Jedro

Načeloma je sicer možno, da bi delavec lahko podal izjavo o prenehanju delovnega razmerja po pooblaščencu. Vendar bi za to moral imeti ustrezno pooblastilo v skladu z določbami 89. do 94. člena v spornem času veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine (točka 1 izreka prvostopne sodbe) zavrne, v preostalem delu pa se reviziji ugodi in se sodbi sodišča druge in sodišča prve stopnje glede prenehanja delovnega razmerja in stroškov postopka (točki 2 in 3 izreka prvostopne sodbe) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije predsednika začasne uprave v znesku 11.371.180,00 SIT. Ugotovilo je, da so obstajali utemeljeni razlogi za odpoklic. V takem primeru tožniku odpravnina, dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi za primer odpoklica oziroma razrešitve brez utemeljenega vzroka, ne pripada. Sodišče je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke tožnika.

Ugotovilo je, da je tožniku s sklepom o razrešitvi z dne 19. 9. 1995 prenehalo tudi delovno razmerje, vendar je nadzorni svet 9. 11. 1995 svojo prvotno odločitev spremenil tako, da tožnik še naprej ostane v delovnem razmerju. Tožnika je tožena stranka pozivala nazaj na delo, vendar je tožnik z dopisom pooblaščenca z dne 21. 11. 1995, podal izjavo, da nima namena več opravljati dela pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da je bil tožnik odpoklican iz utemeljenih razlogov in da mu je zakonito prenehalo delovno razmerje po njegovi volji. Tožena stranka pri navajanju dejstev in dokazov ni bila prekludirana, saj jih je navedla že v odgovoru na tožbo. Tožnik je imel tudi v postopku pri delodajalcu pooblaščenca, zato je zadostovalo, da je tožena stranka obveščala njega in ne tudi tožnika. Tožnik je pisno izrazil svojo voljo, da ne želi več nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, kar pomeni, da je šlo za prenehanje delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker se izpodbijana sodba glede vročanja poziva za vrnitev na delo sklicuje na novelo ZPP iz leta 2002, čeprav je bil poziv poslan v letu 1995, ko je še veljal ZPP iz leta 1977. Ne glede na identičen tekst zakonskih določb nobene ni mogoče uporabiti, saj poziv za pristop v disciplinski postopek ni bil vročen osebi, ki bi bila pooblaščena za karkoli drugega, kot za zastopanje v tem sodnem postopku. Zato tudi izjave "pooblaščenca" dane odvetniku tožene stranke, da se tožnik ne bo vrnil na delo, ni mogoče šteti kot izjave tožnika in je ta tudi nikoli ni priznal kot svoje. Tožena stranka bi morala vsa vabila in listine v zvezi z delovnim razmerjem vročati tudi tožniku. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) naj bi bila storjena z napačno uporabo določb o prekluziji predlaganja novih dokazov s strani tožene stranke, ki jih sodišče ne bi smelo uporabiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa je podana tudi z nepravilnim upoštevanjem pooblastilnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je deloma utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je nekoliko nerazumljiva in netočna. To velja zlasti za tiste navedbe, ki se sklicujejo na pravila disciplinskega postopka, ki ni predmet tega spora, in v tistem delu, ko kot kršitve materialnega prava navaja domnevne kršitve ZPP, torej procesnega zakona. Le kolikor se te kršitve morda nanašajo na kršitve postopkov pri delodajalcu, jih je mogoče presojati v okviru presoje pravilnosti uporabe materialnega prava.

Že sodišče druge stopnje je dovolj jasno in izčrpno pojasnilo tožniku, zakaj ne gre za kršitev določb 286. člena ZPP in temu ni kaj dodati. Razen tega, da tudi nepravilna uporaba določb o prekluziji predlaganja dokazov, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč le kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je v tej zvezi tožnik ne zatrjuje in tudi ne obrazloži. V zvezi z odločitvijo o razrešitvi tožnika s funkcije predsednika začasne uprave in plačilom odpravnine, revizija nima nikakršnih navedb. V tem delu izpodbijani sodbi ne očita ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne zmotne uporabe materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370.člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Iz tega dejanskega stanja pa izhaja, da so obstajali utemeljeni razlogi za odpoklic oziroma razrešitev s funkcije predsednika začasne uprave. Ker bi tožniku odpravnina po 13. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 1994 pripadala le v primeru odpoklica oziroma razrešitve brez utemeljenega vzroka, je zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu pravilna in utemeljena.

V zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pa je treba upoštevati dejstva, ki so nastala po vložitvi tožbe, s katero je tožnik uveljavljal reintegracijo in reparacijske zahtevke. Tožnik sicer izrecno ni postavil tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa nadzornega sveta z dne 19. 9. 1995, s katerim je bil razrešen in s katerim mu je prenehalo delovno razmerje. Ker je zahteval plačilo odpravnine, očitno ni izpodbijal razrešitve same, temveč je uveljavljal le ugotovitev, da za razrešitev ni bilo utemeljenih razlogov.

Je pa v tožbi jasna navedba, da za prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonite podlage. Sodišče ni posebej ugotavljalo, ali so sploh izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, ker je tožnik (sledeč sicer napačnemu pravnemu pouku) vložil tožbo neposredno na sodišče. Je pa Nadzorni svet tožene stranke na seji dne 9. 11. 1995 formalno spremenil svoj sklep z dne 19. 9. 1995 tako, da tožniku delovno razmerje zaradi razrešitve ni prenehalo. Ni bistveno, ali je to storil zaradi vložene tožbe (ki je bila toženi stranki vročena 11.10.1995) ali že na podlagi dopisa tožnikovega pooblaščenca z dne 19. 9. 1995. Pomembno je le, da formalnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi razrešitve ni več, v tožnikovo delovno knjižico pa je ostalo vpisano prenehanje delovnega razmerja z 19.9.1995. Nižji sodišči sta presodili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove pisne izjave, dane po pooblaščencu tekom sodnega postopka (21. 11. 1995). Po določbah 1. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR in 1. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990) delavcu lahko delovno razmerje preneha tudi, če pisno izjavi da želi, da mu preneha delovno razmerje. Izjava, ki mora biti dana v pisni obliki, mora biti jasna, nepogojna, v njej mora biti izražena prava volja, torej ne sme biti dana v zmoti ali pod vplivom grožnje, sile ali zvijače. Iz navedenih predpisov izhaja, da je izjava delavca, da več ne želi delati pri delodajalcu, oblikovalnega (konstitutivnega) značaja za prenehanje delovnega razmerja. To pomeni, da tudi v primeru, če delodajalec na podlagi izjave delavca ne izda posebnega ugotovitvenega sklepa, delavcu delovno razmerje preneha po izteku odpovednega roka.

Med strankama ni bilo spora glede tega, da tožnik neposredno sam pisne izjave o prenehanju delovnega razmerja ni dal. Sporno je edino vprašanje, kakšen pomen ima lahko izjava pooblaščenca tožnika v dopisu pooblaščencu tožene stranke z dne 21. 11. 1995. Samo če je to izjavo mogoče šteti kot pravo izjavo volje tožnika, je možen zaključek, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na lastno željo.

Načeloma je sicer možno, da bi delavec lahko podal izjavo o prenehanju delovnega razmerja po pooblaščencu. Vendar bi za to moral imeti ustrezno pooblastilo v skladu z določbami 89. do 94. člena v spornem času veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Po določbi 91. člena ZOR so pooblaščencu dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen. Pooblaščencu, ki ima splošno pooblastilo, so dovoljeni samo pravni posli, ki spadajo v redno poslovanje, drugi pa le, če je zanje posebej pooblaščen. Po četrtem odstavku 91. člena ZOR pa se pooblaščenec ne sme brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer brez povračila odpovedati kakšni pravici. Odpoved delovnega razmerja nedvomno pomeni odpoved pravici (pravicam), zato bi zanjo odvetnik moral imeti posebno in izrecno pooblastilo. Po določbi prvega odstavka 87. člena ZOR je v primeru, ko zastopnik prekorači pooblastila, zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev. Take odobritve tožnik nedvomno ni dal. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je sporno izjavo odvetnik tožnika naslovil na odvetnika tožene stranke in ne na sodišče. Šlo je torej za ravnanje izven pravde (čeprav v zvezi s spornim razmerjem, o katerem je tekla pravda), ki pa v pravdi sami ni imelo ustreznih posledic: umika tožbe glede reintegracije (na reparacijskih zahtevkih je odvetnik izrecno vztrajal).

Pooblaščenec tožnika pooblastila za odpoved delovnega razmerja ni imel, imel je le splošno pravdno pooblastilo po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP (1977), ki je veljal v času, ko je bilo pooblastilo dano). Tako pooblastilo odvetniku ni dajalo pravice, da v imenu tožnika odpove delovno razmerje, in kaj takega iz njegovega dopisa tudi ne izhaja. Dopis (priloga B14) se izrecno nanaša na obvestilo o začetem disciplinskem postopku in opozarja na dejstvo, da je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo, o čemer teče sodni spor. Tudi če je izjavo o tem "da nima več namena opravljati dela pri toženi stranki" mogoče razumeti kot odpoved reintegracijskemu zahtevku - vrnitvi nazaj na delo - pa je v dopisu tudi izrecno zapisano, da bo vztrajal pri denarni terjatvi. Nikjer v dopisu pa ni navedeno, da bi tožnik odpovedal delovno razmerje z 19. 9. 1995 (ali s kakšnim drugim dnem) in da se odpoveduje odpovednemu roku oziroma plačilu nadomestila plače za čas odpovednega roka. Po določbi 1. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990) namreč delavcu v primeru njegove odpovedi delovnega razmerja, leto preneha z dnem izteka odpovednega roka.

Nenazadnje pa tudi tožena stranka sama ni štela, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 19. 9. 1995, saj je izrecno pripoznala (in tudi izpolnila) tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in plačilo nadomestila plače do 21. 11. 1995 (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 20. 6. 2002).

Tožnik reintegracijskega in reparacijskih zahtevkov ni umaknil ali zoževal. V spisu so podatki o njegovih prijavah na prosta delovna mesta pri toženi stranki in potrdilo Zavoda za zaposlovanje (z dne 8.12.1998, priloga A18), da je od 18. 10. 1995 dalje prijavljen kot nezaposlena oseba. Navedeno potrjuje zatrjevanje tožnika, da ni sam odpovedal delovnega razmerja in da tudi navedbe njegovega pooblaščenca v sodnem postopku ni mogoče tako razlagati. Ker je tožena stranka sama razveljavila svojo odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi razrešitve, bi tožniku lahko delovno razmerje prenehalo le iz kakšnega drugega zakonitega razloga (na primer zaradi neupravičene odsotnosti z dela). Jasne in nedvoumne izjave tožnika, da mu delovno razmerje preneha ni, je pa nepreklicana izjava v dopisu njegovega pooblaščenca z dne 19. 9. 1995 (priloga A 6), da pričakuje razporeditev na drugo delovno mesto in nespremenjen reintegracijski zahtevek.

Po določbi 13. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) se poslovodni organ, ki je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, razporedi na drugo delovno mesto. Če na tem delovnem mestu noče delati, mu delovno razmerje preneha v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (9. točka prvega odstavka 100. člena ZDR (1990)). Tožena stranka je tožnika sicer pozivala, naj se "oglasi v podjetju" (dopis pooblaščenca tožene stranke, naslovljen na tožnika z dne 8. 11. 1995). Ni pa nobenega podatka o tem, da bi tožnika razporedila na drugo delovno mesto in da bi tožnik delo na takem delovnem mestu odklonil. Kot take (vnaprejšnje) zavrnitve tudi ni mogoče šteti izjave v dopisu z dne 21. 11. 1995. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sta nižji sodišči ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izjave in zavrnili njegov reintegracijski zahtevek in reparacijske zahtevke v celoti. Zato nista ugotavljali nobenih okoliščin o višini reparacijskih zahtevkov, pa tudi ne okoliščin o času trajanj delovnega razmerja oziroma o morebitnih drugih razlogih za prenehanje delovnega razmerja tožniku. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, zato jo je sodišče v obsegu, kot izhaja izreka, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo presoditi ali je, na kakšni podlagi in kdaj delovno razmerje prenehalo, oziroma ali mu je sploh prenehalo zakonito, in nato o reintegracijskem in reparacijskih zahtevkih ponovno odločiti.

Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.