Jedro

Obstoj verodostojne listine ne pomeni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo.

Kot procesno kršitev tožeča stranka očitno opredeljuje zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, saj lahko dokazni predlog, če za to obstajajo upravičeni razlogi, tudi zavrne, zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni procesne kršitve, na katero bi se nanašala določba 286.b člena ZPP.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh od prejema te odločbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 702,27 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni solidarno plačati tožeči stranki 47.173,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 11.304.730,33 SIT za čas od 01. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 47.173,80 EUR za čas od 01. 01. 2007 do plačila (1. točka izreka). Sklenilo je, da sta toženca dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.341,12 EUR, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu sodbe do plačila (2. točka izreka) in da tožena stranka sama nosi svoje stroške (3. točka izreka).

Sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke v višini eventualno odmerjene sodne takse za pritožbo in stroške pritožbenega postopka po odvetniku, skladno z Odvetniško tarifo. Slednjih tožena stranka ne specificira.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožene stranke vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške sestave odgovora na pritožbo, ki jih tožeča stranka priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za tožbo in s tem v zvezi ponavlja to, kar je navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugovor pomanjkanja pravnega interesa za tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da ne Zakon o izvršbi in zavarovanju ne Zakon o pravdnem postopku ne določata, da bi moral upnik vložiti predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v kolikor razpolaga s takšno listino, in da v takem primeru ne bi imel interesa za vloženo tožbo. Pri razlagi svoje odločitve o ugovoru pomanjkanja pravnega interesa za tožbo je sodišče prve stopnje resda sledilo argumentaciji, ki jo je ponudila tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 03. 2007, kar pa ne pomeni, da je odločitev napačna. Ravno nasprotno. Odločitev sodišča prve stopnje in razlogi zanjo so pravilni, pritožbeni očitek tožene stranke pa neutemeljen. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da se pravni interes za dajatveno tožbo, kakršna je tudi obravnavana tožba, domneva (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 246/2000 z dne 08. 11. 2000) in ga ni treba posebej izkazovati. Tožena stranka se v zvezi z ugovorom pomanjkanja pravnega interesa za tožbo sklicuje na obsežno sodno prakso glede obstoja oziroma neobstoja pravnega interesa, ki je pa ne navaja, zato je pravilno stališče tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da je ta pritožbena navedba pavšalna. Pritožbeno sodišče se posledično do tega pritožbenega očitka ni moglo opredeliti.

Z nadaljnjo pritožbeno navedbo tožeča stranka sodišču prve stopnje očita nasprotje med razlogi sodbe in s tem smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje vidi v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je leasingojemalec dolgoval 6 obrokov po 1.314,12 EUR za tovorno vozilo in 6 obrokov po 366,52 EUR za priklopno vozilo, in ugotovitvi, da znaša dolg tožene stranke 47.173,80 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje povzema zgolj parcialno in izključno iz tega izvaja uveljavljano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je pri svoji odločitvi, da ugodi tožbenemu zahtevku, sledilo obračunom, kakor jih je predložila tožeča stranka in katerim tožena stranka konkretizirano ni ugovarjala, in da tožena stranka poleg zapadlih, a neplačanih obrokov, dolguje tudi bodoče obroke po diskontirani vrednosti in stroške, ki so nastali v zvezi z odpovedjo pogodb. Pritožbeni očitek je bilo zato treba zavrniti.

Tožena stranka v pritožbi navaja tudi, da je v 3. točki odgovora na tožbo predlagala dokaz z izvedencem finančno-računovodske stroke, temu dokaznemu predlogu pa sodišče ni ugodilo, v izpodbijani odločbi pa tudi ni navedlo razlogov o tem, zakaj mu ni ugodilo. Iz 10. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obravnavani dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. V zvezi s tem pritožbenim očitkom tožeča stranka v odgovoru na pritožbo sicer subsidiarno navaja, da pritožbeno sodišče te kršitve ne sme upoštevati, saj bi jo morala tožena stranka v skladu z določbo 286.b člena ZPP uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pravnemu naziranju tožeče stranke pa pritožbeno sodišče v konkretni zadevi ne more pritrditi. Kot procesno kršitev v konkretnem primeru tožeča stranka očitno opredeljuje zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, saj lahko dokazni predlog, če za to obstajajo upravičeni razlogi, tudi zavrne, zavrnitev dokaznega predloga po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni procesne kršitve, na katero bi se nanašala določba 286.b člena ZPP. Posledično je pritožbeno sodišče ta pritožbeni očitek vsebinsko presojalo, vendar pa ugotavlja, da le-ta ni utemeljen. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da je bila spričo nekonkretiziranih ugovornih navedb glede samih izračunov tožeče stranke izvedba tega dokaza nepotrebna. Posledično je bilo treba tudi ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrniti.

Nerazumljiva pa je pritožbenemu sodišču nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da izvedenec avtomobilske stroke, v zvezi s katerim ji je sodišče naložilo plačilo predujma v višini 1.200,00 EUR, v odgovoru na tožbo ni bil predlagan, bil pa je v odgovoru na tožbo predlagan izvedenec finančne stroke, česar pa sodba ne obravnava. Glede slednjega se je pritožbeno sodišče že opredelilo zgoraj, glede prvega pa opozarja, da je tožena stranka dokaz s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke postavila na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi z ugotavljanjem tržne vrednosti vrnjenega vozila, zato ne vzdrži njena smiselna pritožbena navedba, da tega dokaza sploh ni predlagala. Pritožbena navedba, da je določitev predujma za izvedenca avtomobilske stroke v višini 1.200,00 EUR glede na veljavni pravilnik mnogo pretirana cena, pa je premalo konkretizirana, da bi jo pritožbeno sodišče lahko presojalo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bistvo spora nepravilen izračun v škodo tožene stranke, ki ga je samovoljno izdelala tožeča stranka, in s tem v zvezi dobesedno prepiše razloge, ki jih je navedla že v 3. točki odgovora na tožbo. Do teh trditev se je sodišče prve stopnje zelo jasno in natančno opredelilo v točkah 15, 17, 19, 20 in 21 obrazložitve sodbe, teh ugotovitev pa tožena stranka konkretizirano ne napada, zato se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do tega pritožbenega očitka.

Končno tožena stranka navaja, da tožnik priznava preplačilo in nato trdi, da je preplačilo upošteval pri obračunu dolga. Takšno trditev tožena stranka opredeljuje za protislovno. Žal pritožnik ne pojasni, v čem je to protislovje, zato se tudi pritožbeno sodišče do njegove navedbe ne more opredeliti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi, ki jih je v pritožbi uveljavljala tožena stranka, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožeče stranke in v skladu z Odvetniško tarifo ter Zakonom o davku na dodano vrednost. Tožeči stranki je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.250 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 688,50 EUR, in 2 % materialne stroške, ki skupaj z 20 % DDV znašajo 13,77 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo stroškov sodne takse za odgovor na pritožbo, saj tožena stranka ni izkazala, da bi to sodno takso plačala. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh od prejema te odločbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 702,27 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.