Jedro

Z odločbo Okrajnega izvršnega ljudskega odbora A, Poverjeništva za kmetijstvo, Odsek za agrarno reformo s predmetom odločbe določitev zemljišč bližnjim sorodnikom razlaščenca z dne 7. 2. 1950 pa izhaja, da se s to odločbo dodeljuje bližnjemu sorodniku razlaščenega lastnika AA in BB, sinu CC, 14.83.47 ha zemlje. Tožena stranka navaja, da je lahko predmet denacionalizacije samo tisto premoženje, ki je na način, določen v ZDen, prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno in se pri tem sklicuje na 8. člen ZDen. Citirano določilo pa je le razlagalna določba in le definira posamezne pojme, ki so pomembni za odločanje v zadevah denacionalizacije. Po presoji sodišča je tožena stranka preuranjeno zaključila, da sporne nepremičnine niso prešle v državno last. V ponovljenem postopku je zato potrebno ugotoviti usodo teh nepremičnin, ki so prešle na sina, in slediti ali je morebiti pri njih prišlo naknadno do prisilnega razpolaganja države in kdaj. Sodišče namreč meni, da bi bilo treba vprašanje, ali je sin upravičenca dodeljene nepremičnine trajno obdržal v lasti ali ne, pomembno za odločitev o denacionalizaciji. Če jih je obdržal, bi bilo namreč težko govoriti o tem, da se je z odvzemom zemljišč upravičencu le-temu zgodila krivica, torej da obstaja razlog, zaradi katerega ZDen denacionalizacijo na splošno dopušča. Ker denacionalizacija pomeni vračanje podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom, kar izhaja iz besedila 1. člena ZDen, je potrebno pri odločitvi o upravičenosti do denacionalizacije upoštevati usodo nepremičnin, ki so prešle na sina. Prav tako je potrebno zavzeti stališče do tega, da so bile nepremičnine dodeljene sinu šele z odločbo 7. 2. 1950, do nacionalizacije pa je prišlo že leta 1946.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-343/2002-2 z dne 24. 2. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in veterino Občine A št. 10-321-68/92 z dne 27. 9. 1994. Organ prve stopnje je s sklepom zavrgel zahtevo tožnika v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo nepremičnin, ki jih našteva v izreku izpodbijanega sklepa. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da so bile obravnavane nepremičnine podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list NVS, št. 62/369/45, Uradni list LRS, št. 30/46). Iz odločbe Okrajnega ljudskega odbora A št. 411/1-53-Zd z dne 8. 1. 1953 izhaja, da so bile obravnavane nepremičnine razlaščene, vendar so bile obravnavane nepremičnine z isto odločbo dodeljene v last bližnjemu sorodniku upravičencev AA in BB, njunemu sinu CC. To pomeni, da obravnavane nepremičnine nikoli niso prešle v državno last, saj je bilo odvzeto premoženje takoj, z isto odločbo, v skladu z 19. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji dodeljeno bližnjemu sorodniku. Obravnavane nepremičnine nikoli niso prešle v državno lastnino, zato ne morejo biti predmet denacionalizacije. Predmet denacionalizacije je lahko samo tisto premoženje, ki je na način, ki je določen v določilih Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDen), prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno, kar pa ni v tem primeru. Organ prve stopnje bi moral zahtevek zavrniti, vendar je tožena stranka mnenja, da zavrženje v ničemer ne vpliva na pravice strank.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijani odločbi zlasti očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predmetne nepremičnine so bile razlaščene AA in BB na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Ni sporno, da je bilo predmetno premoženje vzeto oziroma podržavljeno pravnim prednikom tožnika. Odločitev tožene stranke poskuša zamegliti situacijo kot da premoženje ni bilo podržavljeno, ker je bilo preneseno v last sorodnika razlaščencev. Upoštevaje določbe ZDen to ni pravno pomembno. Država je izvedla razlastitev in s tem trenutkom je prešlo v državno lastnino oziroma v splošno ljudsko premoženje, to pa je pogoj, ki ga določa 8. člen ZDen in je država morala najprej pridobiti pravico do razpolaganja, da je sploh naprej prenesla premoženje na tretjo osebo. Če je bilo kasneje premoženje preneseno v last tretje osebe - fizične osebe, to pomeni le, da je mogoče zahtevati vrnitev le v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, ne pa, da vrnitev ni mogoča. Takratni Okrajni ljudski odbor namreč ne bi mogel prenesti v last tretji osebi premoženja, če ga ne bi predhodno država pridobila v last, ker bi v nasprotnem primeru razpolagal s tujim premoženjem. Iz odločb, na katere se sklicuje tožena stranka, pa jasno izhaja, da je bilo predmetno premoženje razlaščeno. Tudi če bi se štelo, da država ni prevzela v last premoženja razlaščencev, bi bili ti upravičeni do vrnitve. Vsebina ZDen je v tem, da se vrne premoženje, ki je bilo odvzeto oziroma če to ni več mogoče, da se da odškodnina. Pomemben je sam odvzem, akt podržavljenja, v konkretnem primeru akt razlastitve, ne pa tudi okoliščine, ki so nastopile po odvzemu, ko prizadeti niso mogli več razpolagati s premoženjem, ker jim je bila odvzeta lastninska pravica na njem. Tožnik meni, da je bilo zato zmotno uporabljeno materialno pravo. Prav tako je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker tožena stranka ugotavlja, da so bile parcele razlaščene z isto odločbo kot pa so bile tudi dodeljene sinu CC. Iz odločb v spisu pa izhaja, da so bile predmetne parcele razlaščene že na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo A št. 96/94 z dne 11. 5. 1946. Šele z odločbo Okrajne komisije agrarne reforme A z dne 15. 9. 1949 št. 834/1 in odločbe Okrajne ILO A št. 234/2 z dne 7. 2. 1950 so bile dodeljene CC. Med razlastitvijo in odsvojitvijo tretji osebi je minilo nekaj let in v tem času je bila država lastnik predmetnih parcel in zato ni mogoče trditi, da se je podržavljanje in odsvojitev iz državne lastnine zgodilo v istem trenutku. Tožnik predlaga, da se izpodbijani odločbi tožene stranke in organa prve stopnje odpravita in vrne zadeva v novo odločanje. Podrejeno pa, da sodišče samo odloči o zahtevku in mu ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka Slovenska odškodninska družba d.d. ni podala odgovora na tožbo.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da so bile nepremičnine, ki jih je organ prve stopnje zajel v izrek sklepa, podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je bila izdana odločba Okrajne komisije za agrarno reformo A 11. 5. 1946, nato pa je bila izdana odločba Okrožne agrarne komisije B 26. 6. 1946, v kateri je v obrazložitvi navedeno, da bo sinu AA in BB dodeljeno 15 ha zemlje, ker se peča izključno s kmetijstvom. Z odločbo Okrajnega izvršnega ljudskega odbora A, Poverjeništva za kmetijstvo, Odsek za agrarno reformo s predmetom odločbe določitev zemljišč bližnjim sorodnikom razlaščenca z dne 7. 2. 1950 pa izhaja, da se s to odločbo dodeljuje bližnjemu sorodniku razlaščenega lastnika AA in BB, sinu CC, 14.83.47 ha zemlje.

Tožena stranka navaja, da je lahko predmet denacionalizacije samo tisto premoženje, ki je na način, določen v ZDen, prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno in se pri tem sklicuje na 8. člen ZDen. Citirano določilo pa je le razlagalna določba in le definira posamezne pojme, ki so pomembni za odločanje v zadevah denacionalizacije. Po presoji sodišča je tožena stranka preuranjeno zaključila, da sporne nepremičnine niso prešle v državno last. V ponovljenem postopku je zato potrebno ugotoviti usodo teh nepremičnin, ki so prešle na sina, in slediti ali je morebiti pri njih prišlo naknadno do prisilnega razpolaganja države in kdaj. Sodišče namreč meni, da bi bilo treba vprašanje, ali je sin upravičenca dodeljene nepremičnine trajno obdržal v lasti ali ne, pomembno za odločitev o denacionalizaciji. Če jih je obdržal, bi bilo namreč težko govoriti o tem, da se je z odvzemom zemljišč upravičencu le-temu zgodila krivica, torej da obstaja razlog, zaradi katerega ZDen denacionalizacijo na splošno dopušča. Ker denacionalizacija pomeni vračanje podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom, kar izhaja iz besedila 1. člena ZDen, je potrebno pri odločitvi o upravičenosti do denacionalizacije upoštevati usodo nepremičnin, ki so prešle na sina. Prav tako je potrebno zavzeti stališče do tega, da so bile nepremičnine dodeljene sinu šele z odločbo 7. 2. 1950, do nacionalizacije pa je prišlo že leta 1946. Pritrditi pa je potrebno toženi stranki, da bi moral organ prve stopnje zahtevek tožnika zavrniti, zato sodišče ne more slediti odločitvi tožene stranke, da odločitev organa prve stopnje, ko je s sklepom ta del zahteve zavrgel, ni z ničemer vplivala na pravice tožnika. Po presoji sodišča je s tem, ko je organ ta del zahteve zavrgel, storil procesno kršitev, ker bi moral odločati meritorno. Tožena stranka bi morala postopati po 1. odstavku 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ker organ prve stopnje ni upošteval pravila postopka in bi morala njegova odločitev biti v obliki in sestavljena tako kot določa 206. člen ZUP/86. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in ker v postopku za izdajo izpodbijanega akta tožene stranke niso bila upoštevana pravila postopka.