Jedro

S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil z dela odsoten, toženka pa mu je bila dolžna plačati nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Toženka mu je priznala odsotnost 8 ur dnevno, kar je pravilno.

Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, predstavljajo ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I in III izreka ter izpodbijani sklep spremenita, tako da se glasita: "Tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati 34 ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 303,62 EUR in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa krije sama."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v višini 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna 34 ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 303,62 EUR in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 do plačila (točka I izreka sodbe). V presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 15. 2. 2015 do 20. 2. 2018, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati stroške postopka v višini 371,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sodbe) in stroške postopka v višini 52,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (sklep).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka II izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil do plačila nadur, ki jih uveljavlja, upravičen skupaj s plačilom za delo za posamezni mesec, torej 5. dne v prihodnjem mesecu, kot je določen plačilni dan pri toženki. Ker toženka nadur tožniku ni plačala, je naslednjega dne po plačilnem dnevu prišla v zamudo. Zamuda ni nastala šele, ko je tožnik od toženke zahteval plačilo nadur, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje (prim. odločbi Pdp 791/2010, Pdp 345/2014). Tožnik uveljavlja denarno terjatev, katere uveljavljanje ni pogojeno s prehodno zahtevo, naslovljeno na delodajalca. Sodišče prve stopnje je zmotno delno zavrnilo obrestni zahtevek, pri oblikovanju katerega je tožnik upošteval, da za zakonske zamudne obresti kot stransko terjatev velja triletni zastaralni rok. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v zavrnjenem delu ugodi, vključno s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in III izreka sodbe) in zoper odločitev o plačilu stroškov postopka v izpodbijanem sklepu iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pot na izobraževanje in z izobraževanja štelo v delovni čas. Tožnik sporne dneve dela ni opravljal, ampak je bil z dela odsoten, toženka mu je po pogodbi o izobraževanju omogočila odsotnost, da se je lahko udeležil izobraževanja. Plačala mu je nadomestilo plače za 8 ur odsotnosti z dela. V tožnikovem primeru ni šlo za službeno pot. Tožnik je pogodbo o izobraževanju podpisal, gre za pogodbo civilnega prava, ki se presoja po pravilih obligacijskega prava (prim. odločba Pdp 1063/2008). Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Skladno s pogodbo o izobraževanju je toženka svoje obveznosti izpolnila. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine pritožbene navedbe. Navaja, da je bilo že pravnomočno odločeno, da se njegove poti na izobraževanje štejejo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, tako določbe ZDR-1 kot direktive Evropske unije, upoštevalo je relevantno sodno prakso. V pogodbi o izobraževanju ni določeno, da bi bil tožnik upravičen do plačila za 8 ur odsotnosti z dela, ampak le, da je upravičen do plačila za odobreno odsotnost. Koliko časa je trajala odobrena odsotnost, je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Upoštevalo je med strankama nesporno dejstvo glede trajanja vožnje na izobraževanje in z izobraževanja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožba toženke neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in izpodbijani sklep vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, je pa zaradi zmotne materialno pravne presoje sprejelo napačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo 34 ur preko polnega delovnega časa. Takšno odločitev je sprejelo zaradi zmotne presoje, da je udeležba tožnika na izobraževanju (predavanjih) predstavljala službeno pot. 8. Da je udeležba tožnika na izobraževanju predstavljala službeno pot, ni bilo pravnomočno razsojeno s pravnomočno sodbo (na podlagi pripoznave) Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 176/2016. S to sodbo na podlagi pripoznave je bilo pravnomočno odločeno, (le) da je dolžna toženka tožniku plačati razliko v potnih stroških v znesku 921,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2014 do plačila. V istovrstni zadevi je bil izdan sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 692/2015, iz obrazložitve katerega izhaja, da je tožnik, ki se je izobraževal, po pogodbi o izobraževanju upravičen do plačila potnih stroškov, pri višini teh stroškov pa se ne uporabi določba Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki ureja višino kilometrine za prevoz na delo in z dela, ampak višina kilometrine, kot je določena za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene.

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar med strankama niti ni bilo sporno, je tožnik s toženko sklenil pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist. V tej pogodbi o izobraževanju z dne 20. 11. 2013 sta stranki v 3. in 4. členu dogovorili medsebojne obveznosti. Kot je navedel sam tožnik, je v 5. členu pogodbe o izobraževanju z dne 20. 11. 2013 določeno, da stroške izobraževanja predstavljajo (tudi) stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja.

10. S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil z dela odsoten, toženka pa mu je bila dolžna (in mu tudi je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to med strankama niti ni bilo sporno) plačati nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Toženka mu je priznala odsotnost 8 ur dnevno, kar je pravilno.

11. Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, predstavljajo ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas. Določba sedaj veljavnega 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 in nadalj.) oziroma določba v spornem času veljavnega 23. člena uredbe, ki določa koliko ur prisotnosti se prizna delavcu v primeru službene poti, ne predstavlja podlage za odločitev v tej zadevi.

12. S to zadevo tudi niso primerljive zadeve, v katerih sta bili izdani odločbi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje. V zadevi Sodišča Evropske Unije, opr. št. C-266/14, je bilo razsojeno, da je treba točko 1 2. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa treba razlagati, tako da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti delavci namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim bivališčem in prostori prve in zadnje stranke, ki ju določi njihov delodajalec, pomeni delovni čas. Podobno stališče je bilo sprejeto v zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 618/2011, da se ure, ko je tožnica potovala do naročnikov revizij oziroma do pravnih oseb, pri katerih je toženka izvajala revizijo, štejejo v delovnih čas. V obeh povzetih zadevah je šlo za delavce, ki so opravljali delo na način, da so se vozili od stranke do stranke, pri tožniku pa gre za povsem drugo dejansko situacijo.

13. Tožnik neutemeljeno zahteva plačilo nadur (oziroma ur), ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Te dni, ko se je tožnik izobraževal (pri čemer je bila v zvezi z izobraževanjem za pridobitev višje izobrazbe sklenjena posebna pogodba), je bil z dela odsoten, torej dela ni opravljal, niti ni bil na službeni poti. Glede na to pa ni nobene podlage, da bi se mu ure, za katere zahteva plačilo, štele v delovni čas, kot je zmotno razsodilo sodišče prve stopnje. Drugačnega stališča ne morejo utemeljiti dopisi toženke, na katere se sklicuje tožnik (odgovor Policijski upravi A. z dne 7. 7. 2015, dopis Policijske uprave A. z dne 28. 11. 2018), četudi bi, ob izostanku pravne podlage, iz njih izhajalo, da se v delovni čas štejejo ure, porabljene za pot na izobraževanje in z izobraževanja.

14. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v ugodilnem delu in izpodbijani sklep (odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje), tako da je tožbeni zahtevek za obračun 34 nadur v bruto znesku 303,62 EUR in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 do plačila zavrnilo. Posledično je zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o plačilu stroškov postopka.

15. Pri odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče upoštevalo prvi odstavek 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) in prvi odstavek 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Toženki, ki je v postopku uspela, je po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 200 točk za sestavo odgovora na tožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo in 200 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 561 točk ali 257,50 EUR.

16. Na podlagi presoje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika za obračun 34 nadur v bruto znesku 303,62 EUR in plačilo neto zneska je neutemeljen obrestni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na čas od 15. 2. 2015 do 20. 2. 2018. Sodišče prve stopnje ga je, ker glavnična tožnikova terjatev ni podana, utemeljeno zavrnilo. Glede te odločitve niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške oziroma stroške odgovora na pritožbo, ker v pritožbenem postopku ni uspel (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki, ki je v pritožbenem postopku uspela, je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžan plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki jih je toženka utemeljeno priglasila, in sicer 250 točk za sestavo pritožbe ali 150,00 EUR.