Jedro

Iz vsebine tožnikovih trditev izhaja, da uveljavlja napake volje pri sklenitvi sporazuma o znižanju plače, in sicer grožnjo ter prevaro, ki sta urejeni v 45. in 49. členu OZ. Za uveljavljanje napak volje pri sklepanju pogodbe, kar je po vsebini sporazum o znižanju plače, je pogodbo potrebno izpodbijati (94. in 95. člen OZ), in sicer z oblikovalnim tožbenim zahtevkom pred pristojnim sodiščem. Tega tožnik ni storil, zato sporazum o znižanju plače velja in se tožnik v predmetnem postopku ne more uspešno sklicevati na napake volje pri sklepanju tega sporazuma.

Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedb tožnika in direktorja tožene stranke in listinskih dokazov ugotovilo, da tožnik za toženo stranko ni pridobil določenega posla, zato do plačila vtoževane stimulacije ni upravičen. Glede na to, da sta izpovedbi tožnika in direktorja tožene stranke diametralno nasprotni, dokazno breme pa je na tožniku, ki je v ta namen substancirano predlagal zaslišanje tudi drugih prič, bi sodišče prve stopnje te dokaze moralo izvesti. Ker jih ni, je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. do 7. alineji prvega odstavka I. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: - obračunati razliko v plači za maj 2010 v znesku 800,00 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2010 dalje do plačila, - obračunati razliko v plači za junij 2010 v znesku 800,00 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila , - obračunati razliko v plači za julij 2010 v znesku 800,00 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 dalje do plačila, - obračunati razliko v plači za avgust 2010 v znesku 800,00 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2010 dalje do plačila, - obračunati razliko v plači za september 2010 v znesku 800,00 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2010 dalje do plačila, - obračunati razliko v plači za oktober 2010 v znesku 800,00 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2010 dalje do plačila in - obračunati razliko v plači za november 2010 v znesku 800,00 EUR bruto ter ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2010 dalje do plačila,“.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi: - v delu drugega odstavka I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v stimulaciji, in v - v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu drugega odstavka I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo razlike v plači od decembra 2010 do novembra 2011 in deloma plačilo razlike v odpravnini.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku osmih dni: obračunati razliko v plači po posameznih mesecih v obdobju od maja do novembra 2010 v vsakokratnem znesku 800,00 EUR in tožniku po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. do 7. alineja prvega odstavka I. točke izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v znesku 17,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 dalje do plačila (8. alineja prvega odstavka I. točke izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v znesku 750,00 EUR bruto, za leto 2009 v znesku 800,00 EUR bruto in za leto 2010 v znesku 800,00 EUR bruto ter mu po plačilu akontacije dohodnine od navedenih zneskov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tistega leta, na katerega se regres za letni dopust nanaša (9., 10. in 11. alineja prvega odstavka I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek deloma glede zakonskih zamudnih obresti od razlike v plači v obdobju od septembra 2010 do novembra 2010, glede plačila razlike v plači od decembra 2010 do novembra 2011, deloma glede plačila razlike v odpravnini in glede plačila razlike v stimulaciji je sodišče prve stopnje zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku osmih dni povrniti 797,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper del zavrnilnega dela sodbe v drugem odstavku I. točke izreka, in sicer zoper odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači od decembra 2010 do novembra 2011, deloma plačilo razlike v odpravnini in plačilo razlike v stimulaciji, ter zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovim tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo samo pravdni stranki, ni pa zaslišalo predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale o bistvenih okoliščinah glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v stimulaciji. Iz tega razloga je ostala nedokazana okoliščina o tem, kdo je prvi stopil v stik z družbo A. d. o. o. in jih prepričal v sanacijo športno rekreacijskega centra C. s tehnologijo B.. V izpovedbi priče D.D. je vrsta nesmislov in irelevantnih okoliščin, ki kažejo na to, da je za uspeh pravde zainteresiran. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo elektronske korespondence med tožnikom in zaposlenimi v družbi A. d. o. o.. Nadalje navaja, da je bil tožnik zaradi podrejenega položaja prisiljen podpisati obvestilo z dne 12. 12. 2010. Tožena stranka je tožnika držala v zmoti glede obstoja hude finančne krize zato, da bi dosegla njegov podpis. Z nedopustno grožnjo, da bo prišlo do odpuščanja delavcev, če sporazum o znižanju plač ne bo podpisan, je tožena stranka pri tožniku povzročila utemeljen strah, da bo izgubil delovno mesto in s tem prihodke, zato je podpis navideznega sporazuma nezakonit in ne more biti pravna podlaga za zadnje znižanje plače tožniku. Sodišče prve stopnje je verjelo toženi stranki, da se je znašla v hudi finančni krizi, vendar tožena stranka tega ni dokazala z nobenim dokazom. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v spis, opr. št. I Pd 50/2013, kjer tožena stranka toži tožnika zaradi povzročitve škode. Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini, pri tem pa se sklicuje na svoje pritožbene navedbe v zvezi z nezakonitostjo zmanjšanja plače. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper del ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka, in sicer zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za obdobje od maja do novembra 2010 in mu po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati neto zneske (1. do 7. alineja prvega odstavka I. točke izreka). Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage strank. Tožnik je ves čas priznaval, da je v XII. členu pogodbe o zaposlitvi določena višina nadomestila (konkurenčna klavzula). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi bilo nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno v drugem odstavku XIV. člena pogodbe o zaposlitvi, kar ni trdila nobena od pravdnih strank. Pri čemer tudi iz vsebine navedenega odstavka ne izhaja, da gre za dogovor o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, saj ni določena niti višina niti, da gre za mesečno izplačilo. V resnici gre za dogovor v smislu „odškodnine“ v določenih okoliščinah. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti tudi do navedb in dokazov tožene stranke o tem, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo. Torej tudi, če bi držale tožnikove navedbe, da naj bi bilo izplačevanje nadomestila 800,00 EUR mesečno dogovorjeno kot „avansno obročno plačilo“ za spoštovanje konkurenčne klavzule, bi bilo treba ugotoviti, da zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule s strani tožnika obstaja njegova obveznost vračila že plačanega „avansa“. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni odločilo o pobotnem ugovoru in izreka ni oblikovalo v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP.

Pritožba tožnika je delno, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal več denarnih zahtevkov, in sicer razliko v plači za obdobje od maja 2010 do novembra 2011, razliko v odpravnini, regres za letni dopust za leto 2008, 2009 in 2010 in razliko v stimulaciji. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008 na delovnem mestu vodja montaže. Delovno razmerje mu je prenehalo dne 10. 12. 2011 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

K pritožbi tožnika: Tožnik se pritožuje samo zoper del zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni upravičen do plačila razlike v plači za obdobje od decembra 2010 do novembra 2011, deloma do plačila razlike v odpravnini in do plačila razlike v stimulaciji. V zvezi z zahtevanim obračunom in izplačilom razlike v plači za obdobje od decembra 2010 do novembra 2011 je sodišče prve stopnje ugotovilo (8. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je tožnik s toženo stranko dne 12. 12. 2010 sklenil sporazum o znižanju plače (A5), na podlagi katerega je tožena stranka tožniku znižala plačo na znesek 752,50 EUR bruto. Tožnik v pritožbi vztraja na stališču, da je bil zaradi podrejenega položaja in nedopustne grožnje z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prisiljen podpisati sporazum, hkrati pa je tožnika držala v zmoti, da se je znašla v finančni krizi. Iz vsebine tožnikovih trditev izhaja, da uveljavlja napake volje pri sklenitvi sporazuma o znižanju plače, in sicer grožnjo ter prevaro, ki sta urejeni v 45. in 49. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Za uveljavljanje napak volje pri sklepanju pogodbe, kar je po vsebini sporazum o znižanju plače, je pogodbo potrebno izpodbijati (94. in 95. člen OZ), in sicer z oblikovalnim tožbenim zahtevkom pred pristojnim sodiščem. Tega tožnik ni storil, zato sporazum o znižanju plače velja in se tožnik v predmetnem postopku ne more uspešno sklicevati na napake volje pri sklepanju navedenega sporazuma.

Glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od decembra 2010 do novembra 2011, je neutemeljena tožnikova pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ni upravičen do plačila razlike v odpravnini, ki bi mu pripadala, če bi bil upravičen do višje plače v obdobju treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja (september, oktober in november 2011).

Utemeljena pa je tožnikova pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ni upravičen do plačila razlike v stimulaciji. Tožnik utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi druge predlagane priče, ki bi znale izpovedati o vlogi tožnika pri pridobitvi projekta sanacije športno rekreacijskega centra C.. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedb tožnika in direktorja tožene stranke in listinskih dokazov (tožnikove pogodbe o zaposlitvi - A2 - in elektronske korespondence - A3) ugotovilo, da tožnik za toženo stranko ni pridobil navedenega posla, zato do plačila stimulacije ni upravičen. Glede na to, da je izpovedba tožnika in direktorja tožene stranke diametralno nasprotna, dokazno breme pa je na tožniku, ki je v ta namen substancirano predlagal zaslišanje tudi drugih prič, bi sodišče prve stopnje te dokaze moralo izvesti. Ker jih ni, je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje zaradi narave kršitve in možnosti strank, da odločitev sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku izpodbijajo tudi iz razloga zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, razveljavilo v delu drugega odstavka I. točke izreka, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v stimulaciji ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka v II. točki izreka in tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti dokazni postopek v zvezi s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v stimulaciji. Ponovno bo moralo zaslišati pravdni stranki in tudi druge priče, ki jih je substancirano predlagal tožnik (list. št. 7) in tudi tožena stranka (hrbtna stran list. št. 15), pri presoji pa upoštevati tudi listinske dokaze. Nato bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v stimulaciji in tudi o stroških pravdnega postopka.

V preostalem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu drugega odstavka I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo razlike v plači od decembra 2010 do novembra 2011 in deloma plačilo razlike v odpravnini (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se ugodi tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo razlike v plači za obdobje od maja do novembra 2010 (1. do 7. alineja prvega odstavka I. točke izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil znesek 800,00 EUR, ki je bil v XII. členu pogodbe o zaposlitvi (A2) poimenovan kot „konkurenčna klavzula“ dogovorjen kot sestavni del plače in ne kot nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. To je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje dogovorjeno v XIV. členu pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da prej navedenega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zatrjeval, da je bila med strankama sporazumno dogovorjena „konkurenčna klavzula“ v višini 800,00 EUR bruto na mesec (list. št. 2) in da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) nikjer eksplicitno ne prepoveduje možnosti, da se kot del plače delavca dogovori „konkurenčna klavzula“ že v času trajanja delovnega razmerja (list. št. 22 in 23). Tožena stranka je zatrjevala, da je tožniku izplačevala „konkurenčno klavzulo“ v višini 800,00 EUR, saj ni vedela, da se „konkurenčna klavzula“ izplačuje šele po prenehanju delovnega razmerja (hrbtna stran list. št. 13 in list. št. 14, 29 in 30). Med pravdnima strankama torej ni bilo sporno, da je bilo v XII. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno izplačevanje nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 800,00 EUR bruto na mesec že med trajanjem delovnega razmerja, to pa nenazadnje izhaja tudi iz same pogodbe o zaposlitvi in iz obračuna plače za maj 2008 (A32). Sporno med pravdnima strankama je bilo le, ali se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule lahko izplačuje že v času trajanja delovnega razmerja. Ker gre za vprašanje razlage pogodbe o zaposlitvi in torej za vprašanje ugotovitve dejanskega stanja, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 800,00 EUR bruto in njegovo izplačevanje že v času trajanja delovnega razmerja. Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je kršilo določbo 214. člena ZPP.

Konkurenčna klavzula in nadomestilo za njeno spoštovanje sta urejena v 38. in 39. členu ZDR. Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja - konkurenčno klavzulo (prvi odstavek 38. člena ZDR). Ta se lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 38. člena ZDR). Če spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega njegovi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (prvi odstavek 39. člena ZDR). To se mora določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 39. člena ZDR). Iz namena ureditve konkurenčne klavzule in nadomestila za njeno spoštovanje, kot je razvidno iz citiranih določb, izhaja, da dogovor o izplačevanju nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule že v času trajanja delovnega razmerja ni mogoč. Konkurenčna klavzula se namreč nanaša na prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, denarno nadomestilo pa se dogovori za spoštovanje te prepovedi in samo pod pogojem, da takšno spoštovanje delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega njegovi prejšnji plači. To pomeni, da delavec do izplačevanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ni upravičen, dokler se pogoj ne uresniči, torej dokler ne postane gotovo, da mu spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev primerljivega zaslužka. To pa lahko postane gotovo šele po prenehanju njegovega delovnega razmerja.

Glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo izplačevanje nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno že za čas trajanja delovnega razmerja, takšen dogovor pa glede na zakonske določbe ni mogoč, tožnik ni upravičen do obračuna in izplačila razlike v plači v višini neizplačevanega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule za obdobje od maja do novembra 2010. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in ob pravilni materialnopravni presoji sodbo sodišča prve stopnje v 1. do 7. alineji prvega odstavka I. točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe (6. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje bi terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (II. točka izreka), vendar je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških razveljavilo kot posledico razveljavitve dela sodbe sodišča prve stopnje (glej 11. točko obrazložitve te sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje bo zato moralo pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških upoštevati tudi odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe sodišča prve stopnje v 1. do 7. alineji prvega odstavka I. točke izreka.

Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od maja do novembra 2010 in tožbeni zahtevek zavrnilo, ter na pritožbo tožnika potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od decembra 2010 do novembra 2011, ni potrebno odločati o pobotnem ugovoru tožene stranke, podanem zoper tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo plače. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.