdolženčeva ravnanja presegajo pojem nedostojnega vedenja do uradne osebe iz 2. odstavka 7. člena ZJRM-1. Nenazadnje je bil obdolženec po 1. odstavku 22. člena ZJRM-1 kaznovan za nespoštovanje odredbe policista, kar predstavlja pasivno ravnanje, očitano kaznivo dejanje (preprečitev uradnega dejanja) pa se lahko izvrši le v aktivni obliki.(13) Pritožnica zato utemeljeno opozarja, da obdolženec za ravnanja, kot izhajajo iz opisa zahteve za preiskavo, še ni bil preganjan oziroma kaznovan, saj se mu z zahtevo za preiskavo očitajo ravnanja (v konkretnem primeru uporaba sile in grožnje, da bo uporabil silo ter preprečitev uradnega dejanja uradni osebi, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic ko je opravljala naloge policije), ki so lastna le kaznivemu dejanju preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po 1. in 3. odstavku 299. člena KZ-1, ne pa tudi prekrškom za katere je bil obravnavan.

10. Zaradi neobstoja historične identitete med prekrškom in kaznivim dejanjem ne gre za že razsojeno zadevo (res iudikata) in ima zato pritožnica prav, ko zatrjuje, da je odločitev sodišča napačna. Pritožbeno sodišče pa njenemu predlogu, da naj v pritožbenem postopku izpodbijani sklep spremeni in uvede preiskavo zoper obdolženo ni moglo slediti, ker se senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelil do utemeljenosti suma, ki je pogoj za uvedbo preiskave. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter ga vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-24/10 z 19. 4. 2012. Op. št. (2): Izmed drugih neposredno zavezujočih in uporabljivih aktov pa tudi Protokol št. 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) v 1. odstavku 4. člena.

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-24/10 z 19. 4. 2012, Op. št. (4): Kdor se pretepa se kaznuje z globo od 417,29 EUR do 1.251,88 EUR.

Op. št. (5): Kdor ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe, se kaznuje z globo od 333,83 EUR do 625,94 EUR.

Op. št. (6): Kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju, se kaznuje z globo od 417,29 EUR do 834,59 EUR.

Op. št. (7): Storbråten v. Norway, Eur. Ct. H. R., 1. 2. 2007. Op. št. (8): Maresti v. Croatia, Eur. Ct. H. R., 25. 9. 2009, tč. 59. Op. št. (9): Ne glede na relativno nizke zagrožene zneske ter dejstvo, da je v tistem času veljavni Zakon o prekrških-1 (ZP-1) v 2. odstavku 19. člena prepovedoval izrek uklonilnega zapora v primeru izdaje plačilnega naloga.

Op. št. (10): A contrario o tem Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Kp 16436/2012 z 8. 1. 2014. Op. št. (11): Npr. vloži zahtevo za preiskavo v zadevi, o kateri je že bilo enkrat pravnomočno odločeno.

Op. št. (12): Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 33. Op. št. (13): Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem – Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 739.