Jedro

Samo v primeru, če obstaja eden izmed razlogov po 1. odstavku 17. člena ZDR (1990), se lahko sklene delovno razmerje za določen čas tudi s tujcem pod posebnim pogojem, določenim v 1. odstavku 2. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (delovno dovoljenje). Zato ugotovitev obstoja tega posebnega pogoja sama po sebi ne zadošča za presojo zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Za njeno pravno veljavnost morajo biti izpolnjene zakonite predpostavke iz 1. odstavka 17. člena ZDR (1990).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožnici je prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno. Tožena stranka je zavrnila njeno zahtevo za varstvo pravic, s katero je uveljavljala preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev takega sklepa delodajalca zavrnilo, posledično pa tudi reintegracijski in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnica najprej sklepala delovno razmerje za določen čas kot tujka, za čas veljavnosti vsakokratnega delovnega dovoljenja. Kasnejša pridobitev državljanstva Republike Slovenije ne pomeni avtomatično sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožnica bi morala izpolnjevati enake pogoje za sklenitev delovnega razmerja za določen čas kot ostali državljani. Tožnica je zadnji dve pogodbi sklenila na podlagi sklepov o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas. V sklepih je bil naveden razlog za podaljšanje in zoper nobenega od sklepov se tožnica ni pritožila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Navaja, da je tožena stranka sklepala z njo delovno razmerje za določen čas zato, ker ni bila državljanka Republike Slovenije, njen poklic pa je sodil med manjkajoče (deficitarne). Ko je po priporočilu tožene stranke tožnica v letu 1998 pridobila slovensko državljanstvo, je odpadel edini razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Zato bi moralo sklenjeno delovno razmerje pridobiti značaj delovnega razmerja za nedoločen čas. Šele v sodnem postopku se je tožena stranka začela sklicevati na razloge iz tretje alinee 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Predlaga ugoditev zahtevku oziroma razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Kolikor se tožnica v reviziji spušča v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in dokazno oceno obeh sodišč, to po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pomenijo vse navedbe v reviziji o dokazni oceni izvedenih dokazov glede razlogov za le začasno zaposlitev tožnice.

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena). Tožnica sicer uveljavlja vse revizijske razloge, vendar ne izrecno in ne smiselno ne navede, za katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Delovno razmerje se praviloma sklene za čas, ki ni v naprej določen, torej za nedoločen čas. Po določbi 2. odstavka 12. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) se lahko delovno razmerje v skladu z zakonom sklene za čas, ki je v naprej določen - sezonska dela, delo pri določenem projektu, povečanje obsega dela, nadomeščanje odsotnega delavca in tako dalje, za čas, dokler trajajo te potrebe. To pomeni, da se le v izjemnih primerih in ob pogojih, ki morajo biti določeni z zakonom, lahko sklepa delovno razmerje za določen čas. Ta zakonska določba je realizirana v 17. členu ZDR (1990), ki taksativno našteva primere, kdaj se lahko sklene delovno razmerje za določen čas (10 alinej), v 11. alinei pa vsebuje napotilno normo, da uredi druge primere tudi kolektivna pogodba oziroma splošni akt v skladu z zakonom.

Delovno razmerje za določen čas je zakonito le, če obstaja za njegovo sklenitev razlog, ki je določen v prvem odstavku 17. člena ZDR (1990). Nezakonito uporabo inštituta delovnega razmerja za določen čas sankcionira zakon v 18. členu. Če se namreč zaradi razlogov na strani delodajalca sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, je šteti, da je sklenjeno delovno razmerje v skladu z resnično naravo delovnega razmerja. Delovno razmerje, ki je po svoji naravi trajne narave, se ne more, razen, če bi šlo za posebej v zakonu določene primere, skriti pod plaščem delovnega razmerja za določen čas. To bi pomenilo zlorabo tega inštituta in sodišče takemu razmerju ne bi moglo priznati pravne veljavnosti.

Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas preneha s pretekom določenega časa (drugi odstavek 17. člena ZDR (1990)). Delavcu mora biti obvezno vročen pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti (drugi odstavek 23. člena ZTPDR), če gre za prenehanje delovnega razmerja pa pisna odločba s pravnim poukom o pravici do sodnega varstva in o pravicah za primer brezposelnosti (102.a člen ZDR (1990)). Glede prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za vnaprej datumsko točno določen čas, poseben sklep o prenehanju ni konstitutivne narave, ampak je le deklaratoren sklep: delovno razmerje delavcu preneha tudi, če takega sklepa ne bi bilo. (Ne)izdaja sklepa neposredno tudi ne vpliva na možnost varstva pravic in kasneje sodnega varstva. Po določbah 80. člena ZTPDR namreč lahko delavec vloži tako ugovor zoper pisni sklep, kot tudi zahtevo za uveljavljanje pravic, če meni, da so njegove pravice kršene z nekim dejanjem oziroma (ne)ravnanjem delodajalca. Tako pravico ima tudi delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, čeprav ob sami sklenitvi takega delovnega razmerja, temu ni ugovarjal. Z določba 18. člena ZDR (1990) so sankcionirana navidezna delovna razmerja za določen čas oziroma sklepanje delovnih razmerij za določen čas tudi v primerih, ko za to ni (več) zakonsko predpisanih razlogov. Iz take ureditve je jasno, da do preoblikovanja delovnega razmerja pride tudi zaradi razlogov, ki ob sami sklenitvi delovnega razmerja za določen čas sploh še niso nastali. Ni pa mogoče izključiti tudi možnosti, da delavec šele po sklenitvi delovnega razmerja zve, da za delovno razmerje za določen čas sploh ni bilo zakonskih pogojev. Zato ni sprejemljivo stališče, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas, če takega varstva ni uveljavljal ob sklenitvi delovnega razmerja.

Iz listin v spisu, ki jih sodišči sicer nista v celoti upoštevali kot dejansko podlago svoje odločitve, izhaja, da je tožnica je v letu 1992 sklenila delovno razmerje za delovno mesto violistke tutti za določen čas enega leta, do 30.4.1993. Iz sklepa tožene stranke z dne 30.4.1992 (priloga B4) izhaja, da je tožnica uspešno opravila avdicijo, ki je kot poseben pogoj predpisana za to sistematizirano delovno mesto (priloga B21). Kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je navedena "programska potreba po zagotovitvi nemotenega dela orkestra glede na program dela v naslednji sezoni" in kot pravna podlaga 17. člen ZDR (1990). Za čas od 1.5.1993 do 30.4.1994 v spisu ni listin o delovnem razmerju tožnice, iz njenih navedb v postopku in sklepa tožene stranke z dne 28.10.1999 pa izhaja, da je bila tudi v tem času zaposlena za določen čas. S sklepom o izbiri z dne 20.4.1994 je bilo tožnici delovno razmerje na delovnem mestu violistke tutti "podaljšano" do 30.4.1995 z utemeljitvijo, da se na objavljeno prosto delovno mesto ni prijavil noben kandidat, ki bi izpolnjeval vse zahtevane pogoje, sklenitev le za določen čas pa je utemeljena z veljavnostjo delovnega dovoljenja. Povsem enaka je nato tudi utemeljitev naslednjih sklepov o podaljšanju delovnega razmerja, le s to razliko, da gre za delovno mesto vodje viol. S sklepom v.d. direktorja tožene stranke z dne 7.5.1998 je bilo tožnici podaljšano delovno razmerje od 1.5.1998 do 30.4.1998 - prav verjetno do 30.4.1999. Pogodba o zaposlitvi za to obdobje je datirana s 30.4.1998, tožnica pa jo je podpisala dne 4.5.1998. V državljanstvo Republike Slovenije je bila tožnica sprejeta z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 21.4.1998, ki ji je bila vročena 29.5.1998. Zadnja dva sklepa o podaljšanju delovnega razmerja (za tri oziroma še en mesec, do 31.8.1999), navajata kot razlog zagotovitev dela do konca sezone. Omenjata pa tudi avdicijo: prvi sklep kot razlog podaljšanja navaja, da je treba počakati na rezultate avdicije, drugi pa kot razlog navaja da tožnica ni opravila avdicije za vodjo viol. Da torej ni opravila avdicije za delovno mesto, ki ga je opravljala od 1.8.1994 dalje. V letu 1999 je tožena stranka na podlagi razpisa za to delovno mesto (oziroma solo viole) sklenila delovno razmerje z drugim delavcem - glede na pogoje razpisa z dne 23.3.1999 (priloga B22 in izpoved direktorja tožene stranke na obravnavi dne 18.9.2001) prav tako za določen čas leto dni, "z možnostjo podaljšanja". Očitno je, da je tožena stranka ves čas potrebovala nekoga na tem delovnem mestu.

Predmet spora v tej zadevi niso sklepi tožene stranke o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, temveč zahtevek za razveljavitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi ugotovitve, da se je delovno razmerje preoblikovalo v delovno razmerje za nedoločen čas. V takem sporu pa sodišče presoja pravilnost in zakonitost sklenitve delovnega razmerja ne glede na to, da odločitvi delodajalca tožnica ni ugovarjala ob nastanku delovnega razmerja. Pomembno za odločitev je le, ali je za sklenitev takega delovnega razmerja obstajal z zakonom določen razlog. Tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje sta kot dejansko podlago svoje odločitve navedli ugotovitev, da je tožnica kot tujka vse od leta 1992 sklepala delovno razmerje za določen čas glede na (enoletno) veljavnost delovnega dovoljenja. Kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas sta torej upoštevali tožničin status tujca in čas veljavnosti izdanega delovnega dovoljenja, kot določen čas trajanja zaposlitve. Takšno stališče pa je glede na prvi odstavek 17. člena ZDR (1990) pravno zmotno, saj se z njim vzpostavlja samostojna pravna podlaga za nastanek delovnega razmerja za določen čas. Samo v primeru, če obstaja eden izmed razlogov po prvem odstavku 17. člena omenjenega zakonskega določila, se lahko sklene delovno razmerje za določen čas tudi s tujcem pod posebnim pogojem, določenim v prvem odstavku 2. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT, ta zakon je bilo treba uporabiti za obravnavani spor). Zato ugotovitev obstoja tega posebnega pogoja sama po sebi ne zadošča za presojo zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Za njeno pravno veljavnost morajo biti izpolnjene zakonite predpostavke iz prvega odstavka 17. člena ZDR (1990) (nova zakonska ureditev je sedaj nekoliko drugačna). Revizija sicer zmotno šteje časovno omejeno trajanje delovnega dovoljenja tujcu kot razlog po 11. alinei prvega odstavka 17. člena ZDR (1990) (te določbe nižji sodišči sicer nikjer ne navajata kot pravne podlage za svojo odločitev). Navedena določba ZDR (1990) sicer res dopušča, da tudi kakšen drug zakon določi primere, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas. Vendar ZZT takih primerov ne določa. Prenehanje delovnega dovoljenja zaradi poteka časa za katerega je bilo izdano, določa kot razlog za prenehanje delovnega razmerja po zakonu samem (16. člen ZZT). To pa pomeni le razlog prenehanja delovnega razmerja, ki pa mora biti za določen čas sklenjeno iz zakonitih razlogov.

Čeprav iz obrazložitev izpodbijane sodbe to ni povsem jasno, pa se sklicevanje na programske opredelitve očitno nanaša le na utemeljitev razloga za sklenitev (podaljšanje) delovnega razmerja v času, ko je tožnica že bila državljanka Republike Slovenije. Glede na opis razloga, gre za razlog po četrti alinei prvega odstavka 17. člena ZDR (1990) in ne po tretji alinei, na katerega se sklicuje revizija. Taka dejanska ugotovitev bi sicer lahko bila podlag za presojo, da je obstajal zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Vendar zadnjih dveh podaljšanj ni mogoče presojati samostojno in ločeno od prejšnjih podaljševanj. To bi namreč lahko pripeljalo do nesprejemljivega položaja, da bi se več let trajajoče nezakonito razmerje lahko saniralo tako, da bi se iz sicer formalno zakonitega razloga podaljšalo le še za mesec ali dva. Če delovno razmerje že od vsega začetka ni bilo zakonito sklenjeno za določen čas, se po določbi 18. člena ZDR (1990) šteje, da je že od vsega začetka sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takega delovnega razmerja (to pa je lahko tudi prenehanje veljavnosti delovnega dovoljenja). Enako velja v primeru, če je v večletnem trajanju sicer zakonitega delovnega razmerja za določen čas prišlo do njegovega preoblikovanja zato, ker zakonitega razloga za njegovo "podaljševanje" ni bilo več.

Materialno pravo je bilo zaradi zgoraj navedenih razlogov zmotno uporabljeno. Ker pa je bilo zaradi tega tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji ter v celoti razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Tožbeni zahtevek se namreč ne glasi zgolj na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke, glede na potrditev odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja pa sodišče prve stopnje o teh zahtevkih ni izvajalo dokazov. V spisu je tudi fotokopija delovne knjižice tožnice (priloga A4) iz katere izhaja, da se je tožnica s 1. 9. 1999 zaposlila v G. Revizijsko sodišče zato nima dejanske podlage za spremembo izpodbijane sodbe in odločitev o (celotnem) tožbenem zahtevku, kot ga je tožnica postavila v tožbi. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno izvesti in oceniti že predložene dokaze (listine) in po potrebi tudi druge dokaze in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.