15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 2913/2005 z dne 14. 2. 2006 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III P 762/2005 z dne 26. 10. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo odločilo o odpovedi najemne pogodbe in je pritožnici (tedaj toženki) naložilo, naj izprazni stanovanje. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje, da ji tožba ni bila vročena. Trdi, da podpis na vročilnici ni njen, iz vročilnice pa naj tudi ne bi bilo razvidno, da bi tožbo zanjo sprejela kakšna druga oseba, ki bi ji tudi bilo možno opraviti veljavno vročitev. Možno naj bi sicer bilo, da je tožbo prevzela kakšna druga oseba, ki živi v isti hiši, vendar ne more biti kriva toženka, če je vročevalec napačno izpolnil vsebino vročilnice. Meni, da ji s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navaja, da v hiši, iz katere se mora izseliti, v večini živijo starejši ljudje, ki jih moti hrup otrok, moti pa jih tudi, da so (kot je mogoče razumeti pritožnica in ti otroci) Romi. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Sklicuje se tudi na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) glede poštenega sojenja in na četrti odstavek 15. člena Ustave o tem, da je zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja kršitev pri uporabi zakonskih določb materialnega in procesnega prava ter kršitev pri ugotovitvi dejanskega stanja. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz tega sledi, da se preizkus Ustavnega sodišča omejuje le na vprašanje, ali izpodbijana sodna odločba temelji na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo z vidika določene človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljivo. Smisel instituta ustavne pritožbe je namreč v tem, da se zagotovi, da sodišča sicer ustavnoskladnim zakonom z razlago v konkretni zadevi ne bodo dajala vsebine, ki bi bila nezdružljiva s človekovimi pravicami ali temeljnimi svoboščinami. Zato je razumljivo, da se preizkus Ustavnega sodišča v postopku z ustavno pritožbo omejuje le na vprašanje ustavnopravne sprejemljivosti pravnih stališč (razlage zakona). Ustavno sodišče pa ne more preizkušati pravilnosti dokazne ocene oziroma ugotovitve dejstev, na katerih temelji izpodbijana sodba (razen glede vprašanja, ali so te ugotovitve očitno napačne, kar lahko utemelji sklep o arbitrarni oziroma samovoljni odločitvi – vendar pri obravnavani zadevi niti pritožnica ne zatrjuje, da bi šlo za tak primer). Zgornja ugotovitev o nemožnosti Ustavnega sodišča, da presoja pravilnost ugotovitve dejstev, velja tako glede dejstev, ki so bila pomembna z vidika uporabe materialnega prava, kot tudi glede dejstev, ki jih je sodišče subsumiralo pod določeno procesnopravno normo.

4.Glede na ta izhodišča se izkaže, da v obravnavani zadevi ustavna pritožba ne more biti uspešna. V izpodbijani sodbi Višjega sodišča (kot tudi v sodbi sodišča prve stopnje) ni pravnih stališč, ki bi bila nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave očitno ni sporno pravno stališče, da je vročitev pravilno opravljena, če je opravljena osebno stranki. V obravnavani zadevi je sporno le dejansko vprašanje, ali je res, da je bila tožba vročena osebno stranki, oziroma ali je res, da je podpis na vročilnici res pritožničin. V pravilnost teh dejanskih ugotovitev pa se Ustavno sodišče, kot je pojasnjeno zgoraj, ne more spuščati. Za preizkus Ustavnega sodišča glede tega zadostuje ugotovitev, da je okoliščine glede vročitve v obrazložitvi sodbe zadostno obrazložilo sodišče prve stopnje in da se je do pritožbenih navedb s tem v zvezi tudi pritožbeno sodišče izrecno in dovolj izčrpno opredelilo.

5.Odločitev v obravnavani zadevi je bila izključno odvisna od okoliščin v zvezi z ugotavljanjem pravilnosti vročitve. Gre za procesnopravna vprašanja in iz navedb ustavne pritožbe ni videti, da bi na odločitev sodišča glede teh vprašanj vplivale okoliščine glede narodnosti pritožnice. Zato za kršitev prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave ne more iti. Ker ta procesnopravna vprašanja tudi nimajo nobene zveze s pravico do zasebne lastnine, tudi ne more iti za kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Glede določb 6. člena EKČP se Ustavnemu sodišču ni treba posebej opredeljevati, saj vsebina tega člena ustreza pravicam iz 22. in 23. člena Ustave, o katerih se je Ustavno sodišče opredelilo že zgoraj. Enako velja tudi za četrti odstavek 15. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger