Jedro

V stabilnih monetarnih razmerah z dogovori o obrestovanju posojene glavnice na tak način, da obresti v kratkem času presežejo znesek posojene glavnice, utegnejo biti kršena temeljna načela ZOR-a (npr. 12. člen ZOR - načelo vestnosti in poštenja, 13. člen ZOR - prepoved zlorabe pravic, 15. člen ZOR - načelo enake vrednosti dajatev, 141. člen ZOR - določbe o oderuštvu, 400. člen ZOR - prepoved anatocizma). Pri odločanju o obrestnih terjatvah je sodišče dolžno vedno presojati obrestno mero z vidika ničnosti po 1. odst. 103. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 1. - izpodbijana sodba v delu, s katerim je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke I. d.d. proti toženi S. d.o.o. - v stečaju v višini 48.706.942,10 SIT, ki izvira iz pogodbe št. 11/DK/92 z dne 22.5.1992) ter - izpodbijani sklep glede pravdnih stroškov (5. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. V tistem delu izpodbijane sodbe, s katerim je prostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek ter v 2. in 4. točki izreka sklepa se pritožba zavrže, 3. v preostalem izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sklepa) pa se pritožba zavrne in se v tem delu prvostopni sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, v zvezi s popravnim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke I. d.d. proti prvi toženi stranki S. d.o.o. - v stečaju v znesku 48.706.942,10 SIT, ki izvira iz pogodbe št. 11/DK/92 z dne 22.5.1992. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom je ugovor krajevne nepristojnosti zavrnilo (1. točka izreka sklepa) in odločilo, da se razširitev tožbe na SM d.d. - v stečaju in C. d.o.o. - v stečaju ne dovoli (2. točka izreka sklepa). Tožbo stranskega intervenienta na ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do toženih v višini 127,421.858,10 SIT s 3,5% pogodbenimi mesečnimi obrestmi od 10.2.1993 dalje do plačila in 51,985.599,51 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1993 dalje do plačila ter na ugotovitev, da obstoji terjatev toženih strank do tožeče v višini 49,737.290,25 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 9.2.1993 dalje do plačila je zavrglo (3. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe na ugotovitev, da obstoji terjatev v višini 78,714.916,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi je postopek ustavilo (4. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki in stranski intervenient nosijo vsak svoje pravdne stroške (5. točka izreka). Proti tej odločbi je stranski intervenient vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga "razveljavitev napadene odločbe, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje". Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Pritožba je delno utemeljena. Pritožnik se sicer pritožuje zoper celotno prvostopno odločbo, pritožba pa vsebuje le razloge za odločitev proti ugodilnemu delu sodbe in za odločitev o pravdnih stroških (5. točka izreka). Zato je v ostalem delu pritožbeno sodišče prvostopno odločbo preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa iz 2. odst. 350. člena ZPP. Ob tem je ugotovilo, da za pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe stranski intervenient nima pravnega interesa, saj je delna zavrnitev tožbenega zahtevka njemu v prid. Zato je na podlagi določila 3. odst. 343. člena ZPP njegovo pritožbo v tem delu zavrglo. Isto velja za pritožbo zoper ustavitev dela postopka (4. točka izreka sklepa) in za pritožbo na odločitev o razširitvi tožbe še na SM d.d. - v stečaju in C. d.o.o. - v stečaju (2. točka izreka). Zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo tudi v tem delu zavrglo (3. odst. 343. člena, v zvezi s 366. členom ZPP). Ker pa ob preizkusu izpodbijane odločitve o ugovoru krajevne pristojnosti (1. točka izreka sklepa) in zavrženju tožbe stranskega intervenienta (3. točka izreka) pritožbeno sodišče ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP) je pritožbo v tem delu zavrnilo in prvostopni sklep potrdilo (2. odst. 365. člena ZPP). K pritožbi na ugodilni del sodbe: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 3.5.2000 (list. št. 109) modificirala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke proti toženi v višini 127,421.858,10 SIT s 3,5% pogodbenimi obrestmi od 10.2.1993 dalje do plačila in 51,989.599,51 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1993 dalje, ki izvirajo iz pogodbe 11/DK/92 z dne 22.5.1992. S svojo odločitvijo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 48,706.942,10 SIT, ki izvira iz pogodbe 11/DK/92, pa je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz te odločitve namreč ni razvidno, ali je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo tudi obresti, ali ne. Po 4. členu citirane pogodbe (B2) - tožeča stranka za obdobje od 1.4. do 30.6.1992 zaračunava 3,5% mesečne obresti na nemške marke, tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala obrestovanje po 3,5%-ni obrestni meri na SIT od 10.2.1993 dalje, iz napotitvenega sklepa, opr. št. St 1/93-97 z dne 30.6.1993 (B3) pa izhaja, da je (kar se tiče obresti) stečajni upravitelj prerekal razliko nad prijavljenimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker torej ni jasno, kakšne obresti je prvostopno sodišče priznalo tožeči stranki s sklicevanjem na pogodbo 11/DK/92, če jih sploh je, je bilo že iz tega razloga treba prvostopno sodbo v delu, kolikor se sklicuje na citirano pogodbo (B2), razveljaviti in v tem okviru zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP). Pri ponovni odločitvi torej sklicevanja na pogodbo ne bo več smelo biti, pač pa bo moral izrek vsebovati odločitev ne le o glavnici, ampak tudi o obrestih (3. odst. 324. čl. ZPP). Navajanje dejanske in pravne podlage za odločitev namreč ne sodi v izrek, pač pa v obrazložitev sodbe (4. odst. 324. čl. ZPP). Ob tem pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in v posledici tega na zmotne materialnopravne zaključke prvostopnega sodišča. V izpodbijani sodbi (zadnji odstavek na 5. strani) prvostopno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na pogodbi 11/DK/92 z dne 22.5.1992 (B2), iz katere izhaja, da tožena stranka na dan 31.3.1992 tožeči strank dolguje tolarsko protivrednost 2.069.741,98 DEM in to na osnovi nevrnjenih glavnic ter pogodbenih in zamudnih obresti po sklenjenih kreditnih pogodbah 7/DK/91, 4/DK/91, 73/T/H in 3/DK/91. Pri tem pa je spregledalo, da je po pogodbi 7/DK/91, sklenjeni dne 31.10.1991 (A4), tožeča stranka posodila toženi stranki tolarsko protivrednost 156.250,00 DEM, po pogodbi 4/DK/91 z dne 17.10.1991 (A3) 384.615,39 DEM, po pogodbi 73/T/H z dne 26.8.1991 (A1) 384.615,38 DEM in po pogodbi 3/DK/91 z dne 25.10.1991 (A2) 538.461,53 DEM in da vsota vseh posojil skupaj znaša tolarsko protivrednost 1.463.942,20 DEM ter da iz pogodbe 11/DK/92 z dne 22.5.1992 (B2) izhaja, da dolg tožene stranke na dan 31.3.1992 znaša tolarsko protivrednost 2.069.741,98 DEM. To pomeni, da se je, glede na to, da so bile skoraj vse pogodbe (razen 73/T/H, A1) podpisane v drugi polovici oktobra 1991, dolg tožene stranke do tožeče stranke v dobri tretjini leta v stabilnih nemških markah povečal skoraj za tretjino. Očitno torej prvostopno sodišče ni ocenjevalo drugega dela citiranih pogodb (A1 - A4), iz katerih izhaja način obrestovanja pogodbenih in zamudnih obresti (3. in 4. člen pogodbe z dne 26.10.1991, A1, 2. in 3. člen pogodbe z dne 25.10.1991, A2, 2. in 3. člen pogodbe z dne 17.10.1991, A3 in 3. in 6. člen pogodbe z dne 31.10.1991, A4), saj drugega razloga za skoraj tretjinsko povečanje glavnice, v praktično štirih mesecih izraženo v nemških markah, ne more biti. Glede na obrazloženo zaključek prvostopnega sodišča, da znesek v tolarski protivrednosti 2.069.741,98 DEM iz pogodbe 11/DK/92 predstavlja običajno obrestovano glavnico iz prej omenjenih pogodb (A1 - A4), temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določila 355. člena ZPP prvostopno sodbo glede glavnice v ugodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo prvostopno sodišče najprej ugotoviti, kaj predstavlja v stečajnem postopku priznani znesek. Iz obrestnega obračuna z dne 18.6.1993 (B10), ki je bil očitno podlaga za priznanje dela terjatve stečajnega upravitelja, to ni razvidno. Zato prvostopno sodišče ne bo ravnalo napak, če bo to vprašanje razčistilo z stečajnim upraviteljem. Tožeča stranka bo morala pojasniti način in izračun obrestovanja pogodbenih in zamudnih obresti glavnic, navedenih v omenjenih pogodbah (A1 - A4), ki so pripeljale do dolga v tolarski protivrednosti 2.069.741,98 DEM, razvidnega iz pogodbe 11/DK/91. Pri ponovnem odločanju o še spornem delu tožbenega zahtevka pa prvostopno sodišče tudi ne bo smelo spregledati stališča Ustavnega sodišča RS, izraženega v odločbi U-I-202/93. Iz te odločbe izhaja, da utegnejo biti v stabilnih monetarnih razmerah z dogovori o obrestovanju posojene glavnice na tak način, da obresti v kratkem času presežejo znesek posojene glavnice, kršena temeljna načela ZOR-a (npr. 12. člen ZOR - načelo vestnosti in poštenja, 13. člen ZOR - prepoved zlorabe pravic, 15. člen ZOR - načelo enake vrednosti dajatev, 141. člen ZOR - določbe o oderuštvu, 400. člen ZOR - prepoved anatocizma ...). Na ničnost pogodbenih določil o obrestih se je pritožnik skliceval že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (vloga z dne 6.1.2000, list. št. 81). Ker je sodišče pri odločanju o obrestnih terjatvah dolžno vedno presojati obrestno mero z vidika ničnosti po 1. odst. 103. člena ZOR, bo moralo tudi prvostopno sodišče to storiti v novem sojenju. Vrhovno sodišče RS se je že postavilo na stališče, da bi bila 10% mesečna obrestna mera v stabilnih monetarnih razmerah v nasprotju z moralnimi načeli (sodba VS RS, Ips 13/94). Šele takrat, ko bo torej popolnoma jasno, kaj predstavlja znesek, ki ga je na podlagi prijavljene terjatve vtoževane glavnice v stečajnem postopku priznal stečajni upravitelj, bo lahko prvostopno sodišče, upoštevajoč navedene okvire, o tožbenem zahtevku ponovno odločilo. Od ocene ali je stečajni upravitelj priznal obrestovanje glavnice in pogodbe 11/DK/92 (in glavnice iz pogodb, ki so združene v to pogodbo) po tolikšni obrestni meri, da bi višja pomenila kršitev kakega od citiranih temeljnih načel ZOR (prim. 1. odst. 103. čl. ZOR) pa bo morala biti odvisna ponovna odločitev prvostopnega sodišča o razveljavljenem delu sodbe. Pri tem pa bo moralo biti prvostopno sodišče pozorno tudi na identiteto prijavljene terjatve, vtoževane terjatve in priznane terjatve. K pritožbi na pravdne stroške (5. točka izreka sklepa): Ni mogoče spregledati, da je stranski intervenient vložil samostojno tožbo (ki je razvidna iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa) z vrednostjo spornega predmeta 229,144.747,90 SIT. Ta vrednost spornega predmeta je za 49,737.290,25 SIT višja kot vrednost spornega predmeta iz tožbe tožeče stranke. In ne glede na to, da je prvostopno sodišče tožbo stranskega intervenienta v celoti zavrglo, je pri odločanju o pravdnih stroških izhajalo zgolj iz višine tožbenega zahtevka tožeče stranke, ne da bi se oziralo na vrednost spornega predmeta iz zavržene tožbe stranskega intervenienta. Zato stranski intervenient prvostopnemu sodišču v pritožbi neutemeljeno očita, da je odstotek njegovega uspeha v pravdi izračunalo njemu v škodo. Poleg tega tudi ni res, da je delni umik tožbe pripisati njegovim naporom in dokazovanjem tekom pravdnega postopka, kot to zatrjuje v pritožbi. Tožbo je glede zneska 78,714.916,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi tožeča stranka umaknila zato, ker je na glavni obravnavi dne 3.5.2000 ( l. št. 109 - 110) prvostopno sodišče opozorilo tožečo stranko, da je ta znesek v stečajnem postopku nad toženo stranko stečajni upravitelj priznal. Ne glede na obrazloženo pa je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi proti odločitvi o stroških postopka (5. točka izreka sklepa) in v tem delu izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tako pa je ravnalo zgolj v posledici razveljavitve ugodilnega dela sodbe. Po določilu 1. odst. 154. člena ZPP mora tista stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Katera stranka je to, pa je v tej fazi postopka še nejasno. To bo po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo šele prvostopno sodišče, ko bo o razveljavljenem delu svoje odločbe ponovno odločalo.