Jedro

Pravdni postopek temelji na načelu proste presoje dokazov, to pa pomeni, da neka vrsta dokaza nima a priori večje teže kot nek drug dokaz.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obe stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124459/2017 z dne 21. 12. 2017 obdržalo v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača pravdne stroške v višini 679,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne. Podrejeno naj se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka, ki naj se v plačilo naložijo tožeči stranki.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, prav tako ne uveljavljati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V konkretnem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo za pomoč pri prodaji pekovskih izdelkov v mesec november 2017 v višini 1.212,30 EUR, ki se jo je za toženo stranko zavezala opravljati po pogodbi o medsebojnem sodelovanju št. 02/2016 v obdobju od 1. 12. 2016 do 1. 12. 2017. Dogovorjene storitve je tožeča stranka toženi stranki nudila preko delavke A. V. Tožena stranka se je zahtevku upirala predvsem z ugovorom, da storitve v tem mesecu niso bile vršene. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, potem ko je presodilo, da so bile te opravljene.

7. Pritožnica pritožbeno sprva nasprotuje takšnemu zaključku, saj naj bi bil sprejet na podlagi kršitve pravil o dokaznem bremenu. Navaja, da se pri tem sodišče prve stopnje ni oprlo na izjavo A. V. z dne 31. 10. 2017 (o opravljanju delu zgolj do navedenega datuma), pač pa (predvsem) na izjavi Z. P. in same delavke A. V., za kateri je štelo, da si v bistvenem nista nasprotovali. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje jo je prvi videl delati v pekarni tudi še v mesecu novembru 2017, slednja pa ni bila prepričana, da njena pisna izjava drži tudi glede zapisanih datumov, saj je dopustila možnost, da je bila novembra še formalno zaposlena pri tožnici. Po prepričanju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati procesno pravilo, da kadar o nekem pomembnem dejstvu obstoji listinski dokaz, ni več razloga za izvajanje testimonialnih dokazov, vendar pritožnica z navedbami v tej smeri meri na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se z njimi (posredno) dotika dokazne ocene.1 To pa v tem postopku predstavlja nedovoljeni pritožbeni razlog (kot pojasnjeno v 5. točki obrazložitve), zato se pritožbeno sodišče do izpostavljenih kritik ne sme vsebinsko opredeljevati.

8. Očitana kršitev bi v konkretnem primeru tako lahko kvečjemu prerasla le v absolutno bistveno iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo katera dejstva se štejejo za dokazana na podlagi dovolj vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (kot zahtevano v metodološkem napotilu 8. člena ZPP). V tej dokazni oceni pa ni logičnih nasprotij. Pa tudi sicer je zastopanje takšnega stališča, po katerem bi bilo potrebno dati prednost listinskemu dokazu, ker se mu sicer s testimonialnim dokazom odvzame vrednost, zmotno, saj nima opore v procesnih pravilih. Pravdni postopek namreč temelji na načelu proste presoje dokazov, to pa pomeni, da neka vrsta dokaza nima _a priori_ večje teže kot nek drug dokaz.2

9. Pritožnica nadalje očita, da je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ko je štelo, da tožena stranka ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, po kateri naj se ne bi nobena od pravdnih strank držala pogodbenih pravil o poslovanju na podlagi izstavljenih in odobrenih delovnih nalogov. Pojasnjuje, da je na takšno poslovanje opozorila že v prvi pripravljalni vlogi, v drugi pripravljalni vlogi pa potrdila, da nalogi niso bili izdani za mesec november 2017, zato naj bi bila takšna ugotovitev protispisna (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar ravnanja sodišča, ki je določeno dejstva (napačno) štelo kot neprerekano, ne predstavlja nasprotja, ki bi imelo naravo takšne kršitve. Protispisnost je namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, za kar pa ne gre pri konkretni pritožbeni kritiki. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s procesnimi določili ZPP štelo, da tožena stranka (vsaj) enega odločilnega dejstva ni prerekala, pač pa se je z njimi strinjala, tako predstavlja (zgolj) grajanje postopkovne kršitve 214. člena ZPP, in gre (ponovno) za kršitev relativne narave, katere pa v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno uveljavljati.

10. Pritožbeno sodišče je tako po ugotovitvi, da niso podani niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ob tem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP).

1 J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 263. 2 Prim. npr. VSRS sodba II Ips 221/2000 in VSL sodba II Cp 1969/99.