Jedro

Tako namen kot tudi narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1). Pri obeh gre namreč za preventivno sankcioniranje - namen je izločiti voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka (kot to velja pri kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1), temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče mora zato tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v zvezi s tem poudarilo pomen načela sorazmernosti. Pri odločanju o morebitni odreditvi ukrepa je treba presoditi, ali se ob upoštevanju obdolženčeve osebnosti, njegovega prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.

Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za začasen odvzem vozniškega dovoljenja št. 000, kategorij AM, B, B1 in G, izdanega dne 6. 11. 2018 obdolženemu A. A. na Upravni enoti ...

2. Zoper sklep se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožilstva za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu ugodi ter obdolžencu za čas trajanja kazenskega postopka odvzame izdano mu vozniško dovoljenje.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženca s predlogom, da višje sodišče pritožbo okrajne države tožilke zavrne kot neutemeljeno in vozniško dovoljenje št. 000 obdolžencu vrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz 9. točke odločbe U-I-328/04 z dne 23. 11. 2004, je Ustavno sodišče Republike Slovenije uporabilo analogijo, ki je na področju kazenskega procesnega prava dopustna, vendar mora biti razlaga restriktivna, če gre za normo, ki obdolžencu omejuje posamezne pravice. Na tej podlagi je izrecno utemeljilo, da sta tako namen kot tudi narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1). Pri obeh gre namreč za preventivno sankcioniranje – namen je izločiti voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka (kot to velja pri kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1), temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.

6. Res je, da predstavlja odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) institut procesnega prava, pri čemer gre pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1 za institut materialnega prava, vendar zaradi tega ne drži, da je njuna pravna narava povsem različna, kot to zmotno zatrjuje pritožnica. Prav tako ni točna trditev, da gre pri varnostnem ukrepu za trajno, pri obravnavanem ukrepu pa za začasno in hitro pravno ureditev – tudi pri varnostnem ukrepu je izločitev storilca iz prometa omejena na obdobje največ petih let, kar je Ustavno sodišče v 10. točki navedene odločbe tudi upoštevalo v okviru svoje presoje. Zgolj dejstvo, da gre za odločanje v dveh različnih stadijih kazenskega postopka, pa ne predstavlja odločilnega kriterija.

7. Skladno s tem mora sodišče tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v zvezi s tem v navedeni odločbi poudarilo pomen načela sorazmernosti. Tako je pri odločanju o morebitni odreditvi ukrepa potrebno presoditi, ali se ob upoštevanju obdolženčeve osebnosti, njegovega prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.1

8. Iz kazenskopravne teorije izhaja enotno stališče, da morajo biti vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, trajne narave.2 Tudi Dežman navaja, da se pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem poudarja, da se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja – ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.3

9. Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije4 kot tudi višja sodišča5 so v svojih odločbah že večkrat poudarila, da mora iti za okoliščine trajne narave ter da ne zadošča upoštevanje enega samega dogodka in narave njegovih posledic.

10. Na podlagi povedanega, pritožničina pravna naziranja niso utemeljena. Upoštevanje zgolj okoliščin, ugotovljenih ob obravnavi kaznivega dejanja, je tako v očitnem nasprotju z zgoraj predstavljenimi stališči, saj enkratno ravnanje obdolženca oziroma narava dogodka sama po sebi še ne izkazujeta njegovih subjektivnih lastnosti oziroma ustaljenega načina ravnanja v javnem prometu, torej okoliščin trajne narave, ki bi predstavljale njegovo nevarnost za promet. Prav tako ne more biti upošteven razlog časovne omejitve iz 137. člena ZKP, kot to izpostavlja pritožnica. Z vidika ocene sorazmernosti posega v obdolženčeve pravice, ki ga predstavlja ta omejevalni ukrep in kot je to tudi poudarilo Ustavno sodišče, bi bila omejitev presoje zgolj na okoliščine kaznivega dejanja zaradi hitrosti postopka nedopustna. Glede sklicevanja na pravno ureditev Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in Zakona o prekrških (ZP-1) ter v zvezi s tem povezano „neusklajeno in nelogično“ stališče prvostopenjskega sodišča glede na siceršnjo sistemsko ureditev začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v Republiki Sloveniji, kot to pojmuje pritožnica, pritožbeni senat pojasnjuje, da je kazensko sodišče vezano na kazenskopravno zakonodajo. Uporaba tovrstne analogije, ki bi predstavljala tudi represivnejšo obravnavo obdolžencev, kakor je to določeno v obstoječih kazenskopravnih predpisih, je zato očitno nesprejemljiva.

11. Upoštevaje vse povedano so neutemeljene pritožbene navedbe, da teža in okoliščine konkretnega kaznivega dejanja, predvsem obdolženčeva vožnja v naselju v hudo opitem stanju, utemeljujejo začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Gre zgolj za okoliščine, ki izvirajo iz enega samega historičnega dogodka, ki je predmet obtožbe. Navedbe, da je verjetnost ponovitve dejanja izkazana na podlagi trajno zasidranih stališč oziroma osebnostnih potez posameznikov, ki se ne morejo spremeniti čez noč, ter da je izkazana obdolženčeva rezistenca na alkohol, pa so pavšalne ter ostajajo le na ravni spisovno nepodprtih domnev pritožnice.

12. Obdolženec ni bil obsojen za kazniva dejanja (priloga A 1/16), ni vpisan v skupno evidenco kazenskih točk v cestnem prometu (priloga D 20), niti mu niso bile izrečene sankcije za prekrške (priloga D 21). Prav tako je obdolženec v rednem delovnem razmerju (l. št. 12), pri čemer ni izkazan obstoj kakršnihkoli drugih obdolženčevih subjektivnih okoliščin, zaradi katerih bi njegova nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Ob vsem povedanem, okoliščina, da obdolženec v času trka med vožnjo naj ne bi bil pripet z varnostnim pasom, ne prepriča v nasprotno.

13. Tudi po presoji pritožbenega senata je zato pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da glede na vse do sedaj ugotovljene obdolženčeve osebne okoliščine razlogi za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP niso podani. Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo okrajne državne tožilke zavrnil kot neutemeljeno.

1 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 290. 2 Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem: splošni del, Ljubljana, 2001, str. 400. 3 Dežman, Z. v Šepec, M. (ur.), Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, 2021, str. 910. 4 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 230/2005 z dne 14. 12. 2005, I Ips 223/98 z dne 12. 11. 1998 in I Ips 170/98 in I Ips 231/98 z dne 19. 11. 1998. 5 Sklep VSL VII Kp 25768/2022 z dne 8. 11. 2022, sklep VSL VII Kp 11189/2022 z dne 3. 6. 2022, sklep VSL VII Kp 68058/2021 z dne 4. 5. 2022 in sodba VSL II Kp 20991/2013 z dne 3. 3. 2016. Drugačno stališče je sicer mogoče zaslediti v sklepu VSL VII Kp 57483/2020 z dne 5. 2. 2021, vendar je ob tem treba opozoriti, da je v navedeni zadevi šlo za specifične okoliščine v zvezi s storilcem, ki pa v obravnavani zadevi niso podane.