Jedro

Razlog za zavrnitev prošnje je podan, če navedbe v prošnji kažejo na možnost preganjanja po ZAzil v izvorni državi, vendar je glede na splošno znana dejstva jasno, da preganjanja iz takih razlogov v delu izvorne države, od koder prihaja prosilec ni, oziroma je razumno pričakovati, da je oziroma bi tam lahko prebival, ker ta del izpolnjuje kriterije iz 10. alinee 2. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.4.2006, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 4. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora po pravnomočnosti odločbe nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je menila, da na podlagi splošno znanih dejstev v Federaciji Bosni in Hercegovini živi pretežno muslimansko prebivalstvo, vendar to ne velja za del te države, imenovane Republika Srbska, kjer v večini živijo Srbi, kar je tudi tožnik. Zato je tožena stranka sklepala, da bi se tožnik lahko vrnil v izvorno državo, in sicer v tisti del te države, kjer so Srbi večinsko prebivalstvo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer določbe ZAzil. Po stališču sodišča prve stopnje ima načelo, da lahko prosilec za azil poišče zaščito v drugem delu svoje izvorne države za predpostavko ugotovitev, da mu na ozemlju, kjer prosilec živi oziroma se giblje, grozi preganjanje oziroma je bil že izpostavljen preganjanju. Zato se določba 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil lahko uporablja le, če se ugotovi preganjanje kot predpostavka za uporabo navedene določbe ZAzil. Če pa se pri prosilcu ugotovi, da mu preganjanje ne grozi, tudi nima potrebe, da poišče zaščito v drugem delu svoje izvorne države. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka izrecno ugotovila, da tožnik ni izkazal resnih razlogov, da zanj Federacija Bosna in Hercegovina ni varna izvorna država. Njena odločitev je zato sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti. Podalo je še napotek, da bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali grozi tožniku v Federaciji Bosni in Hercegovini preganjanje, ker tudi iz prošnje za azil z dne 7.4.2006 ne izhaja, da bi bilo tožniku postavljeno vprašanje, ali zaproša za zaščito iz razlogov, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Šele po ugotovitvi preganjanja bo lahko tožena stranka ugotavljala, ali si tožnik lahko poišče zaščito v drugem delu Bosne in Hercegovine v skladu s kriteriji iz 10. alinee 2. člena ZAzil. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Meni, da v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ni sama s seboj v nasprotju, saj je bila prošnja za azil tožniku zavrnjena zgolj na podlagi 4. alinee 35. člena ZAzil in ne na sklepu, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka najprej razčistiti, če je tožnik v Federaciji Bosni in Hercegovini preganjan in šele nato lahko ugotavlja, če si tožnik lahko poišče zaščito v drugem delu Bosne in Hercegovine. Glede na splošno znana dejstva je jasno, da se tožnik lahko nastani v Republiki Srbski, kjer živi večinsko srbsko prebivalstvo. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da se na podlagi 4. alinee 35. člena ZAzil lahko odloča šele tedaj, ko se ugotovi preganjanje v izvorni državi, potem na tej zakonski podlagi sploh ne bi bilo mogoče odločati v pospešenem postopku, saj bi z ugotavljanjem dejstev glede preganjanja tožena stranka že začela voditi redni postopek. Smisel 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil je v tem, da toženi stranki ni treba ugotavljati razlogov za azil po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, ampak lahko že na podlagi prošnje za azil oziroma splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, odloči v pospešenem postopku. Pri tem se sklicuje tudi na najnovejšo sodno prakso. Prav tako ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožniku ni bilo postavljeno vprašanje pri sestavljanju prošnje za azil, ali zaproša za zaščito iz razlogov, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik je predhodno prejel brošuro in je bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi ter pravili azilnega postopka.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno iz razloga po 4. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ta določba je bila v 2. odstavek 35. člena ZAzil vnesena z novelo ZAzil-D kot samostojen razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Določa pa, da lahko pristojni organ takoj odloči v stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz 10. alinee 2. člena ZAzil. Določbo nove 4. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 9. in 10. alineo 2. člena ZAzil pritožbeno sodišče razume tako, da je ta razlog podan tedaj, da četudi subjektivne okoliščine prosilca, ki jih v prošnji navaja, kažejo na možnost preganjanja v smislu ZAzil v izvorni državi, vendar je glede na splošno znana dejstva jasno, da preganjanja iz takih razlogov v delu izvorne države, iz katere prihaja oziroma je razumno pričakovati, da je oziroma bi tam lahko bival, ker ta del izpolnjuje kriterije iz 10. alinee 2. člena ZAzil, ni. V 9. alinei 2. člena ZAzil-UPB2 je namreč določeno, da notranja zaščita (to je razlog iz 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil) pomeni zaščito v delu izvorne države oziroma v delu države zadnjega stalnega prebivališča prosilca za azil, če gre za osebo brez državljanstva, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, če se od prosilca lahko razumno pričakuje, da bo bival v tem delu države; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.

Glede na navedeno razlago 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil je po presoji pritožbenega sodišča zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je za odločanje po 4. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil treba najprej ugotoviti, in to celo v rednem azilnem postopku, da je prosilec v izvorni državi sicer preganjan v smislu ZAzil, in nato na podlagi te ugotovitve v pospešenem (skrajšanem) azilnem postopku ob ugotovitvi, da je možna notranja zaščita, odločiti, da se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena. Pač pa mora organ, ki odloča, na podlagi splošno znanih dejstev o razmerah v določeni državi najprej oceniti oziroma ugotoviti, ali kateri del države glede na okoliščine, ki jih glede preganjanja v izvorni državi v prošnji za azil zatrjuje prosilec, izpolnjuje pogoje iz 10. alinee 2. člena ZAzil (da v tem delu po splošno znanih informacijah preganjanja iz razlogov, ki jih navaja prosilec, ni: kot na primer Srb v Republiki Srbski ni preganjan v smislu ZAzil), nato pa še ugotoviti, ali se v tem delu države prosilca lahko notranje zaščiti, torej da so podane okoliščine, da ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, če se od prosilca lahko razumno pričakuje, da bo bival v tem delu države. Po mnenju pritožbenega sodišča se lahko od prosilca za azil razumno pričakuje, da bo v takem delu države bival na primer takrat, kadar je tam že bival, ima tam družino, premoženje (nepremičnine), zaposlitev, ipd.

Odločanje na podlagi 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pa je možno le, če je iz tožnikove prošnje za azil in morebitnih drugih dokazov, katerih uporabo v skrajšanem upravnem postopku dopušča 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, očitno, da je notranja zaščita v (delu) izvorne države glede na z zakonom predpisane kriterije možna.

Ker v obravnavanem primeru tožena stranka ob sicer pravilni ugotovitvi, da Bosna in Hercegovina in znotraj nje Republika Srbska izpolnjuje pogoje za varno izvorno državo po 10. alinei 2. člena ZAzil, v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zakaj meni, da so izpolnjeni tudi pogoji iz 9. alinee 2. člena ZAzil, zlasti pa, zakaj meni, da je razumno pričakovati od tožnika, da bo bival v Republiki Srbski, pravilnosti in zakonitosti njene odločbe po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti. Torej je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, kljub temu, da je za vodenje in odločanje v ponovnem postopku toženi stranki dalo delno napačne napotke.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, vendar iz razlogov, ki so navedeni v tej sodbi. V ponovnem postopku pa mora tožena stranka upoštevati pravno mnenje in stališča, ki se tičejo postopka, vsebovana v tej sodbi (3. odstavek 60. člena ZUS).